Pridigar

1 Besede pridigarja*,+ Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu.+ 2 »Ničevost vseh ničevosti!«+ govori pridigar. »Ničevost vseh ničevosti! Vse je ničevost!«+ 3 Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda, s katerim se toliko trudi+ pod soncem?+ 4 Rod odhaja+ in rod prihaja,+ zemlja pa ostaja na veke.+ 5 Sonce vzhaja in sonce zahaja,+ hiti proti svojemu kraju, od koder vzhaja.+

6 Veter piha proti jugu in se obrača na sever.+ Ves čas kroži in kroži,+ vedno se vrača k svojemu kroženju.+

7 Vse reke*+ tečejo v morje,+ pa se morje vseeno ne prenapolni.+ Vračajo se tja, od koder pritekajo, da bi lahko znova tekle.+ 8 Vse je utrudljivo,+ nihče ne more tega opisati. Oko se ne nasiti z gledanjem+ in uho se ne napolni s poslušanjem.+ 9 Kar je bilo, bo spet,+ in kar se je zgodilo, se bo znova zgodilo; nič ni novega pod soncem.+ 10 Ali je kaj, o čemer bi se lahko reklo »Glej, to je novo«? Obstaja že od nekdaj,+ nastalo je, še preden smo bili mi.+ 11 Nihče se ne spominja ljudi, ki so živeli nekdaj, niti se ne bo nihče spominjal tistih, ki bodo prišli kasneje.+ Spominjal pa se jih ne bo tudi nihče od tistih, ki bodo prišli še kasneje.+

12 Jaz, pridigar, sem bil kralj nad Izraelom v Jeruzalemu.+ 13 V srcu sem se namenil poiskati in preiskati modrost+ glede vsega, kar se godi pod nebom – to mučno opravilo, ki ga je Bog dal človeškim sinovom, da se z njim ukvarjajo.+ 14 Videl sem vse, kar se počne pod soncem,+ in glej, vse je ničevost in lovljenje vetra.+

15 Tega, kar je krivo, ni mogoče zravnati+ in tega, česar ni, ni mogoče prešteti. 16 V svojem srcu sem si rekel:+ »Glej, pridobil sem si večjo modrost od vseh, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu,+ in moje srce je prejelo veliko modrosti in znanja.«+ 17 Nato sem obrnil svoje srce, da bi spoznal modrost, prav tako pa tudi neumnost+ in norost,+ vendar sem videl, da je tudi to lovljenje vetra.+ 18 Kajti kjer je veliko modrosti, je tudi veliko žalosti,+ in kdor si veča znanje, si veča bolečino.+