Odpovedal sem se cerkvi, kajenju in trgovanju

Edward George je povedal tudi zakaj je tako storil.

VEČJI del življenja sem bil prezbiterijanec.a V cerkev sem začel hoditi, ko sem bil star štiri leta. Postal sem diakon. Petnajst let sem poučeval v nedeljski šoli. Prepeval sem v cerkvenem zboru. Za vse skupaj sem bil precej zavzet. Nato pa sem se vsemu odpovedal.

1943. leta, med Drugo svetovno vojno, sem pristopil k ameriškemu letalstvu. Tedaj sem začel tudi kaditi in kadil trideset let, nazadnje že kar po tri in pol do štiri škatle dnevno. Tudi temu sem se odpovedal.

Moj oče je pred kakšnimi petdesetimi leti začel trgovati s tobakom. Trideset let pozneje sem postal njegov družabnik. To je bil zelo donosen posel, ki je ‚dal‘ tri do štiri milijone dolarjev letno. Ko je oče umrl sem bil edini lastnik jaz; trgoval sem še nekaj let in se na to tudi tega odpovedal.

Odpovedal sem se cerkvi, kajenju in trgovanju, pa ne zato, ker bi bil slabič ali lenuh, temveč zato, ker sem se začel ukvarjati z nečim drugim. Začel sem preučevati Biblijo.

Ampak precej stvari se je moralo zgoditi, preden sem z vsem tem nehal. Rekel sem že, da sem začel kaditi, ko sem stopil v letalstvo. Bil sem velik domoljub. Bil sem poveljnik oddelka izvidnikov. Tudi cerkev je bila zelo rodoljubna. Še posebej je bila naklonjena vojakom. Tvoje ime so napisali na zvezdo na veliki tabli, da so ga mogli vsi videti.

Ko sem bil že tri leta vojak, sem bil 1944. leta premeščen preko morja. Od nas so zahtevali 50 letov. Bil sem na 46. letu, s štirimotornim bombarderjem B — 24, ko so me zadeli nad Črnim gozdom v Nemčiji. V posadki nas je bilo deset, pilotiral pa sem jaz.

Velikokrat smo se komaj izvlekli. Na enem letu so mi med bombardiranjem izpadla dva motorja, zato sem moral zasilno pristati na Korziki. Ostali smo tam, dokler ni bilo letalo popravljeno. Najbolj nevarno je bilo protiletalsko topništvo, medtem ko so nas lovska letala samo nekajkrat napadla. Nemčija jih je imela sicer veliko, toda niso imeli goriva za nje, ker so ameriški avioni prizadejali precej škode njihovim naftnim poljem. Vseeno pa nas je nekaj plašilo: Nemci so prvi imeli reaktivna letala. Strašno je bilo videti, ko so letela s takšno hitrostjo! Na srečo pa je bil njihov letalni čas samo kakšnih petnajst minut — dovolj samo za en napad, samo enkrat so nas poskušali zadeti, potem pa so morali nazaj na zemljo.

Kot sem že rekel, najbolj nevarno je bilo letalsko topništvo. Leteli smo na višini 6000 do 7500 metrov, Nemci pa so lahko z radarji točno ugotovili naš položaj — zelo neprijetno! -Topovske granate — 88 ali 105 milimetrske — je aktiviralo tempirano vžigalo. Ko je granata dosegla določeno višino, je eksplodirala, šrapneli pa so leteli v vse smeri. Če je eksplodirala blizu letala, ga je precej poškodovalo, če že ne razbilo.

To se je zgodilo na našem 46. letu. Granata je prebila krilo letala in šla skozi rezervoar za gorivo, toda eksplodirala je šele iznad nas. Če bi bila eksplodirala, ko nas je udarila, tedaj vam sedaj ne bi tega pripovedoval.

Med vojno sem obiskoval nočno božjo službo, služili so kaplani, ki so bili bolj psihiatri kot duhovniki. Vseeno sem se udeleževal teh služb, potreboval sem verske tolažbe — nikoli nisem namreč vedel, ali se bom vrnil z naslednjega leta.

S svojega 46. leta se res nisem več vrnil v oporišče. Ker je granata zadela rezervoar za gorivo, je en motor prenehal delati. To se je zgodilo na meji med Čehoslovaško in Nemčijo, nedaleč proč pa je bila tudi meja z Rusijo. Kmalu po tem, ko so nas zadeli, sem zapovedal: »Odprite vrata za bombe, splezajte na brv in skočite!« Sedem jih je skočilo, jaz pa sem z dvojico ostal v letalu.

Tedaj smo bili ravno nad področjem, kjer so se z vsemi močmi borili Nemci in Rusi. Ker je bil avion precej poškodovan, nisem mogel nič več storiti. Hitro smo izgubljali višino in ker aparatura ni več delovala, smo pristali. Ko je začelo goreti, smo se skozi gornje okno povzpeli na plano.

Zajeli so nas Nemci in zame je bilo vojne konec. Šest mesecev sem bil vojni ujetnik, ko so nas osvobodili Rusi. Ko sem odslužil določen rok v vojnem letalstvu, sem se vrnil v Jackonsville na Floridi. To je bilo 1946. leta.

V Jackonsvillu sta živeli tako moja družina kot družina Belloitovih. Med vojno sta se zbližali; jaz pa sem šele po vojni srečal Yvonne Belloit in poročila sva se. Člani njene družine so bili Jehovine priče, ona tedaj ni bila krščena Jehovina priča. Z njeno družino sem se vsekakor družil, ampak rekel sem jim, naj me ne utrujajo z govorjenjem o svoji religiji.

Še naprej sem bil precej dejaven v prezbiterijanski cerkvi; Yvonne pa se je še naprej sestajala z Jehovinimi pričami. Sicer se nikoli nisva prepirala zaradi vere, toda Yvonne se je počasi ločila od Jehovinih prič. Ni več preučevala z njimi in postala je zelo posvetna. Praznovala je Božič, ameriški žetveni praznik hvaležnosti, Novo leto in ostale praznike in se celo začela ukvarjati s politiko.

V tistih letih sem zelo malo slišal o Jehovinih pričah. Nato pa je eden od njih delal nekaj za mene in mojega prijatelja Dr. Ivija. On je tudi Dr Iviju govoril o prihajajoči bitki Harmagedon. Ker pa je moj prijatelj Yvonne poznal že iz otroštva, jo je poklical in ji rekel: »Yvonne, ti si rasla kot Jehovina priča, zakaj mi potem nisi povedala za Harmagedon?« »Poklicala bom mojega brata Dona« je rekla, »in on ti bo vse razložil.« Tako smo začeli, Dr. Ivy in njegova žena, Yvonne in jaz, preučevati Biblijo z Jehovinimi pričami, Don Belloit pa nas je poučeval.

Na ta način sem torej začel, tedaj pa sem bil tudi pripravljen na to. Nisem namreč bil zadovoljen z nekimi stvarmi v moji cerkvi. Tam sem bil diakon in v mojo službo je spadalo tudi pobiranje denarja. To mi ni bilo všeč. Gledal sem ljudi, ki niso vedeli, kje bodo dobili denar za naslednji obrok, jaz pa sem jih prosil za denar.

Našega pridigarja smo plačali 12 000 dolarjev letno, to pa je bilo tedaj več kot je zaslužila večina drugih v občini. Drugi diakon se je zgražal nad tem in govoril: »Zakaj se ti pridigarji vedno dajo povabiti v večje občine in ne v manjše. To je zato, ker je v večji cerkvi več denarja!«

Motili so me tudi cerkveni nauki. Naročeni smo bili na Presbyterian Survey (Pregled prezbiterijanstva) in v eni številki je izšel velik članek o peklu, v katerem je pisalo, da je to kraj, kjer se hudobni večno mučijo. Vedel sem, da to ni prav, ker duša ni neumrljiva, temveč da umre, ko umre človek. Da bi kdaj mogla zopet živeti, mora biti obujena. (Ezekiel 18:4, 20; Propovednik 9:5, 10; Rimljanom 6:23; Janez 5:28, 29)

Kakorkoli že, pričel sem preučevati in tako sem se začel odrekati določenih stvari, najprej sem to storil s prezbiterijsko cerkvijo.

Don Belloit je zvesto prihajal k nam vsak teden, štiri ali pet let, vsakokrat pa smo preučevali tudi po tri ure. Predelali smo veliko knjig in vzporedno z njimi tudi Biblijo — Don je namreč vsako stvar podprl z Biblijo. Z Yvonne sva tudi začela hoditi v dvorano in se družiti s skupščino, ki se je shajala tam. Name so naredili največji vtis s svojo prijaznostjo in prijateljskim obnašanjem. Nekoč so, ko sva bila na sestanku, prebrali izključitev Jehovine priče, ki je storila velik greh. Rekel sem ženi: »Prezbiterijanci ne bi nikoli storili kaj takega.« Jehovine priče so se zelo trudile, da bi skupščina ostala moralno čista.

V tem času sem bil pripravljen da se predam Jehovi in krstim. Ampak še vedno sem kadil, čeprav sem se toliko obvladal, da sem med študijem pokadil le dve ali tri cigarete. Vedel sem, da Jehovine priče ne odobravajo te navade, toda tedaj še ni bilo zabranjeno. Ko pa sem bil pripravljen za krst, je bila objavljena sprememba in kajenje povsem prepovedano!

Lahko si zamislite, kako sem se počutil! Seveda je kajenje škodilo tudi mojemu zdravju. Vedel sem to. Desetletja dolgo sem kadil — veliko kadil, zjutraj pa, ko sem vstal sem kakšno uro in pol kašljal. Poskušal sem s tem prenehati, kakšnih osem ali deset krat, pa mi ni uspelo.

Odločil sem se, da bom še enkrat poskusil. Tokrat sem imel močnejši motiv, poznal sem Jehovo. Razmišljal sem o tem da je rekel Jezus, ‚ljubi Jehovo iz vsega svojega srca‘ in — »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« — kar še posebej velja za kadilce. (Matevž 22:37—39) V vseh štiridesetih letih, kar sem bil prezbiterijanec, nisem nikoli razmišljal, da bi bilo treba bližnje ljubiti.

Ko sem tokrat želel prenehati s kajeinjem sem imel dodatno pomoč — duhovno moč. Tudi moja družina je molila k Jehovi naj mi pomaga, da bom zmogel. Nekega večera me je zelo ganilo, ko sem slišal svojo štiri letno hčerko moliti k Jehovi: »Prosim, pomagaj mojemu očku, da bo prenehal kaditi.«

Postavil sem si rok, do katerega moram prenehati s kajenjem. 1975. leta je bil velik shod Jehovinih prič. Zvečer pred tem kongresom sem pokadil zadnjo cigareto! Dva ali tri mesece pred tem sem kadil več kot kdajkoli, štiri in pol ali pet zavojčkov na dan. To seveda ni bilo pametno, toda mislil sem si, to je zadnje kar si privoščim, to je bilo nekakšno slovo, živčna vojna. Zvečer pred kongresom pa sem pokadil zadnjo cigareto, od tedaj nisem več nikoli nobene prižgal.

Ne bom zopet padel nazaj. Nikoli ne bi rad tega ponovil. Toda želja se je vračala, celo še sedem let zatem. Kdorkoli bi ti že rekel, da kajenje ni zasvojenost, ne verjemi mu! Prvo leto se mi je sleherno noč sanjalo da kadim. Še po tolikih letih se mi včasih to sanja. V avtu pa imam vedno pepermintove bombone, če bi me prijela želja po cigaretah. Presenetljivo je, da je želja, ki me kdaj pa kdaj popade, tako močna kot prvi dan ko sem prenehal kaditi, ampak sreča je, da traja le nekaj sekund. To je bila dolga borba, lahko bi rekli, v nadaljevanjih, toda z Jehovino nezasluženo dobroto sem bitko dobil.

Pred menoj pa je bila tretja stvar: Če kot kristjan ne smem kaditi, ali potem ni narobe, če bi prodajal tobak drugim? Bi moral, oziroma bom moral nehati s tem donosnim poslom? Poznal sem kristjane, ki so se odpovedali delovnih mest — služb, ki so jim prinašale deset do petnajst tisoč dolarjev letno, ampak moje delo mi je dalo nekaj milijonov dolarjev letno. Samo davek na promet, ki sem ga plačeval, se je gibal od 100 do 110 tisoč dolarjev mesečno.

Bil šem posrednik. Veliki proizvajalci so kupovali tobak od pridelovalcev, ga predelali in ga že pakiranega v končne izdelke prodajali meni. Jaz pa sem ga potem prodajal trgovcem na drobno. Obseg trgovine s tobakom je nekaj kar preseneča. To ni samo prodaja cigaret, temveč so tu še cigare, tobak za pipe, tobak za žvečenje in njuhanec. Večina ljudi ne ve, da se proda ogromno njuhanca. Tone in tone sem ga prodal. In trgovine s tobakom ne prizadene nobena gospodarska recesija. Dejansko se proda še več tobaka, ker ljudje, ko nastanejo težki časi, kadijo več kot ponavadi.

Kaj bom torej naredil s svojo trgovino? Odločil sem se, da jo bom prodal, in sem jo tudi prodal. Tako sem se odpovedal še tretji stvari.

Vse to sem storil zato, ker sem preučeval Biblijo s krščanskimi Jehovinimi pričami. Vrhunec tega študija pa je bil 1975. leta, ko smo se štirje ‚študenti‘, Dr. Ivy, njegova žena, moja žena Yvonne in jaz na shodu Jehovinih prič krstili.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

Zapovedal sem: »Odprite vrata za bombe, splezajte na brv in skočite!«

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

Z njeno družino sem se družil, ampak rekel sem jim, naj me ne utrujajo z govorjenjem o svoji religiji.

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

Gledal sem ljudi, ki niso vedeli, kje bodo dobili denar za naslednji obrok hrane, jaz pa sem jih prosil za denar.

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

Če kot kristjan ne smem kaditi, ali potem ni narobe, če bi tobak prodajal drugim?

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Zelo me je ganilo, ko sem slišal svojo štiri letno hčer, Kelly, moliti k Jehovi: »Prosim; pomagaj mojemu očku, da bo nehal kaditi.«