Ali je to pohvala ali laskanje?
NEKDO vam reče: »Vaša nova pričeska je fantastična!« Ali je to pohvala ali laskanje? »Ta obleka se vam odlično podá!« Pohvala ali laskanje? »To je najslastnejša jed, kar sem jih kdaj okusil!« Ali je to pohvala ali laskanje? Ko dobimo takšne poklone, se morda sprašujemo, ali so ti zares iskreni in resnični ali pa nam jih je kdo izrekel le za to, da bi se nam prikupil, pri tem pa še sam vanje ne bi verjel.
Kako lahko vemo, ali nas je človek pohvalil ali pa nam je laskal? Ali je to sploh važno? Ali izrečenih besed ne moremo kar sprejeti takšnih, kot jih slišimo, in se sončiti v ugodju, s katerim nas navdajajo? Kaj pa, kadar mi hvalimo druge? Ali smo kdaj raziskali svoje nagibe? Razmišljanje o teh vprašanjih nam lahko pomaga, da bomo sprevidevni in da bomo svoj jezik rabili v hvalo Bogu Jehovu.
Definicija hvale in laskanja
V Webster’s Dictionary je hvala definirana kot izraženo priznanje oziroma ugodno mnenje, beseda pa lahko označuje tudi čaščenje oziroma slavljenje. Slednja dva pomena se, jasno, nanašata le na hvalo, namenjeno Bogu Jehovu. Ta je bistveni del pravega čaščenja, na kar opozarja tudi navdihnjeni psalmist: »Zakaj dobro je [. . .], ker prijetno je to, in spodobno [,primerno‘, SSP] je hvaljenje.« »Vse, kar diha, naj hvali GOSPODA.« (Psalm 147:1; 150:6, SSP)
To pa ne pomeni, da se ljudi ne sme hvaliti. Lahko se, v pomenu priznanja, odobravanja oziroma ugodnega mnenja. V eni od Jezusovih prilik gospodar služabniku reče: »Dobro, vrli in zvesti hlapec.« (Matevž 25:21)
Na drugi strani pa je laskanje definirano kot lažno, neiskreno oziroma pretirano hvaljenje iz navadno koristoljubnih nagibov. Laskavec si želi s prekanjenim hvaljenjem oziroma dobrikanjem pridobiti naklonjenost drugih ali se jih gmotno okoristiti, oziroma želi v človeku vzbuditi občutek dolžnosti do njega. Laskavce torej motivira sebičnost. Judov list 16, Ekumenska izdaja, pravi, da »se zaradi koristi prilizujejo ljudem«.
Svetopisemski pogled
Kaj pa o hvaljenju soljudi piše v Svetem pismu? Glede tega nam Jehova daje vodilo, po katerem naj bi se ravnali. V Bibliji beremo, da če bomo spolnjevali Jehovovo voljo, bomo pohvaljeni. Apostol Pavel pravi, da »se hvala zgodi vsakemu od Boga«. Peter pa nam pove, da se lahko preizkušnja vere »izkaže [nam] v hvalo«. Dejstvo torej, da bo Jehova pohvalil ljudi, nam kaže, da je pristna pohvala prijazno, ljubeče in dobrodejno dejanje, ki ga ne bi smeli prezreti. (1. Korinčanom 4:5; 1. Petrov 1:7)
Drug vir pohvale je po Bibliji lahko oblast, ki opazi naše lepo vedenje in nas pošteno pohvali. »Dobro delaj,« nam je rečeno, »in imel boš hvalo od nje.« (Rimljanom 13:3) Pohvalijo pa nas lahko tudi ljudje, ki iskreno mislijo to, kar rečejo, in za hvalo nimajo nobenega prikritega motiva. Navdihnjeno Pismo v Pregovorih 27:2 pravi: »Hvalijo naj te drugi, ne pa usta tvoja.« To kaže, da je primerno sprejeti pohvalo od ljudi.
To pa ne velja za laskanje, najsi laskamo mi drugim ali pa drugi nam. Zakaj Jehova do laskavega govorjenja čuti tolikšen odpor? Prvič zato, ker je neiskreno, Jehova pa neiskrenost obsoja. (Primerjaj Pregovori 23:6, 7.) Zraven tega je takšno govorjenje še nepošteno. Psalmist je pri opisovanju ljudi, ki si zaslužijo Božje neodobravanje, dejal: »Puhlice govorijo drug drugemu, z laskavimi ustnicami, z dvoličnim srcem govorijo. GOSPOD naj iztrebi vse laskave ustnice.« (Psalm 12:3, 4, SSP, v NW 2, 3)
Predvsem pa laskanje ni ljubeče. Motivira ga sebičnost. Psalmist David najprej razpravlja o laskavcih, nato pa jih citira: »Našega jezika moč obvelja, ustne naše so v naši oblasti; kdo bi nam bil gospodar?« Jehova takšne sebičneže opisuje kot ,plenitelje ubožcev‘ (NW). Laskavega jezika ne rabijo za to, da bi druge spodbujali, ampak jih oplenili in prizadeli. (Psalm 12:4, 5)
Laskanje – past
»Mož, ki se prilizuje prijatelju svojemu, razpenja mrežo nogam njegovim.« Tako pravi modri kralj Salomon in to je še kako res! (Pregovori 29:5) Farizeji so Jezusu skušali z laskanjem nastaviti past. Dejali so: »Učenik, vemo, da si resničen in pot Božjo v resnici učiš, in mar ti ni nikogar, kajti ne gledaš ljudem na lice.« Kako razorožujoče je to zvenelo! Toda Jezusa njihove priliznjene besede niso zapeljale. Vedel je, da ne verjamejo njegovemu resničnemu nauku, temveč da ga zgolj skušajo ujeti v besedi glede vprašanja plačevanja davkov cesarju. (Matevž 22:15–22)
V ostrem nasprotju z Jezusom pa je bil v prvem stoletju kralj Herod. Ko je javno nagovoril meščane v Cezareji, so ti takole odgovarjali: »Božji glas je to, a ne človeški.« Herod pa, namesto da bi ljudi oštel za tako očitno lažno hvalo, je laskanje sprejel. Jehovov angel ga je še isti trenutek kaznoval; napadli so ga črvi in je umrl. (Dejanja 12:21–23)
Zrel kristjan bo sprevidel, ali mu želi kdo laskati. Občinski starešine bi morali biti oprezni še zlasti tedaj, ko jih kdo, ki je vpleten v kakšno sodno zadevo, ves navdušen hvali in gre morda že tako daleč, da enega starešina primerja z drugim in ogovorjenemu pravi, koliko bolj je prijazen in sočuten.
Biblija pa jasno razkriva še eno past, v katero nas lahko zvabi laskanje, ko opiše, kako zapeljivka zavede mladeniča v nemoralo. (Pregovori 7:5, 21) Svarilo je primerno tudi za današnje dni. Številni od tistih, ki so vsako leto izobčeni iz krščanske občine, namreč odpadejo zaradi nemoralnega ravnanja. Ali bi se lahko takšen padec v očiten greh začel z laskanjem? Ker si ljudje tako želimo pohval in tega, da bi o nas dobro govorili, lahko kristjanu dobrikave besede iz laskajočih ustnic zmanjšajo odpor do nepravilnega ravnanja. Če se takšnega govorjenja ne pazimo, lahko to vodi do resnih posledic.
Zaščita pred laskanjem
Laskanje godi samoljubju oziroma samovšečnosti polaskanega. V človeku želi vzbuditi občutke nekakšne večvrednosti, mu napihniti pogled na lastno vrednost. Filozof Francois de La Rochefoucauld je laskanje primerjal s ponarejenim denarjem, »ki ga v obtoku ne bi bilo, če ne bi bilo samovšečnosti«. Da bi se torej zaščitili, moramo upoštevati stvarni opomin apostola Pavla: »Kajti pravim [. . .] vsakemu, kdor je med vami, naj ne misli o sebi več, nego se spodobi misliti, temuč naj pazi, da bi mislil zmerno, kakor je Bog vsakemu podelil mero vere.« (Rimljanom 12:3)
Po naravi sicer radi slišimo to, kar ugaja našim ušesom, toda v resnici večino časa potrebujemo na Bibliji temelječe nasvete in disciplino. (Pregovori 16:25) Kralj Ahab je želel poslušati samo to, kar mu je prijalo. Njegovi služabniki so celo zahtevali od preroka Mihaja, naj bo njegova beseda »kakor beseda enega izmed njih [Ahabovih laskajočih prerokov], in govóri dobro«. (1. kraljev 22:13) Če bi bil Ahab pripravljen prisluhniti odkritim besedam in nehal uporniško ravnati, bi Izraelu lahko prihranil strašne vojne izgube, sam pa bi se ognil smrti. V našo lastno duhovno blaginjo bi se torej morali hitro odzivati na odločne, a ljubeče nasvete postavljenih krščanskih starešin, ki nam želijo pomagati ostati na ravni poti resnice, in ne iskati ljudi, ki bi nam kar naprej govorili, kako smo čudoviti ter z laskavimi besedami stregli našim ušesom! (Primerjaj 2. Timoteju 4:3.)
Kristjani si nikoli, iz nobenega razloga, ne bodo želeli zateči k laskanju. Kakor zvesti Elihu odločno molijo: »Da bi le z nikomer pristranski ne potegnil! In nobenemu človeku se nočem prilizovati. Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.« Potem bodo kakor Pavel lahko rekli: »Kajti s prilizljivo besedo nismo nastopili nikdar, [. . .] niti s kako pretvezo za lakomnost.« (Job 32:21, 22; 1. Tesaloničanom 2:5, 6)
Pohvaliti, kadar je to zasluženo
Navdihnjeni pregovor kaže, da nam je lahko hvala za preizkusni kamen: »Topilnik je za srebro in talilna peč za zlato, človek pa se preskuša po ustih, ki ga hvalijo.« (Pregovori 27:21, EI) Da, hvala lahko v človeku izzove občutke večvrednosti oziroma ponosa in ga tako vodi k padcu. Če pa po drugi strani posameznik za vse narejeno, kar mu prinaša hvalo, priznava zaslugo Jehovu, lahko hvala razodene njegovo skromnost in ponižnost.
Iskrena pohvala za vrlo ravnanje ali dosežke poživlja njega, ki jo daje, in tistega, ki jo sprejema. Prispeva k prisrčnemu in zdravemu medsebojnemu cenjenju. Spodbuja k prizadevanju za hvalevrednimi cilji. Mlade lahko zaslužena pohvala spodbudi, da se še bolj potrudijo. S tem pa ko si prizadevajo živeti po merilih, ki se od njih pričakujejo, jim pohvala lahko tudi pomaga oblikovati značaj.
Ogibajmo se torej laskanja, najsi bi laskali mi drugim ali drugi nam. Kadar nas kdo pohvali, bodimo ponižni, kadar pa hvalimo mi, delajmo to velikodušno in iz vsega srca. Redno torej hvalimo Jehova, ko ga častimo, in iskreno druge, s krepilno pohvalo in izrazi cenjenja, misleč na to, da je »beseda o pravem času, o kako dobra!«. (Pregovori 15:23)