Ali veš?

Kako si je popotnik v starodavnih časih uredil potovanje z ladjo?

V PAVLOVIH dneh na splošno niso obstajale ladje, ki bi prevažale zgolj potnike. Da bi popotnik dobil prevoz z ladjo, je običajno moral od drugih izvedeti, ali gre katera trgovska oziroma tovorna ladja v smer, v katero je želel iti, in ali sprejema tudi potnike. (Apd. 21:2, 3) Če ladja ni bila namenjena točno tja, kamor je popotnik želel iti, se je lahko v pristaniščih, kjer se je ladja ustavila, vkrcal na drugo ladjo, ki ga je pripeljala bližje njegovemu cilju. (Apd. 27:1–6)

Ladje so večinoma plule samo določen čas v letu. Poleg tega niso imele točnega urnika. Mornarji so plovbo lahko preložili zaradi neugodnega vremena. Vraževerni mornarji pa so preložili plovbo zaradi slabega znamenja, kot na primer to, da so slišali oglašanje krokarja z jambora ali da so na obrežju videli ladijske razbitine. Če pa so pihali primerni vetrovi, so mornarji izkoristili dobro vreme in odpluli iz pristanišča. Ko je popotnik našel ladjo, na katero se je lahko vkrcal, je s svojo prtljago odšel v bližino pristanišča in čakal na poziv, da bo ladja kmalu odplula.

Zgodovinar Lionel Casson pravi: »V Rimu ljudem ni bilo treba pešačiti ob obali in iskati primerne ladje. Pristanišče v Rimu se je nahajalo na ustju reke Tibere. V bližnjem mestu Ostija je bil velik trg, kjer so bili uradi. Številni so bili last trgovskih predstavnikov različnih pristanišč. Trgovci iz mesta Narbonne (leži v današnji Franciji) so imeli enega, trgovci iz mesta Kartagina (leži v današnji Tuniziji) so imeli drugega [. . .] in tako naprej. Vsak, ki je iskal ladjo, s katero bi potoval, se je moral samo ustaviti v uradih tistih mest, ki so bila na poti do njegovega cilja.«

Potovanja z ladjo so popotnikom prihranila čas, vendar so bila tudi nevarna. Pavel je na svojih misijonarskih potovanjih večkrat doživel brodolom. (2. Kor. 11:25)