Poroka, ki slavi Jehova

Naslednji članek o krščanski poroki je bil prvotno sestavljen v Etiopiji v amharščini, za to da bi mnogim tamkajšnjim prebivalcem, ki so nedavno postali Jehovove priče, priskrbel koristno vodstvo. Obravnava nekatere krajevne navade in običaje, ki se morda razlikujejo od tistih v vašem kraju. Razlike se vam bodo bržkone zdele prav zanimive. Članek obenem predstavi uravnovešene biblijske nasvete in ugotovili boste, da so uporabni, tudi če so ženitovanjski običaji v vašem kraju morda drugačni.

»KRŠČANSKA poroka, radosten dogodek,« je naslov odličnega preučevalnega članka v Stražnem stolpu, 1. avgust 1984. Naslednji članek v tej izdaji revije nosi naslov »Na svadbah – uravnoteženo veselo«. (Vsakdo, kdor razmišlja o poroki, lahko dodatne modre nasvete najde v 2. poglavju knjige Izgrajuj srečno družinsko življenje ter v 19. in 20. poglavju knjige Uporabi svojo mladost za najboljše.)a Vse od izida teh člankov so mnogi postali Jehovove priče, zato želimo obnoviti nekaj stvari, ki so uporabne posebno na našem področju, in druge prikladne točke, ki nam bodo pomagale narediti takšno poroko, ki bo slavila Jehova, Ustanovitelja zakona.

Prvo vprašanje, o katerem se morda razmišlja, je, kdaj naj bo poroka. Ali naj o datumu odločamo na temelju tradicionalnih krajevnih svadbenih sezon? V določenih krajih so namreč prepričani, da bo vsaka poroka, sklenjena v drugem letnem obdobju, neuspešna. To praznoverje nima podlage, kajti mnogi poročeni pari, ki se niso poročili med tradicionalno sezono, srečno in združeno služijo Jehovu. Nismo namreč praznoverni. (Izaija 65:11; Kološanom 2:8) Če datum poroke določimo skladno z njihovim praznoverjem, našim neverujočim sorodnikom ne bomo pomagali uvideti razlike med resnico in lažjo. Dejstvo je, da se lahko kristjani poročijo kateri koli mesec.

Ko se po obveznem civilnem obredu organizira poročni govor, bi bilo modro, da med tema dogodkoma ne preteče veliko dni. Če bi par hotel imeti poročni govor v kraljestveni dvorani, bi moral že veliko prej stopiti k občinskim starešinam in jih prositi za uporabo dvorane. Krajevni starešine se bodo prepričali, da jim morda kakšna priprava za to slovesnost ne bo povzročala slabe vesti. Čas je treba določiti tako, da govor ne bo sovpadal s kakšno občinsko dejavnostjo. Brat, ki bo imel poročni govor, se bo predhodno sestal z bodočim ženinom in nevesto ter jima dal koristne nasvete. Prepričal se bo tudi, da za poroko morda ni kakih moralnih ali pravnih zadržkov in ali soglaša s programom kakršnega koli družabnega srečanja, ki bo sledilo. Poročni govor naj bi bil dolg približno pol ure. Predstavljen bi moral biti dostojanstveno, poudarjajoč duhovni vidik. Poročni govor je zagotovo pomembnejši od kakršnega koli morebitnega naslednjega sprejema.

Krščanska poroka je lepa priložnost, da pokažemo, da ,nismo od sveta‘. (Janez 17:14; Jakob 1:27) Na njej bi moral biti viden red. To pomeni, da ljudi ne bomo pustili čakati in mogoče še ovirali občinskih dejavnosti, ampak bomo točni. Še posebej bi to morala upoštevati nevesta, ki bi jo lahko svetni sorodniki nagovarjali k zamudi, češ da bi bila bolj pomembna. Zrela kristjanka bo s točnostjo pokazala, da so ji važne duhovne vrline, kot je ponižnost in premišljenost! Red je pomemben tudi, kadar povabijo fotografa, da ta dogodek posname. Dobro bomo naredili, če bomo od fotografa želeli, da pride v obleki in kravati ter da medtem, ko slika, ne moti govora. Med molitvijo naj ne bi delali posnetkov. Naš red bo slavil Jehova in dal odlično pričevanje. Družbenim formalnostim, ki bi zasenčile pravi pomen dogodka, se ni treba prilagajati.

Sprejem ni pogoj za uspešno poroko, toda Sveto pismo temu veselemu dogodku ne ugovarja. Tako srečanje bi pri pravih kristjanih moralo biti drugačno od svetnih sprejemov, ki jih zaznamujejo ekstravaganca, popivanje, požrešnost, divja glasba, čutni ples in celo pretepi. Biblija »bučno veseljačenje« uvršča med dela mesa. (Galatom 5:21, NW) Srečanje je lažje primerno nadzorovati, kadar to ni zelo veliko. Tudi ni treba razpeti šotora samo zato, da bi zadostili ljudskim običajem. Stvar posameznikov pa je, če se bosta zaradi prostora ali vremena odločila, da šotor postavita.

Izkušnje so pokazale, da so določna pismena vabila dober način omejevanja števila gostov. Modrejše je povabiti posameznike kakor pa cele občine in ker smo kristjani redoljubni, bi take omejitve morali upoštevati. Pismena vabila nam tudi pomagajo ogniti se zadregi, ki bi nastala, če bi se na sprejemu pojavil kakšen izobčeni. V takem primeru bi se namreč lahko veliko bratov in sester odločilo, da odidejo. (1. Korinčanom 5:9–11) Če bo par povabil neverujoče sorodnike ali znance, bodo ti brez dvoma v omejenem številu; večjo prednost bosta dala »tem, ki smo si ž njimi domači po veri«. (Galatom 6:10) Nekateri so se odločili, da svetne znance ali neverujoče sorodnike raje kot na sprejem povabijo na poročni govor. Zakaj? No, zgodilo se je že, da so svetni sorodniki na poročnem sprejemu ustvarili tako kočljiv položaj, da so mnogi bratje in sestre menili, da ne bodo mogli ostati. Nekateri pari pa so se dogovorili zgolj za manjšo večerjo z ožjimi družinskimi člani in krščanskimi prijatelji.

V skladu z Janezovim evangelijem 2:8, 9 je koristno tudi postaviti ,starešino‘. Ženin bo hotel izbrati zanesljivega kristjana, ki bo pazil na to, da se bo ohranjal red in visoka merila. Če prijatelji prinašajo darila, bi morali to storiti brez »bahavega razkazovanja«. (1. Janezov 2:16, NW) Glasba je lahko vesela, ne da bi jo kvarila vprašljiva lirika, bučnost ali divji ritem. Mnogi so ugotovili, da je najboljše, če glasbo, ki naj bi se igrala, kak starešina že prej posluša. Veliko tradicionalnih plesov izvira iz plodnostno-rodnostnih plesov in poudarjajo neprimerno čutnost, zato se pri plesu lahko pojavijo pasti. »Rezanje torte in kozarec šampanjca« je posvetnim ljudem tu in tam znamenje, da se popolnoma sprostijo. Tako so se mnogi krščanski pari odločili, da na poročnem sprejemu alkohola ne bo, ter se tako ognili težavam.

Ker želimo slaviti Jehova, se bomo ognili tudi bahavemu razkazovanju, s katerim bi hoteli pritegniti nase preveliko pozornost. Še svetni tisk graja razširjeno nagnjenje k ekstravaganci. Kako nespametno bi bilo za par, če bi se zadolžil zaradi razkošne poroke in si potem leta dolgo prikrajševal stvari zato, da bi poravnal stroške tega enega dne! Vse obleke ob tem dogodku bi seveda morale biti spodobne in lepo urejene, kakor se spodobi ljudem, ki izjavljajo, da častijo Boga. (1. Timoteju 2:9, 10) Članek »Christian Weddings Should Reflect Reasonableness« (»Krščanska poroka naj odseva razumnost«, The Watchtower, 15. januar 1969) je glede oprave takole zanimivo razpravljal:

»Ker je poroka za par poseben dogodek, navadno posvetita pozornost veselemu in privlačnemu videzu. To pa še ne pomeni, da morata nositi neko določeno vrsto obleke. Dobro bosta naredila, če bosta pretehtala krajevno modo, stroške in osebni okus. [. . .] Ali bi namreč bilo razumno kupovati tako drago obleko, da bi sebi ali drugim naprtila finančno breme? [. . .] Nekatere neveste z veseljem oblečejo obleko kake drage prijateljice ali sorodnice. Druge so zelo zadovoljne, ko si poročno opravo sešijejo same, mogoče takšno, da jo bodo lahko oblekle še ob drugih priložnostih. In prav nič ni napačno, če se par poroči v svojih najlepših običajnih oblačilih [. . .] Drugi pa, ki bi si bolj luksuzno poroko lahko privoščili, se morda zaradi teh nevarnih časov odločijo za ,nevpadljivo poroko‘.«

Podobno tudi ni treba, da je svatov veliko (ženinovih prijateljev in nevestinih družabnic). Tudi oni ne bi hoteli ne z obleko ne z dejanji privlačiti neprimerne pozornosti. Izobčenemu bi sicer lahko dovolili obiskati govor v kraljestveni dvorani, vendar Stražni stolp, 1. avgust 1984, pravi: »Ne bi bilo primerno imeti v poročnem spremstvu ljudi, ki so izključeni, ali takšnih, ki žive razvpito in v nasprotju z biblijskimi načeli.«

Tudi Jezus se je udeležil neke poroke, kljub temu pa si ne moremo predstavljati, da bi odobraval razširjeno navado, da kolona avtomobilov z velikim hrupom vozi po mestu; policija je za hupanje v poročni procesiji voznikom že celo naložila kazen. (Glej Matevž 22:21.) Če povzamemo, kristjani ne posnemajo bahavega razkazovanja niti dejanj, značilnih za ljudi narodov. Namesto tega kažejo modrost, ki je pri skromnih. (Pregovori 11:2)

Kaj pa obiskovanje porok sosedov, svetnih sodelavcev ali oddaljenih sorodnikov oziroma znancev? Glede tega se mora vsak kristjan sam odločiti. Dobro je misliti na to, da je naš čas dragocen. Potrebujemo ga namreč za strežbo, osebno preučevanje ter druga družinska in občinska opravila. (Efežanom 5:15, 16) Ob koncu tedna imamo shode in terensko strežbo, ki ju nočemo zamuditi. (Hebrejcem 10:24, 25) Mnoge poroke sovpadajo z zbori in posebnim prizadevanjem v strežbi, ki je povezana z Gospodovo spominsko večerjo. Ne bi se smeli pustiti odvrniti, da si ne bi enako kakor bratje po svetu še posebej prizadevali obiskati Gospodove spominske večerje. Preden smo spoznali resnico, smo veliko časa preživeli s posvetnimi ljudmi, mogoče tudi v okoliščinah, ki niso slavile Boga. (1. Petrov 4:3, 4) Naše vrednote so se zdaj spremenile. Posvetnemu paru še vedno lahko zaželimo srečo tako, da jima pošljemo kako kartico ali pa ju kak drug dan na kratko obiščemo. Nekateri so to priložnost izkoristili za pričevanje in omenili nekaj svetopisemskih stavkov, primernih za mladoporočence.

Poroka, pri kateri duhovnost prevladuje nad posvetnostjo, bo resnično slavila Jehova. Kristjani bodo ob tej priložnosti uživali, če bodo pazili, da bodo ostali ločeni od sveta in njegovega praznoverja ter pretiravanja, če ne bodo pustili, da bi poroka posegala v redne teokratične dejavnosti in če bodo namesto bahavega razkazovanja skromni. Še več, na ta dogodek se bodo ozrli z mirno vestjo in lepimi spomini. Da bi vsaka naša krščanska poroka z odsevanjem modrosti in razumnosti bila v pričevanje opazovalcem poštenega srca.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 24]

Kristjani se suženjsko ne ravnajo po vsakem krajevnem poročnem običaju