»Kamor pojdeš ti, pojdem tudi jaz«

RUTA hodi poleg Naomi po poti, ki vodi čez visoko ležeče in vetrovne moabske ravnice. Zdaj sta sami, dve drobni postavi v prostrani pokrajini. Predstavljajte si Ruto, ko opazi, da so se popoldanske sence podaljšale. Nato se ozre na svojo taščo Naomi in se sprašuje, ali je že čas, da si poiščeta kraj, kjer bosta prenočili. Tako zelo ima rada svojo taščo in bi naredila vse, kar more, da bi poskrbela zanjo.

Obe močno teži žalost. Naomi je že pred leti izgubila moža, toda zdaj objokuje svoja sinova, Kiljona in Mahlona, ki ju je izgubila pred kratkim. Tudi Ruta žaluje. Mahlon je bil njen mož. Namenjeni sta v isti kraj, v Betlehem v Izraelu. Toda to potovanje pomeni vsaki nekaj drugega. Naomi se vrača domov. Ruta pa se podaja v neznano, za seboj pušča svoje domače, svojo domovino skupaj z vsemi običaji in bogovi. (Ruta 1:3–6)

Kaj je navedlo to mlado žensko na takšno korenito spremembo? Kje je našla moč, da si je ustvarila novo življenje in skrbela za Naomi? Iz odgovorov na ti vprašanji bomo videli, da lahko v marsičem posnemamo vero Moabke Rute. Najprej pa si poglejmo, kako sta se ti ženski sploh znašli na dolgi poti v Betlehem.

Tragedija zaznamuje družino

Ruta je odraščala v Moabu, v majhni deželi vzhodno od Mrtvega morja. Na tem področju so bile večinoma visoke planote, ki so bile tu in tam porasle z drevesi in med katere so bile vrezane globoke soteske. »Moábske poljane« so bile običajno rodovitne, in to tudi takrat, ko je Izrael pestila lakota. To je bil pravzaprav vzrok, da je Ruta spoznala Mahlona in njegovo družino. (Ruta 1:1)

Lakota v Izraelu je Naomi in njenega moža Elimeleka prisilila, da sta s sinovoma zapustila domovino in da so se kot tujci naselili v Moabu. Ta selitev je gotovo preizkusila vero vsakega od njih, saj so morali Izraelci redno častiti Jehova na točno določenem svetem kraju. (5. Mojzesova 16:16, 17) Naomi je uspelo ohraniti svojo vero živo. Ne glede na to jo je strla žalost, ko ji je umrl mož. (Ruta 1:2, 3)

Kasneje jo je verjetno prizadelo to, da sta se sinova poročila z Moabkama. (Ruta 1:4) Vedela je, da se je praoče njenega naroda, Abraham, zelo potrudil, da je svojemu sinu Izaku priskrbel ženo, ki je bila izmed njegovih ljudi in ki je častila Jehova. (1. Mojzesova 24:3, 4) Kasneje je Mojzesova postava svarila Izraelce, naj ne pustijo, da se njihovi sinovi in hčere poročijo z ljudmi iz drugih narodov, zato da ne bi bilo Božje ljudstvo zapeljano v malikovanje. (5. Mojzesova 7:3, 4)a

Kljub temu sta se Mahlon in Kiljon poročila z Moabkama. Tudi če je bila Naomi glede tega zaskrbljena ali razočarana, je bila do svojih snah, Rute in Orfe, očitno nehlinjeno prijazna in ljubeča. Mogoče je upala, da se ji bosta nekega dne pridružili pri čaščenju Jehova. Kakor koli že, tako Ruta kot Orfa sta imeli radi Naomi. Dobri medsebojni odnosi so jim pomagali, ko je prišlo do tragedije. Mladi ženi sta postali vdovi, še preden sta postali materi. (Ruta 1:5)

Ali je Ruti njena verska vzgoja pomagala v takšnih tragičnih trenutkih? To ni prav verjetno. Moabci so častili številne bogove, med katerimi je bil glavni Kemoš. (4. Mojzesova 21:29) Nič ne kaže, da v moabski religiji ni bilo okrutnosti in grozot, ki so bile skupaj z žrtvovanjem otrok nekaj običajnega za religije v tistih dneh. Kar je Ruta izvedela od Mahlona ali pa od Naomi o ljubečem in usmiljenem izraelskem Bogu Jehovu, je bilo gotovo čisto v nasprotju z bogovi, ki jih je dotlej poznala. Jehova je vladal z ljubeznijo, ne z ustrahovanjem! (5. Mojzesova 6:5) Ruta se je zaradi pretresljive izgube morda še bolj zbližala z ostarelo Naomi in ji je še raje prisluhnila, ko je ta pripovedovala o vsemogočnem Bogu Jehovu in njegovih čudovitih delih ter o tem, kako ljubeč in usmiljen je s svojim ljudstvom.

Naomi je bila željna novic iz domovine. Nekega dne je izvedela, morda od kakšnega potujočega trgovca, da v Izraelu ni več lakote. Jehova se je namreč ozrl na svoje ljudstvo. Betlehem je znova postal »hiša kruha«, kar je pomen njegovega imena. Naomi se je odločila vrniti domov. (Ruta 1:6)

Kaj sta naredili Ruta in Orfa? (Ruta 1:7) Skupaj z Naomi sta prestajali bridko izgubo in to jih je povezalo med seboj. Videti je, da sta še zlasti Ruto pritegnili Naomijina prijaznost in neomajna vera v Jehova. Vse tri vdove so se skupaj odpravile na Judovo.

Pripoved o Ruti nas opomni, da tragedije in izgube doživljajo tako dobri in pošteni ljudje kot tudi hudobni. (Pridigar 9:2, 11) Naučimo pa se tudi, da je modro, da ob neznosni bolečini, ki spremlja izgubo, poiščemo tolažbo in uteho pri drugih – še zlasti pri tistih, ki iščejo zavetje pri Jehovu, pri Bogu, ki ga je častila Naomi. (Pregovori 17:17)

Rutina zvestovdana ljubezen

Za tremi vdovami so bili že kilometri in kilometri poti, ko je Naomi pričela težiti še ena skrb. Razmišljala je o mladih ženskah, ki sta hodili ob njej, in o ljubezni, ki sta jo pokazali do nje in njenih sinov. Ni si mogla zamisliti, da bi ju zdaj še bolj obremenila. Zapustili sta svojo domovino in odpotovali z njo, toda kaj sploh lahko naredi zanju v Betlehemu?

Nazadnje je Naomi spregovorila: »Pojdita, vrnita se, vsaka v hišo svoje matere. Naj vama Jehova izkaže srčno dobrotljivost, kakor sta jo tudi vedve umrlima možema in meni.« Dodala je še, da upa, da ju bo Jehova nagradil z drugim možem in novim življenjem. »Nato ju je poljubila,« pravi poročilo, »onidve pa sta glasno zajokali.« Ni težko razumeti, zakaj sta se Ruta in Orfa zelo navezali na svojo dobrosrčno in nesebično taščo. Tako sta na njene besede obe vztrajali: »Ne, ampak s teboj bova šli k tvojemu ljudstvu.« (Ruta 1:8–10)

Toda Naomi se ni pustila tako zlahka prepričati. Odločno jima je dopovedovala, da ne more nič narediti zanju v Izraelu, saj nima moža, ki bi poskrbel zanjo, ne sinov, s katerima bi se lahko poročili, niti si ne more obetati kaj takega. Razkrila jima je, da ji je zelo hudo, ker ne more poskrbeti za njiju. (Ruta 1:11–13)

Orfi se je zdelo to, kar je rekla Naomi, smiselno. V Moabu je imela družino, mater in dom. Res je bilo videti bolj praktično vrniti se domov. Tako je težkega srca poljubila Naomi v slovo in se vrnila. (Ruta 1:14)

Kaj pa Ruta? To, kar je rekla Naomi, je veljalo tudi zanjo. Vendar glede nje beremo: »Ruta pa je ostala z njo.« Mogoče je Naomi nadaljevala svojo pot in potem je opazila, da ji Ruta sledi. Vztrajala je: »Glej! Tvoja ovdovela svakinja se je vrnila k svojemu ljudstvu in svojim bogovom. Vrni se tudi ti z njo.« (Ruta 1:15) V Naomijinih besedah lahko bralec opazi pomembno podrobnost. Orfa se ni vrnila samo k svojemu ljudstvu, ampak tudi k »svojim bogovom«. Bila je čisto zadovoljna s tem, da še naprej časti Kemoša in druge krive bogove. Ali je bila tudi Ruta takšnega mnenja?

Ko je Ruta na samotni cesti zrla Naomi v oči, v njenem srcu ni bilo nobenega dvoma. Njeno srce je kipelo od ljubezni do Naomi in Boga, ki mu je Naomi služila. Zato je rekla: »Nikar me ne prosi, naj te zapustim in odidem od tebe. Kamor pojdeš ti, pojdem tudi jaz, in kjer boš prenočila ti, bom prenočila tudi jaz. Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog. Kjer boš umrla ti, bom umrla tudi jaz in bom tam pokopana. Naj mi Jehova stori to in to in naj temu še doda, če bom dovolila, da me kaj drugega razen smrti loči od tebe.« (Ruta 1:16, 17)

Rutine besede so izjemne in to tako zelo, da že več kot tri tisočletja po njeni smrti živijo med ljudmi. V njih je lepo izražena neka dragocena lastnost, in sicer zvestovdana ljubezen. Ruta je ljubila tako močno, tako zvestovdano, da je bila pripravljena iti z Naomi, kamor koli bi ta šla. Samo smrt bi ju lahko ločila. Naomijino ljudstvo naj postane njeno ljudstvo, saj je bila pripravljena pustiti vse, kar je poznala v Moabu, celo moabske bogove. Ruta je v nasprotju z Orfo lahko iskreno rekla, da želi, da Naomijin Bog Jehova postane tudi njen Bog.b

Tako sta Naomi in Ruta zdaj sami nadaljevali dolgo pot proti Betlehemu. Glede na neko oceno je možno, da je njuno potovanje trajalo tudi ves teden. Zagotovo sta bili v teh žalostnih okoliščinah druga drugi v tolažbo.

V tem svetu ne manjka bridkosti. V naših dneh, za katere je Sveto pismo napovedalo, da bodo »kritični časi, v katerih bo težko živeti,« se spoprijemamo s takšnimi in drugačnimi izgubami pa tudi z žalostjo. (2. Timoteju 3:1) Zato še nikoli poprej ni bilo tako pomembno imeti lastnost, ki jo je imela Ruta. Kdor ima zvestovdano ljubezen, se oklepa tistega, ki ga ljubi, in ga preprosto ne želi spustiti. V tem vse temačnejšem svetu je ta vrsta ljubezni močna sila, ki nas žene delati dobro. Potrebujemo jo v zakonski zvezi, v družinskih odnosih, v prijateljstvih in v krščanski občini. Z razvijanjem takšne ljubezni posnemamo Rutin svetli zgled.

Ruta in Naomi v Betlehemu

Seveda je eno izraziti zvestovdano ljubezen z besedami, nekaj povsem drugega pa jo je dokazati z dejanji. Ruta je dobila priložnost pokazati, da zvestovdano ljubi tako Naomi kot tudi Boga, ki si ga je izbrala, Jehova.

Vdovi sta končno prispeli v Betlehem, ki leži kakih 10 kilometrov južno od Jeruzalema. Sklepamo lahko, da so Naomi in drugi iz njene družine bili nekoč precej ugledni vaščani, saj je med ljudmi kar završala novica o Naomijini vrnitvi. Ženske so jo pogledovale in spraševale: »Ali ni to Naomi?« Očitno se je med bivanjem v Moabu precej spremenila. Leta stisk in bridkosti so ji zaznamovala obraz in držo. (Ruta 1:19)

Sorodnicam in nekdanjim sosedam je razkrila, kako bridko je postalo njeno življenje. Menila je celo, da bi morali njeno ime Naomi, ki pomeni »moje veselje«, spremeniti v Mara, ki pomeni »grenkoba«. Uboga Naomi! Tako kot Job, ki je živel leta pred njo, je tudi ona mislila, da je Bog Jehova zgrnil nadnjo trpljenje. (Ruta 1:20, 21; Job 2:10; 13:24–26)

Ruta je, medtem ko sta se z Naomi privajali na življenje v Betlehemu, pričela razmišljati, kako bi kar najbolje skrbela zase in za taščo. Izvedela je, da Postava, ki jo je Jehova dal svojemu izraelskemu ljudstvu, vsebuje tudi določbo, s katero je bilo ljubeče poskrbljeno za siromašne. Revnim je bilo namreč dovoljeno, da so med žetvijo šli na polja, hodili za žanjci in pobirali, kar je ostalo za njimi in kar je rastlo po robovih polj.c (3. Mojzesova 19:9, 10; 5. Mojzesova 24:19–21)

Takrat je bil ravno čas ječmenove žetve, kar bi bilo po naših, sodobnih koledarjih nekje aprila. Ruta se je odpravila na polja, da bi videla, pri kom bi lahko paberkovala. Po naključju je prišla do njiv Boaza, bogatega posestnika in sorodnika Naomijinega pokojnega moža Elimeleka. Čeprav je po Postavi imela pravico paberkovati, tega ni jemala za samoumevno. Za dovoljenje je vprašala mladeniča, ki je bil odgovoren za žanjce. Ko ji je dovolil, je takoj poprijela za delo. (Ruta 1:22–2:3, 7)

Predstavljajte si Ruto hoditi za žanjci. Medtem ko so delavci s kremenovimi srpi želi ječmen, se je Ruta sklanjala in pobirala, kar jim je padlo ali pa so pustili na polju. Žitna stebla je povezovala v snope in jih nosila skupaj na en kraj. Tja se je kasneje vrnila, da je žito omlatila. To je bilo počasno in utrujajoče delo in z minevanjem dopoldneva je postajalo vse težje. Toda Ruta ni odnehala. Ustavila se je samo toliko, da si je obrisala pot s čela in zaužila skromno kosilo, verjetno v senčnici, ki so jo postavili, da bi delavci imeli zavetje pred soncem.

Ruta verjetno ni upala niti ni pričakovala, da jo bo kdo opazil – vendar se je zgodilo prav to. Boaz jo je videl in mladega delovodja vprašal po njej. Boaz, ki je bil izjemen človek vere, je svoje delavce, med katerimi so bili morda tudi dninarji ali pa celo tujci, pozdravil z besedami: »Jehova z vami!« Oni so mu odgovorili s podobnimi besedami. Ta duhovno naravnani starejši možak se je po očetovsko zanimal za Ruto. (Ruta 2:4–7)

Boaz je Ruti, ki jo je imenoval »hči«, svetoval, naj še naprej prihaja na njegova polja paberkovat in naj se drži njegovih dekel, zato da je ne bi nadlegoval kateri od delavcev. Poskrbel je, da je imela opoldan kaj jesti. Predvsem pa je iskal priložnosti, da bi jo pohvalil in spodbudil. Kako to? (Ruta 2:8, 9, 14)

Ko ga je Ruta vprašala, s čim si je ona, ki je tujka, zaslužila njegovo naklonjenost, ji je odvrnil, da je slišal, kaj vse je naredila za svojo taščo. Naomi je svojo drago snaho verjetno hvalila pri prebivalkah Betlehema, kar je prišlo na ušesa tudi Boazu. Poleg tega je izvedel, da je Ruta pričela častiti Jehova, saj je dejal: »Naj te Jehova nagradi za tvoje ravnanje in naj ti Jehova, Izraelov Bog, pod čigar peruti si se zatekla, dá popolno plačilo.« (Ruta 2:12)

Te besede so Ruto gotovo zelo spodbudile. Res se je zatekla pod peruti Boga Jehova – bila je kakor mlada ptica, ki se stisne k svojemu zaščitniškemu roditelju. Boazu se je zahvalila za pomirjajoče besede. Nato je nadaljevala delo, dokler se ni zvečerilo. (Ruta 2:13, 17)

Rutina živa vera je svetel zgled za vse nas danes, ki se v teh težavnih gospodarskih časih bojujemo za vsakodnevno preživetje. Ruta ni bila mnenja, da ji drugi kaj dolgujejo, zato je cenila vse, kar ji je bilo ponujeno. Ni ji bilo pod častjo dolge ure opravljati težko in malo cenjeno delo, da bi poskrbela za ljubljeno prijateljico. Modre nasvete, ki jih je dobila, da bi delala varno in v dobri družbi, je hvaležno sprejela in upoštevala. Najpomembnejše je, da ni nikoli izgubila izpred oči, kje lahko najde pravo zavetje – pri svojem zaščitniškem Očetu, Bogu Jehovu.

Če tako kot Ruta izkazujemo drugim zvestovdano ljubezen in posnemamo njeno ponižnost, marljivost in hvaležnost, bo tudi naša vera postala svetel zgled za druge. Kako pa je Jehova poskrbel za Ruto in Naomi? Na to vprašanje bomo odgovorili naslednjič v tej rubriki.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 26]

Mojstrovina v malem

Za Rutino knjigo pravijo, da je majhen dragulj, mojstrovina v malem. Res je, da se po obsegu in obširnosti ne more primerjati s Knjigo sodnikov, ki stoji v Svetem pismu pred njo in je tudi njen časovni okvir. (Ruta 1:1) Obe ti knjigi je očitno napisal prerok Samuel. Med prebiranjem Svetega pisma boste morda tudi vi sklenili, da je uvrščena na ravno pravšnje mesto v svetopisemskem kanonu. Potem ko v Knjigi sodnikov beremo o vojnah, vojaških napadih in protinapadih, pridemo do te kratke knjige, ki nas spomni, da Jehova nikoli ne prezre mirnih ljudi, ki se bojujejo s svojimi vsakodnevnimi problemi. Iz te preproste družinske drame se lahko vsi naučimo veliko koristnega in globokega o ljubezni, izgubi, veri in zvestovdanosti.

[Slika na strani 24]

Ruta je ravnala modro, da se je v žalosti zaradi moževe smrti zbližala z Naomi.

[Slika na straneh 24, 25]

»Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog.«

[Slika na strani 27]

Ruta je bila pripravljena opravljati težko in malo cenjeno delo, zato da bi lahko preživljala sebe in Naomi.