»V nevarnostih na morju«

JADRNICA, na kateri je 276 ljudi, se v nočni temi bliža nekemu sredozemskemu otoku. Posadka in potniki so izčrpani od štirinajstdnevnega premetavanja v besnečih valovih. Ko ob jutranjem svitu zagledajo zaliv, si prizadevajo s plovilom nasesti. Toda ladijski kljun se zasadi in trdno obtiči, valovi pa razbijejo krmo. Vsi na krovu zapustijo ladjo ter plavaje ali oprti na deske in druge predmete dosežejo obalo Malte. Premraženi in izmučeni se izvlečejo iz razbesnelih, penečih se voda. Med potniki je krščanski apostol Pavel, ki ga vodijo v Rim na sojenje. (Dejanja 27:27–44)

Brodolom pri Malti za Pavla ni bil prvi doživljaj na morju, ko je bilo v nevarnosti njegovo življenje. Že nekaj let prej je napisal: »Trikrat se je z menoj ladja razbila, noč in dan sem prebil sredi valov.« Pristavil je še, da je bil »v nevarnostih na morju«. (2. Korinčanom 11:25–27) Vendar je Pavlu potovanje po morju pomagalo izpolnjevati od Boga dano mu vlogo ,apostola poganov‘. (Rimljanom 11:13)

Kako razširjeno pa je sploh bilo potovanje po morju v prvem stoletju? Kakšno vlogo je imelo pri širjenju krščanstva? Kako varno je bilo? Kakšna plovila so uporabljali? In kako je bilo poskrbljeno za potnike?

Potrebe Rima po pomorski trgovini

Rimljani so Sredozemsko morje imenovali Mare Nostrum – Naše morje. Nadzor nad pomorskimi potmi za Rim ni bil nujen le iz vojaških razlogov. V rimskem cesarstvu je bilo mnogo pristaniških mest oziroma mest, ki so jih ta oskrbovala. Rim je denimo imel svojo luko v bližnji Ostiji, Korintu sta za to rabila Lehajan in Kenhreje, Sirijsko Antiohijo pa je oskrbovala Selevkeja. Dobre morske povezave med temi pristanišči so zagotavljale hitro komunikacijo med pomembnimi mesti in lažje učinkovito upravljanje rimskih provinc.

Rim je bil od pomorske industrije odvisen tudi zaradi dovoza hrane. S svojim približno milijonskim prebivalstvom je imel silno velike potrebe po žitu: nekje med 250.000 in 400.000 ton na leto. Od kod je prihajalo vse to žito? Flavij Jožef citira Heroda Agripa II., ki je omenil, da je Rim osem mesecev v letu hranila severna Afrika, v preostalih štirih mesecih pa je za vzdrževanje mesta zadoščalo žito, ki so ga pošiljali iz Egipta. V preskrbi mesta z žitom je sodelovalo več tisoč čezmorskih plovil.

Težnjo Rimljanov po razkošju je zadovoljevala cvetoča čezmorska trgovina, ki jih je oskrbovala z najraznovrstnejšim trgovskim blagom. Rudnine, kamen in marmor so z ladjami vozili iz Cipra, Grčije in Egipta, stavbni les pa iz Libanona. Vino je prihajalo iz Smirne, orehi iz Damaska in dateljni iz Palestine. Mazila in kavčuk so natovarjali v Ciliciji, volno v Miletu in Laodiceji, tekstilne izdelke v Siriji in Libanonu, purpurna oblačila pa v Tiru in Sidonu. Barve so pošiljali iz Tiatire, steklo iz Aleksandrije in Sidona. Svilo, bombaž, slonovino in začimbe so uvažali iz Indije in Kitajske.

Kaj bi lahko rekli o ladji, ki se je s Pavlom na krovu razbila pri Malti? Šlo je za ladjo z žitom, »ladjo iz Aleksandrije, ki je jadrala v Italijo«. (Dejanja 27:6, podčrtna opomba v NW) Flote za žito so bile v zasebni lasti Grkov, Feničanov in Sircev, ki so jim tudi poveljevali in jih oskrbovali. Toda ladje je najemala rimska država. »Vlada je ugotovila, da je, tako kot pri pobiranju davkov,« pravi zgodovinar William M. Ramsay, »laže naročiti delo po pogodbi, kakor pa da bi sama organizirala ustroj izredno veliko mož in opreme, potrebnih za tolikšen posel.«

Pavel je v Rim pripotoval na plovilu z znamenjem »Dvojčkov«. Tudi to je bila aleksandrijska ladja. Ustavila se je v Puteolih v neapeljskem zalivu, pristanišču, v katerem so navadno pristajale flote z žitom. (Dejanja 28:11–13) Iz Puteolov – danes Pozzuoli – so tovor poslali prek dežele ali pa ga odpravili z manjšimi plovili vzdolž obale proti severu in po reki Tiberi v osrčje Rima.

Potniki na tovornih ladjah?

Zakaj so Pavel in stražniki potovali s tovorno ladjo? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, moramo vedeti, kaj je v tistih dneh za potnika pomenilo potovati po morju.

V prvem stoletju n. š. potniških ladij ni bilo. Potniki so potovali s trgovskimi ladjami. In z njimi so pluli ljudje vseh vrst, tudi državni funkcionarji, izobraženci, oznanjevalci, čarovniki, umetniki, telovadci, trgovci, turisti in romarji.

Bile so seveda tudi manjše ladje, ki so prevažale potnike in tovor po obrežnih vodah. Morda je Pavel s takim prevoznim sredstvom iz Troade ,prišel v Macedonijo‘. S takimi ladjami je tudi večkrat potoval v Atene in iz njih. Z manjšimi prevoznimi sredstvi je morda potoval tudi kasneje, iz Troade prek otokov blizu maloazijske obale do Patare. (Dejanja 16:8–11; 17:14, 15; 20:1–6, 13–15; 21:1) Takšna manjša plovila so ljudem prihranila čas, vendar se niso mogla oddaljiti daleč od kopnega. Ladje, ki so Pavla ponesle do Cipra in nato v Pamfilijo, ter tiste, na katerih je potoval iz Efeza v Cezarejo in iz Patare v Tir, so torej morale biti znatno večje. (Dejanja 13:4, 13; 18:21, 22; 21:1–3) Tudi plovilo, s katerim je Pavel pri Malti doživel brodolom, lahko štejemo za večje. Kako velike so lahko bile take ladje?

Neki strokovnjak je na podlagi literarnih virov dejal: »Najmanjša nosilnost [ladij], ki so jih povečini uporabljala stara omikana ljudstva, je bila kakih 70 do 80 ton. Zelo priljubljena velikost je bila, vsaj v dobi helenizma, 130 ton. Ladja z nosilnostjo 250 ton je bila sicer pogosta, toda bolj običajno je bilo videti manjše. V rimski dobi so v transportni službi cesarstva plule še večje ladje, katerih zaželjena nosilnost je bila 340 ton. Največje ladje na morju so dosegale 1300 ton, morda tudi kako malenkost več.« Po nekem opisu, zapisanem v drugem stoletju n. š., je bila aleksandrijska ladja za prevoz žita Isis dolga 55 metrov, široka kakih 14 metrov, podkrovje je imela kakih 13 metrov globoko, ter je verjetno lahko nosila več kot tisoč ton žita in mogoče nekaj sto potnikov.

Kako je bilo na ladji za prevoz žita poskrbljeno za potnike? Ker so bile ladje prvenstveno namenjene tovoru, so potniki bili drugotna skrb. Poskrbljeno ni bilo niti za hrano niti postrežbo, dobili so lahko samo vodo. Spali so na palubi, najbrž v zavetjih, podobnim šotorom, ki so jih čez noč razpeli in vsako jutro pospravili. Čeprav je bilo potnikom verjetno dovoljeno, da si kuhajo v ladijski kuhinji, so morali sami imeti vse potrebno za kuho, zaužitje hrane, umivanje in spanje – od loncev in ponev pa do posteljnine.

Potovanje po morju – kako varno?

V prvem stoletju pomorščaki niso imeli inštrumentov, še kompasa ne, in so se ravnali samo po svojem vidu. Potemtakem je bilo najvarnejše potovati ob najboljši vidljivosti: večinoma od poznega maja do sredine septembra. Dva meseca prej in kasneje je bila lahko plovba za trgovce že tvegana. Pozimi pa so megla in oblaki čez dan pogosto zakrili kopenske znake, po katerih so se mogli orientirati, sonce in ponoči zvezde. Od 11. novembra do 10. marca se ni plulo (latinsko mare clausum), razen če je šlo za kaj brezpogojno potrebnega ali nujnega. Tistim, ki so potovali pozno v sezoni, se je lahko zgodilo, da so morali prezimiti v kakem tujem pristanišču. (Dejanja 27:12; 28:11)

Ali je plovba kljub svojim nevarnostim in časovnim omejitvam ponujala kako prednost pred potovanjem po kopnem? O, da! Potovanje po morju je bilo manj utrudljivo, cenejše in hitrejše. Če so vetrovi bili ugodni, je lahko ladja v enem dnevu prevozila 150 kilometrov. Po kopnem pa se je pri dolgih potovanjih običajno napredovalo s hitrostjo 25 do 30 kilometrov na dan.

Hitrost ladje je bila skoraj povsem odvisna od vetra. Potovanje iz Egipta proti Italiji je bil celo v najugodnejšem času stalen boj s čelnim vetrom. Najkrajša pot je navadno vodila mimo Roda ali Mire ali kakega drugega pristanišča na obali Licije v Mali Aziji. Nekoč se je Isis, ladja z žitom, po boju z viharji in zaitju s poti zasidrala v Pireju, 70 dni potem, ko je odrinila iz Aleksandrije. Če pa je vanjo povečini pihal severozahodnik, je lahko povratno vožnjo iz Italije opravila v 20 do 25 dneh. Po kopnem je enako potovanje v lepem vremenu zahtevalo več kot 150 dni v vsako stran.

Dobra novica ponešena daleč preko morij

Pavel se je očitno zavedal nevarnosti potovanja po morju zunaj sezone. Nekoč pozno septembra oziroma zgodaj oktobra je celo odsvetoval plovbo, ko je rekel: »Možje, vidim, da hoče vožnja biti huda in silno nevarna ne le za blago in ladjo, ampak tudi za življenje naše.« (Dejanja 27:9, 10) Toda nadzorni stotnik se za njegove besede ni menil in končalo se je z brodolomom pri Malti.

Pavel je do konca svoje misijonarske poklicne poti doživel vsaj štiri brodolome. (Dejanja 27:41–44; 2. Korinčanom 11:25) Toda zgodnji oznanjevalci dobre novice si niso delali pretiranih skrbi zaradi takih doživetij, kar bi jih sicer ustavilo pred tem, da bi se podajali na morje. Za to, da so širili kraljestveno sporočilo, so popolnoma izkoristili vsa razpoložljiva sredstva za potovanje. In ker so poslušali Jezusovo zapoved, je bilo pričevanje ponešeno daleč naokrog. (Matevž 28:19, 20; Dejanja 1:8) V zahvalo njihovi gorečnosti in veri njihovih posnemalcev ter vodstvu Jehovovega svetega duha je dobra novica dosegla tudi najbolj raztresene kotičke naseljenega sveta.

[Navedba vira slike na strani 31]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.