Zakaj držati obljube?

»GLASUJTE za tistega, ki najmanj obljublja; on vas bo najmanj razočaral,« je dejal nekdanji predsedniški svetovalec, Bernard Baruch. V današnjem svetu se zdi, da so obljube zato, da se jih prelamlja. To so lahko zakonske zaobljube, poslovni dogovori ali obljube glede preživljanja več časa z otroki. To, kar nakazuje tradicionalno življenjsko pravilo »Človek velja toliko, kolikor velja njegova beseda«, je večinoma prezrto.

Mnogi seveda niti ne nameravajo držati svojih obljub. Drugi prenagljeno obljubljajo reči, ki jih ne morejo izpolniti, ali pa prelomijo svojo besedo samo zato, ker se to izkaže za najlažjo pot.

Res je, da je morda težko držati obljubo, če se pojavijo nepredvidene okoliščine. Toda ali prelomljena obljuba res naredi veliko škode? Ali naj bi svoje obljube jemali resno? S kratkim pregledom zgleda Boga Jehova bomo lahko videli, zakaj bi morali na zadevo gledati resno.

Kar Jehova obljubi, izpolni

Častimo Boga, čigar ime je tesno povezano z izpolnitvijo njegovih obljub. V biblijskih časih je posameznikovo ime pogosto o njem nekaj povedalo. To velja tudi za ime Jehova, ki pomeni »On povzroča, da postaja«. Božje ime tako zajema misel, da bo Bog izpolnil svoje obljube in uresničil svoje namene.

Jehova je skladno s svojim imenom vsako obljubo, ki jo je dal starodavnemu narodu Izraelu, tudi držal. Kralj Salomon je glede teh obljub priznal: »Hvaljen bodi GOSPOD, ki je dal pokoj svojemu ljudstvu Izraelu po vsem, kakor je govoril! Ni izginila ena beseda izmed njegovih dobrih obljub, ki jih je govoril po Mojzesu, hlapcu svojem.« (1. kraljev 8:⁠56)

Jehova je tako zanesljiv, da je lahko apostol Pavel o njem razmišljal: »Ko je Bog dal Abrahamu obljubo, je prisegel pri samem sebi, ker ni imel pri kom večjem priseči.« (Hebrejcem 6:13) Da, že Njegovo ime in On sam sta jamstvo, da ne bo prelomil svojih obljub, čeprav bi ga te lahko drago stale. (Rimljanom 8:32) Dejstvo, da Jehova obljube izpolni, nam daje upanje, ki je sidro naši duši oziroma življenju. (Hebrejcem 6:⁠19)

Jehovove obljube in naša prihodnost

Od izpolnitve Jehovovih obljub je odvisno naše upanje, vera in naše življenje samo. V kaj pa upamo? »Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi [Božji], v katerih prebiva pravičnost.« (2. Petrov 3:13) Sveto pismo nam daje tudi temelj za vero, »da bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim«. (Dejanja 24:15) In lahko smo prepričani, da takšno današnje življenje ni vse. Apostol Janez z ‚obljubo‘ v resnici imenuje »večno življenje«. (1. Janezov 2:25) Vendar Jehovove obljube v njegovi Besedi niso omejene na prihodnost. Našemu vsakdanjemu življenju dajejo smisel že sedaj.

Psalmist je pel: »Blizu je GOSPOD vsem, ki ga kličejo, [. . .] vpitje njih sliši.« (Psalm 145:18, 19) Bog nam tudi zagotavlja, da »trudnemu daje krepkosti in onemoglemu podeljuje obilo moči«. (Izaija 40:29) In kako tolažilno je vedeti, da nam ‚Bog ne da biti izkušanim nad našo moč, temuč stori z izkušnjavo tudi izhod iz nje‘! (1. Korinčanom 10:13) Če smo osebno že doživeli izpolnitev katere od teh obljub, vemo, da lahko Jehovu brezpogojno zaupamo. Kako naj bi, glede na koristi, katere lahko uživamo zaradi mnogih obljub, ki jih Jehova daje in tudi izpolnjuje, gledali na obljube, ki jih dajemo mi njemu?

Držati obljube, ki jih damo Bogu

Nedvomno je najpomembnejša obljuba, kar jih lahko damo, naša posvetitev Bogu. S tem korakom pokažemo, da želimo večno služiti Jehovu. Božje zapovedi sicer niso težke, toda ker živimo v tej hudobni stvarnosti, njegove volje morda ni vedno enostavno izpolnjevati. (2. Timoteju 3:12; 1. Janezov 5:3) Toda ko enkrat ‚primemo z roko za plug‘ in postanemo Jehovovi posvečeni služabniki ter učenci njegovega Sina, Jezusa Kristusa, se ne bi smeli nikoli ozirati za rečmi tega sveta, ki smo jih pustili za sabo. (Lukež 9:⁠62)

V molitvi k Jehovu smo morda gnani k temu, da mu obljubimo, da se bomo bojevali za zmago nad kako slabostjo, negovali kakšno krščansko vrlino ali postali dejavnejši v kakem vidiku naše teokratične dejavnosti. Kaj nam bo pomagalo izpolniti te obljube? (Primerjaj Propovednik 5:2–5.)

Iskrene obljube izvirajo iz srca in razuma. Svoje obljube Jehovu torej podprimo tako, da mu v molitvi odpremo srce in mu pošteno izrazimo svoje strahove, želje in šibkosti. Obljubo bomo še bolj odločeni držati, če bomo glede nje molili. Na naše obljube Bogu bi lahko gledali kot na dolgove. Kadar so dolgovi veliki, jih je treba odplačevati postopno. Ko podobno Jehovu izrečemo veliko obljub, bomo za to, da jih izpolnimo, potrebovali nekaj časa. Toda če mu redno dajemo, kolikor moremo, kažemo, da s svojimi besedami mislimo resno, in On nas bo primerno temu blagoslovil.

Da svoje obljube jemljemo resno, lahko dokazujemo tako, da glede njih pogosto molimo, morda vsak dan. To bo našemu nebeškemu Očetu povedalo, da smo iskreni. Zraven tega pa nam bo to služilo kot redno pomnilo. David nam je v tem pogledu odličen zgled. V pesmi je rotil Jehova: »Sliši, o Bog, vpitje moje, pazi na molitev mojo. [. . .] Psalme [bom] peval tvojemu imenu večno, opravljajoč dan na dan obljube svoje.« (Psalm 61:1, 8)

Z držanjem obljub gradimo zaupanje

Če obljub Bogu ne bi smeli jemati nalahko, se lahko isto reče za obljube, ki jih dajemo sokristjanom. Ne bi smeli Jehova obravnavati tako, naše brate in sestre pa drugače. (Primerjaj 1. Janezov 4:20.) Jezus je v svojem govoru na gori rekel: »Vaš ‚da‘ naj bo ‚da‘, vaš ‚ne‘ naj bo ‚ne‘.« (Matevž 5:37, Ekumenska izdaja) S tem ko pazimo, da je naša beseda vedno zanesljiva, ‚delamo dobro tem, ki smo si ž njimi domači po veri‘. (Galatom 6:10) Vsaka obljuba, ki jo izpolnimo, gradi zaupanje.

Škoda, povzročena s prelomom obljube, je pogosto še večja, kadar je vmes denar. Naj gre za odplačevanje posojila, izvršitev kake storitve ali izpolnitev trgovinskega dogovora, bi moral kristjan spoštovati svojo obljubo. To ugaja Bogu in utrjuje obojestransko zaupanje, ki je tako potrebno, da bi bratje in sestre ‚složno prebivali skupaj‘. (Psalm 133:⁠1)

Neizpolnjevanje dogovorov pa lahko škodi tako občini kot posameznikom, ki so z dogovorom neposredno povezani. Neki potujoči nadzornik opaža: »Poslovni spori – do katerih neogibno pride, kadar po mnenju vsaj ene strani druga stran ne spoštuje dogovorov – se pogosto javno razvejo. Zaradi tega se bratje in sestre pričnejo deliti in vzdušje v kraljestveni dvorani lahko postane napeto.« Kako pomembno je skrbno pretehtati vsak dogovor in to tudi zapisati!a

Pazljivi bi morali biti tudi, kadar prodajamo drage izdelke ali priporočamo naložbe, še zlasti, če imamo pri poslu osebne koristi. Podobno je treba biti zelo oprezen, da ne bi pretiravali glede koristnosti določenih izdelkov oziroma zdravstvenih proizvodov ali obljubljali nestvarnih dobičkov pri naložbah. Ljubezen bi kristjane morala navesti, da bi popolnoma razložili vsako vpleteno tveganje. (Rimljanom 12:10) Večina bratov in sester nima veliko poslovnih izkušenj, in tako morda našemu nasvetu zaupajo samo zato, ker smo si sorodni po veri. Kako tragično bi bilo, če bi se to zaupanje spodkopalo!

Kot kristjani ne moremo privzeti nepoštenih poslovnih navad ali pa navad, pri katerih se ne upošteva upravičenih koristi drugih. (Efežanom 2:2, 3; Hebrejcem 13:18) Da bi uživali Jehovovo naklonjenost in ‚prebivali v šatoru njegovem‘, moramo biti vredni zaupanja. ‚Tudi ko prisežemo, čeprav v škodo svojo, ne prevračamo besede.‘ (Psalm 15:1, 4)

Izraelov sodnik Jefta je Bogu Jehovu obljubil, da mu bo, če mu bo dal zmago nad Amonci, v žgalno žrtev daroval tisto, kar mu bo najprej prišlo naproti po vrnitvi iz bitke. Zgodilo se je, da je to bila Jeftejeva edinka, toda Jefta svoje besede ni preklical. Z njenim iskrenim soglasjem jo je daroval v stalno službo v Božjem svetišču – brez dvoma z različnih vidikov boleča in draga žrtev. (Sodniki 11:30–40)

Dogovore so še posebej odgovorni spoštovati občinski nadzorniki. Po zapisu v Prvem listu Timoteju 3:2, SSP, bi moral biti nadzornik »brez graje«. Tu preveden grški izraz pomeni, »ki ga ni mogoče klicati na odgovornost, brezhiben, ki mu ni mogoče nič očitati«. To »ne zajema le, da je na dobrem glasu, temveč si to tudi zasluži«. (A Linguistic Key to the Greek New Testament) Ker mora biti nadzornik brez graje, bi morale biti njegove obljube vedno zanesljive.

Kako še držati svoje obljube

Kako bi morali gledati na to, kar obljubimo ljudem, ki niso naši sokristjani? »Naj sveti vaša luč pred ljudmi,« je rekel Jezus, »da vidijo vaša dobra dela in slavé Očeta vašega, ki je v nebesih.« (Matevž 5:16) S tem ko dokazujemo, da spoštujemo dano besedo, lahko druge pritegnemo k našemu krščanskemu sporočilu. Čeprav merila poštenosti po vsem svetu upadajo, večina ljudi še vedno ceni značajnost. Držanje obljub je eden od načinov, s katerim pokažemo ljubezen do Boga in bližnjega ter pritegnemo ljubitelje pravičnosti. (Matevž 22:36–39; Rimljanom 15:⁠2)

Jehovove priče so v 1998. službenem letu več kot milijardo ur javno oznanjevali dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14) Morda je kdaj to oznanjevanje naletelo na gluha ušesa, če v poslovnih zadevah ali kakih drugih stvareh nismo držali besede. Ker zastopamo Boga resnice, ljudje od nas upravičeno pričakujejo pošteno ravnanje. S svojo zanesljivostjo in poštenostjo ‚lepšamo nauk Rešitelja našega Boga v vsem‘. (Titu 2:⁠10)

Svojo besedo imamo priložnost držati tudi v naši strežbi, ko ponovno obiščemo ljudi, ki se zanimajo za kraljestveno sporočilo. Če rečemo, da se bomo zopet oglasili, bi to tudi morali narediti. S tem ko se vrnemo, kakor smo obljubili, ‚ne odtezamo dobrotnosti njim, katerim je je treba‘. (Pregovori 3:27) Neka sestra je zadevo takole razložila: »Prenekaterikrat sem že srečala zainteresirane posameznike, ki so rekli, da je Pričevalec obljubil, da se bo ponovno oglasil, pa se ni. Seveda vem, da morda stanovalcev takrat ni bilo doma ali pa se jih morda zaradi okoliščin ni dalo ponovno obiskati. Toda ne želim, da bi kdor koli rekel kaj takega o meni, zato se kar najbolj potrudim, da človeka zopet najdem doma. Menim, da bi s tem, ko bi nekoga razočarala, vrgla slabo luč na Jehova ter brate in sestre kot celoto.«

Kdaj pa kdaj nas morda ne vleče najbolj, da bi se vrnili, ker sklepamo, da človeka stvar v resnici ne zanima. Ista sestra pojasnjuje: »Ne skušam presojati, koliko se kdo zanima. Iz izkušenj sem se naučila, da je prvi vtis običajno napačen. Zato si prizadevam biti pozitivna in na vsakogar gledam kot na mogočega brata oziroma sestro.«

V krščanski strežbi in na mnogih drugih področjih moramo kazati, da se naši besedi lahko zaupa. Nekatere reči je res laže reči kakor narediti. Neki moder mož je zapisal: »Mnogo ljudi se ponaša s svojo dobrotljivostjo, a zvestega moža, kdo ga najde?« (Pregovori 20:6, EI) Toda z odločenostjo smo lahko zvesti svoji besedi.

Bogati Božji blagoslovi

Namerno izreči prazno obljubo je nepošteno in bi se lahko primerjalo s tem, da napišemo ček, ne da bi imeli na banki sredstva za kritje. Če pa obljube držimo, prejmemo zares velike nagrade in blagoslove! Za svojo zanesljivost smo denimo blagoslovljeni z mirno vestjo. (Primerjaj Dejanja 24:16.) Namesto kljuvajočih občutkov očitanja smo zadovoljni in mirni. Poleg tega z držanjem besede prispevamo k občinski enotnosti, ki je odvisna od medsebojnega zaupanja. S svojimi ‚besedami resnice‘ pa se tudi priporočamo za strežnike Boga resnice. (2. Korinčanom 6:3, 4, 7)

Jehova je zvest svoji besedi in sovraži »jezik lažniv«. (Pregovori 6:16, 17) S tem ko svojega nebeškega Očeta posnemamo, se mu približamo. Prav gotovo imamo torej dober razlog za to, da držimo svoje obljube.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 10]

Jefta je držal obljubo, čeprav je bilo to boleče

[Slika na strani 11]

Če ste obljubili, da se boste vrnili, se dobro pripravite, da boste to tudi naredili