Našel sem nekaj boljšega od zlata

PRIPOVEDUJE CHARLES MYLTON

Nekoč je oče predlagal: »Pošljimo Charlija v Ameriko, kjer denar raste na drevju. Lahko bi ga nekaj nabral in nam ga poslal!«

LJUDJE so v resnici mislili, da so ceste v Ameriki tlakovane z zlatom. Življenje v vzhodni Evropi je bilo namreč zelo trdo. Starša sta imela majhno kmetijo, na kateri sta redila nekaj krav in kokoši. Bili smo brez elektrike in vodovodne hišne napeljave. A takrat tega ni imel nihče tam okrog.

Rodil sem se v Hoszowczyku, 1. januarja 1893, pred skoraj 106 leti. Naša vas je bila v pokrajini Galiciji, ki je tedaj pripadala Avstro-Ogrski. Današnji Hoszowczyk leži v vzhodni Poljski, nedaleč od Slovaške in Ukrajine. Tamkajšnje zime so bile hude in zapadlo je veliko snega. Ko sem imel okrog sedem let, sem hodil k približno pol kilometra oddaljenemu potoku, kjer sem v led s sekiro vsekal luknjo, da sem lahko zajemal vodo. Nosil sem jo domov, da jo je mati imela za kuhanje in čiščenje. Obleke je prala ob potoku, za perilnik pa so ji rabili večji kosi ledu.

V Hoszowczyku nismo imeli šol, vendar sem se naučil poljščino, ruščino, slovaščino in ukrajinščino. Vzgajani smo bili pod grško pravoslavno cerkvijo, jaz pa sem služil kot ministrant. Toda duhovniki so me že v rosnih letih razočarali, ker so nam govorili, da v petek ne smemo jesti mesa, sami pa so ga jedli.

Nekaj naših prijateljev se je že vrnilo iz Združenih držav, kjer so si prislužili denar za popravilo hiše in nakup kmetijske opreme. To je očeta navedlo, da je predlagal, naj bi me poslali v Ameriko skupaj z nekaterimi sosedi, ki so načrtovali še eno potovanje tja. To je bilo 1907. leta, ko mi je bilo 14 let.

Izgubljen v Ameriki

Kmalu sem se vkrcal na ladjo in v dveh mesecih smo prepluli Atlantski ocean. Takrat si moral imeti s seboj 20 dolarjev, sicer so te poslali nazaj domov. Imel sem srebrnik za dvajset dolarjev in se tako pridružil več milijonom, ki so prečkali otok Ellis Island v New Yorku, vrata v Ameriko. Na drevesih seveda ni rastel denar in tudi ulice niso bile tlakovane z zlatom. Mnoge pravzaprav sploh niso bile tlakovane!

Ujeli smo vlak proti Johnstownu v Pensilvaniji. Možje, ki so bili z mano, so že bili tam in so vedeli za penzion, kjer bi lahko stanoval. Nameraval sem najti starejšo sestro, ki je živela v mestu Jerome v Pensilvaniji. Kasneje sem izvedel, da je bilo od tam oddaljeno le kakih 25 kilometrov. Toda vpraševal sem po mestu Yarome in ne Jerome, ker se v mojem maternem jeziku »J« izgovori kot »Y«. Za Yarome pa nihče še nikoli ni slišal, in tako sem se znašel v neznani deželi, govoril komaj kaj angleško in imel zelo malo denarja v žepu.

Vsako dopoldne sem iskal službo. Na uradu za zaposlovanje sta izmed mnogih, ki so v vrsti čakali zunaj, dobila zaposlitev le po dva ali trije. Tako sem se dnevno vračal v penzion in se z nekaj knjigami za samouke učil angleščino. Tu in tam sem našel kako priložnostno delo, toda minevali so meseci, meni pa je denar že skoraj pošel.

Znova s svojimi

Nekoč sem šel mimo nekega hotela s točilnico, nedaleč od železniške postaje. Hrana je dišala tako slastno! Sendviče, hot doge in druge jedi v tej točilnici si lahko dobil brezplačno, če si kupil veliko pivo za pet centov. Nisem še sicer bil polnoleten, vendar sem se točaju zasmilil in mi je prodal eno pivo.

Medtem ko sem jedel, pa je prišlo nekaj mož in me priganjalo: »Hitro popij! Prihaja vlak za Jerome.«

»Mislite Yarome?« sem vprašal.

»Ne, Jerome,« so mi povedali možje. Takrat sem torej izvedel, kje živi moja sestra. Pravzaprav sem v tisti točilnici spoznal človeka, ki je stanoval le tri hiše stran od nje! Zato sem si kupil vozovnico in končno našel sestro.

Skupaj z možem sta upravljala penzion za rudarje in stanoval sem pri njiju. Našla sta mi delo, in sicer sem moral paziti na črpalko, ki je črpala vodo iz rudnika. Vsakič, ko je nehala delovati, sem moral poklicati mehanika. Za to delo so mi dnevno plačali po 15 centov. Potem sem delal na železnici, v opekarni in celo kot zavarovalni agent. Kasneje sem se preselil v Pittsburgh k bratu Stevu ter skupaj z njim delal v jeklarni. Nikoli nisem zaslužil toliko denarja, da bi ga lahko nekaj poslal domov.

Družina in pogreb

Ko sem nekoč šel v službo, sem pred neko hišo zagledal mlado hišno pomočnico. Pri sebi sem pomislil: ,Hej, kako je čedna.‘ Tri tedne kasneje, 1917. leta, sva se s Helen poročila. V naslednjih desetih letih sva imela šest otrok, od katerih nama je eden umrl še kot dojenček.

Leta 1918 so me pri Pittsburgh Railways najeli za voznika tramvaja. Poleg tramvajskega postajališča je stala kavarna, kamor je človek lahko šel na skodelico kave. Zdelo se je, kakor da je bilo lastnikoma lokala, Grkoma, vseeno, ali si kaj naročil, da sta ti le lahko oznanjevala iz Biblije. Govoril sem jima: »Ali hočeta reči, da je ves svet v zmoti, vidva pa imata edina prav?«

»No, poglejte si v Biblijo!« sta mi prigovarjala. Vendar me takrat nista prepričala.

Žal je moja draga Helen 1928. leta zbolela. Da bi bilo za otroke bolje poskrbljeno, sem jih odpeljal k sestri in njenemu možu v Jerome, ki sta takrat že imela farmo. Otroke sem pogosto obiskoval in jim vsak mesec dajal denar za hrano. Pošiljal sem jim tudi obleke. Helenino stanje se je žal slabšalo in 27. avgusta 1930 je umrla.

Počutil sem se samega in pobitega. Ko sem šel k duhovniku, da bi poskrbel za pogreb, mi je rekel: »Ne pripadate več tej cerkvi. Že več kot eno leto niste plačali prispevkov.«

Razložil sem mu, da je bila žena dolgo bolna in da sem ves denar, kar mi ga je ostalo, dajal svojim otrokom, da so lahko prispevali v cerkvi v Jeromu. A preden je duhovnik privolil v to, da bo poskrbel za pogreb, sem si moral izposoditi 50 dolarjev in plačati zaostale prispevke. Duhovnik je zahteval še dodatnih 15 dolarjev za mašo pri Helenini sestri, kjer so se prijatelji in družina nameravali zbrati, da bi Helen izkazali še zadnje spoštovanje. Teh nisem mogel dobiti, vendar je duhovnik kljub temu privolil v to, da bo maševal, če mu bom dal denar na dan plače.

Ko je ta dan prišel, sem denar porabil za to, da sem otrokom kupil čevlje in obleke za v šolo. No, čez kaka dva tedna je v tramvaj vstopil duhovnik. »Še vedno mi dolgujete tistih 15 dolarjev,« je rekel. Preden je nato izstopil na svoji izstopni postaji, mi je še zapretil: »Šel bom k vašemu šefu in poskrbel za to, da vam bo denar odtrgal od plače.«

Ob koncu delovnega dne sem stopil k svojemu nadzorniku in mu povedal, kaj se mi je zgodilo. Čeprav je bil katoličan, je dejal: »Če ta duhovnik pride sem, mu bom že povedal, kaj si mislim!« To me je navedlo k razmišljanju: ,Duhovniki nas nikoli nič ne naučijo iz Biblije; hočejo samo naš denar.‘

Spoznavanje resnice

Ko sem bil naslednjič v kavarni, ki je bila last grške dvojice, smo se pogovarjali o moji izkušnji z duhovnikom. Končalo se je tako, da sem začel preučevati s Preučevalci Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Cele noči sem bral Biblijo in biblijsko literaturo. Spoznal sem, da Helen ne trpi v vicah, kot je rekel duhovnik, ampak da spi smrtno spanje. (Job 14:13, 14; Janez 11:11–14) Našel sem nekaj, kar je resnično veliko boljše od zlata: resnico!

Nekaj tednov kasneje sem na svojem prvem shodu Preučevalcev Biblije v Garden Theatru v Pittsburghu dvignil roko in rekel: »Nocoj sem o Bibliji izvedel več kakor v vseh letih v cerkvi.« Ko so pozneje vprašali, kdo bi želel naslednji dan sodelovati v oznanjevanju, se je moja roka zopet dvignila.

Četrtega oktobra leta 1931 sem simboliziral svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi. Medtem sem vzel v najem hišo, pripeljal otroke k meni in najel gospodinjsko pomočnico, da mi je pomagala skrbeti zanje. Kljub družinskim odgovornostim sem od januarja 1932 do junija 1933 sodeloval v posebni, tako imenovani pomožni službi, pri kateri sem se vsak mesec od 50 do 60 ur pogovarjal z drugimi o Bibliji.

Približno takrat sem pričel opažati neko čedno mlado ženo, ki se je, tako se mi je vsaj zdelo, vedno vozila z mojim tramvajem na delo in z njega. Najina pogleda sta se srečevala v vzvratnem ogledalu. Tako sem se spoznal z Mary. Dvorila sva si in se avgusta 1936. leta poročila.

Leta 1949 so mi v službi zaradi precejšnje delovne dobe dali možnost, da si izberem izmeno, ki mi je omogočila pioniranje, kakor se imenuje polnočasna strežba. Najmlajša hči, Jean, je začela pionirati 1945. leta in tako sva pionirala skupaj. Jean je pozneje spoznala Sama Frienda, ki je služil v Betelu, na svetovnem upravnem središču Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku.a Leta 1952 sta se poročila. Še naprej sem pioniral v Pittsburghu in imel veliko biblijskih poukov; nekoč sem preučeval vsak teden s kar 14 družinami. Leta 1958 sem se upokojil. Po tem je bilo lahko pionirati, saj mi ni bilo več treba delati po osem ur na dan v svetni službi.

Leta 1983 je Mary zbolela. Skušal sem skrbeti zanjo, kakor je ona tako dobro skrbela zame skoraj 50 let. Štirinajstega septembra leta 1986 pa je preminila.

Poiskal sem rojstni kraj

Jean in Sam sta me 1989. leta vzela s seboj na zborovanja v Poljsko. Obiskali smo tudi področje, kjer sem odraščal. Ko so Rusi zavzeli tisti predel sveta, so mesta preimenovali, ljudi pa preselili v druge države. Enega od mojih bratov so preselili v Carigrad, eno sestro pa v Rusijo. Tistim, ki smo jih vprašali za mojo vas, je bilo njeno ime neznano.

Potem pa se mi je hribovje v daljavi zazdelo znano. Ko smo se mu približali, sem prepoznal še drugo – grič, cestni razcep, cerkev, most čez reko. Naenkrat smo na naše presenečenje zagledali napis, na katerem je pisalo »Hoszowczyk«! Malo pred tem so namreč komunisti izgubili vpliv in vasem so vrnili prvotna imena.

Naše hiše ni bilo več, le v tleh je bila na pol zakopana peč, ki smo jo uporabljali za kuhanje na prostem. Potem sem pokazal proti velikemu drevesu in rekel: »Poglejta tisto drevo. Posadil sem ga, preden sem odšel v Ameriko. Poglejta, kako zelo je zraslo!« Zatem smo obiskali pokopališča in iskali imena družinskih članov, a jih nismo našli.

Resnica vedno na prvem mestu

Ko je Jean 1993. leta umrl soprog, me je vprašala, ali bi želel, da zapusti Betel in skrbi zame. Povedal sem ji, da bi kaj takega bilo najslabše, kar bi mogla storiti, in še vedno mislim tako. Do svojega 102. leta starosti sem živel sam, potem pa so me morali preseliti v dom za ostarele. Še vedno sem starešina v občini Bellevue v Pittsburghu in bratje me ob nedeljah vozijo na shode v kraljestveno dvorano. Čeprav pri oznanjevanju ne morem več toliko sodelovati, sem še vedno na seznamu bolehnih pionirjev.

V vseh teh letih sem obiskal več posebnih šol za strokovno spopolnjevanje nadzornikov, ki jih organizira Watch Tower Society. Decembra lansko leto sem se udeležil nekaj govorov v Kraljestveni strežbeni šoli za občinske starešine. In 11. aprila letos me je Jean peljala na meni dragoceno praznovanje slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt, pri kateri imam delež že vse od 1931. leta.

Nekateri od tistih, s katerimi sem preučeval Biblijo, zdaj služijo kot starešine, drugi so misijonarji v Južni Ameriki, nekateri pa so dedki in babice, ki skupaj z otroki služijo Bogu. Trije od mojih otrok, Mary Jane, John in Jean, kakor tudi veliko njihovih otrok in vnukov zvesto služijo Bogu Jehovu. Molim pa, da bi nekoč tako ravnala tudi moja druga hči ter ostali vnuki in pravnuki.

Zdaj, ko imam 105 let, še vedno spodbujam vsakogar, naj preučuje Biblijo in o naučenem govori še drugim. Da, prepričan sem, da če smo vedno tesno povezani z Jehovom, ne bomo nikoli razočarani. Tudi vi lahko torej uživate nekaj boljšega od minljivega zlata: resnico, ki nam omogoča, da imamo dragocen odnos z našim Življenjedajalcem, Bogom Jehovom.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 25]

Ko sem vozil tramvaj

[Slika na strani 26]

Zdaj živim v domu za ostarele

[Slika na strani 27]

Napis, ki smo ga našli leta 1989