Pridigar
1 Besede pridigarja*,+ Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu.+
2 »To je popolnoma nesmiselno*!« govori pridigar.
»To je popolnoma nesmiselno! Vse je nesmiselno!«+
6 Veter piha proti jugu in se vrača na sever.
Ves čas kroži in kroži, njegovo kroženje se ne ustavi.
7 Vse reke* tečejo v morje, vendar se morje ne prenapolni.+
Vračajo se tja, od koder so pritekle, da bi lahko znova tekle.+
8 Vse je utrujajoče,
nihče ne more tega niti opisati.
Oko gleda, vendar mu ni dovolj,
in uho posluša, vendar mu še vedno nekaj manjka.
9 Kar je bilo, se bo ponovilo,
in kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo.
Nič novega ni pod soncem.+
10 Ali je kje kaj, za kar bi se lahko reklo »Poglej, to je novo«?
Vse obstaja že od zdavnaj,
obstajalo je že pred nami.
11 Nihče se ne spominja ljudi, ki so živeli nekoč,
in nihče se ne bo spominjal tistih, ki bodo šele prišli,
pa tudi teh se ne bo spominjal nihče od tistih, ki bodo živeli še kasneje.+
12 Jaz, pridigar, sem bil v Jeruzalemu postavljen za kralja Izraelcem.+ 13 Odločil sem se, da bom z vso modrostjo,+ ki jo premorem, preučil in preiskal vse, kar se dogaja na zemlji+ – da bom raziskal nesrečna opravila, s katerimi je Bog zaposlil ljudi.
14 Videl sem vse, kar se dela pod soncem,
in ugotovil, da je vse tako nesmiselno kot lovljenje vetra.+
15 Tega, kar je krivo, ni mogoče zravnati
in tega, česar ni, ni mogoče prešteti.
16 Nato sem sam pri sebi rekel: »Postal sem modrejši od vseh, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu.+ Moje srce si je pridobilo veliko modrosti in znanja.«+ 17 Prizadeval sem si raziskati modrost pa tudi norost* in neumnost,+ vendar sem videl, da je tudi to kot lovljenje vetra.
18 Veliko modrosti s seboj prinaša veliko razočaranja.
Tako si človek s kopičenjem znanja kopiči tudi bolečino.+