Zakaj je Bog dal zapoved, da se njegovi častilci smejo poročiti samo s soverniki?

▪ Božja postava, dana Izraelcem, je vsebovala tudi zapoved, ki je urejala odnose Izraelcev s pripadniki okoliških narodov: »Z njimi ne sklepaj zakonskih zvez. Svojih hčera ne dajaj njihovim sinovom in njihovih hčera ne jemlji za svoje sinove.« (5. Mojzesova 7:3, 4) Iz kakšnih razlogov je bila dana ta prepoved?

Jehova je videl širšo sliko in je vedel, da želi Satan zvabiti njegovo ljudstvo v čaščenje krivih bogov in ga tako pokvariti. Zato je v nadaljevanju opozoril, da bodo neverniki izraelske »sinove in hčere odvrnili od tega, da bi hodili za Bogom,« in jih napeljali, da »bodo služili drugim bogovom«. Veliko je bilo namreč na kocki. Če bi izraelski narod pričel častiti druge bogove, bi izgubil Božjo naklonjenost in zaščito in tako postal lahek plen za svoje sovražnike. Kako bi bilo potem možno, da bi iz tega naroda izšel obljubljeni Mesija? Jasno je torej, da je imel Satan dober razlog, da zvabi Izraelce v poroko z neverniki.

Obenem ne smemo pozabiti, da Bogu ni bilo pomembno samo njegovo ljudstvo kot celota, ampak tudi posamezniki. Vedel je, da sta sreča in blaginja vsakega od njih odvisni od tesnega odnosa z njim, ki je bil njihov Bog. Ali je Jehova upravičeno skrbelo, da bi vpliv neverujočega zakonca utegnil biti nevaren? Razmislimo na primer o kralju Salomonu. Znano mu je bilo, da je Jehova glede nevernih žena opozarjal, da bodo možu zapeljale srce, da bo šel za njihovimi bogovi. Ker je bil izjemno moder, je morda menil, da se ta Božja smernica njega ne tiče, da zanj ne velja. In tako je ni upošteval. Kakšne so bile posledice? »Njegove žene so nazadnje zapeljale njegovo srce [. . .], da je šel za drugimi bogovi.« Kakšna tragedija! Salomon je izgubil Jehovovo naklonjenost, narod pa je bil zaradi njegove nezvestobe surovo razdeljen na dvoje. (1. kraljev 11:2–4, 9–13)

Nekateri bi morda ugovarjali, da so obstajale izjeme. Na primer, Moabka Ruta, s katero se je poročil Izraelec Mahlon, je postala znana po svoji izjemni veri. Toda poroka z Moabko je bila tvegana odločitev. Mahlon ni bil pohvaljen za to, da se je poročil z Moabko. Poleg tega je umrl mlad, verjetno prej, preden je Ruta sprejela Jehova za svojega Boga. Njegov brat, Kiljon, se je poročil z Moabko Orfo, ki je ostala navezana na »svoje bogove«. Po drugi strani pa je bila Ruta že nekaj časa Božja služabnica, ko se je z njo poročil Boaz. Pravzaprav so Judje kasneje gledali nanjo kot na »popoln zgled spreobrnjenke«. Poroka Rute in Boaza je bila blagoslov za oba. (Ruta 1:4, 5, 15–17; 4:13–17)

Ali je torej modro sklepati, da primer Mahlona in Rute nekako oporeka Jehovovi smernici, da naj bi se poročili samo s soverniki? Mar ne bi bilo takšno argumentiranje, stvarno gledano, nekoliko podobno temu, kot če bi s sklicevanjem na hazarderja, ki je zadel glavni dobitek, dokazovali, da je hazardiranje nedvomno sprejemljiv način za preživljanje družine?

Sveto pismo spodbuja današnje kristjane, naj se poročijo »samo v Gospodu«, in svari pred tem, da bi se vpregli »v jarem z neverniki, saj bi to bila neenaka zveza«. Te smernice so namenjene pravim kristjanom, ki se želijo poročiti. Tistim, ki so že poročeni z nevernikom, daje Sveto pismo uporabne nasvete, tako da lahko naredijo kar največ v teh nič kaj enostavnih okoliščinah. (1. Korinčanom 7:12–16, 39; 2. Korinčanom 6:14) Vse te smernice kažejo, da Bog Jehova, ki je ustanovil zakonsko zvezo, hoče, da bi bili njegovi častilci srečni, najsibo da so samski ali poročeni.