Nahmanides – ali je spodbijal krščanstvo

SREDNJI vek. Kaj nam ta prikliče v spomin? Križarske vojne? Inkvizicijo? Mučenje? To vsekakor ni bila doba, ki bi jo običajno povezovali z odprtimi verskimi diskusijami, a je takrat, leta 1263, potekala ena najbolj edinstvenih judovsko-krščanskih razprav v evropski zgodovini. Kdo vse je bil vanjo vpleten? Katera sporna vprašanja so nastala? Kako nam lahko danes pomaga razpoznati pravo vero?

Kaj je zanetilo razpravo

V srednjem veku je Rimskokatoliška cerkev zase trdila, da je prava vera. Vendar Judje nikoli niso nehali izjavljati, da so Božje izbrano ljudstvo. Ker jih cerkev ni bila sposobna prepričati o potrebi po spreobrnjenju, je to vodilo v nejevoljo ter pogosto v nasilje in preganjanje. Med križarskimi vojnami so pomorili ali na kolu zažgali na desetine tisočev Judov, potem ko so jim dali na izbiro krst ali smrt. V mnogih deželah je vladal od cerkve navdihnjen antisemitizem.

V 12. in 13. stoletju pa je v katoliški Španiji prevladoval drugačen duh. Judom so pustili versko svobodo (dokler niso ti napadli krščanske vere) ter jim celo dajali pomembne položaje na kraljevem dvoru. Po kakem stoletju takšne naklonjenosti pa so dominikanski duhovniki začeli ukrepati, da bi zmanjšali judovski vpliv v družbi in jude spreobrnili h katoliški veri. Kralj Jakob I. Aragonski je pod pritiskom dominikancev poskrbel za uradno razpravo, s katero naj bi dokazali, na koliko nižjem položaju je judovstvo in kako je za vse jude potrebno, da se spreobrnejo.

To ni bil prvi judovsko-krščanski razgovor. Ena uradna razprava je potekala že 1240. leta v Parizu (Francija). Njen glavni namen je bil postaviti Talmud, judom sveto knjigo, na sodišče. Judovski udeleženci so imeli komaj kaj svobode govora. Ko je nato cerkev v tej razpravi razglasila zmago, so izdaje Talmuda masovno gorele na javnih trgih.

Strpnejši duh kralja Jakoba I. Aragonskega pa ni dopuščal takšnega navideznega procesa. Ker so dominikanci to uvideli, so poskusili z drugačnim pristopom. Kakor opisuje Hyam Maccoby v svoji knjigi Judaism on Trial, so jude povabili na razpravo »v preobleki vljudnosti in prepričevanja, ne pa obtoževanja kakor v Parizu«. Dominikanci so za svojega glavnega predstavnika določili Pabla Christianija, Juda, ki se je spreobrnil h katoliški veri in postal dominikanski duhovnik. Zaradi Christianovega poznavanja talmudskih in rabinskih spisov so bili trdno prepričani, da bodo dokazali svoje.

Zakaj Nahmanides

V Španiji je samo ena osebnost premogla tisto duhovno veličino, zaradi katere bi lahko v razgovoru predstavljala judovsko stran – Mojzes ben Nahman ali Nahmanides.a Rodil se je 1194. leta v Geroni in se že v najstniških letih odlikoval kot biblijski in talmudski učenjak. Do 30 leta starosti je že napisal komentar k večini Talmuda in kmalu zatem bil eden glavnih govornikov pri pomirjanju polemik glede Maimonidesovih spisov, ki so ogrožale enotnost judovske skupnosti.b Nahmanides velja za največjega judovskega biblijskega in talmudskega učenjaka svoje generacije, po vplivu na judovstvo v tistem obdobju pa mogoče za drugega največjega, takoj za Maimonidesom.

Nahmanides je v judovski skupnosti v Kataloniji imel močan vpliv in celo kralj Jakob I. ga je spraševal za nasvete glede različnih državnih zadev. Njegovo bistroumnost so spoštovali tako Judje kot Nejudje. Dominikancem se je posvetilo, da bi za učinkovito ponižanje Judov moral biti na razpravi prav njihov najodličnejši rabin.

Nahmanides pa v to ni hotel privoliti, ker je uvidel, da se dominikanci nikakor ne nameravajo pošteno pogovarjati. On naj bi odgovarjal na vprašanja, svojih pa ne bi mogel postavljati. Toda na kraljevo željo je pristal, proseč ga za privolitev, da bi pri odgovarjanju lahko svobodno govoril. Kralj Jakob I. se je strinjal. Takšno dovoljenje za relativno svobodo govora je bilo dotlej še brez primere, pa tudi kasneje se v srednjem veku ni več ponovilo, kar je bil očiten dokaz kraljevega velikega spoštovanja do Nahmanidesa. Toda Nahmanidesa so še vedno mučile skrbi. Če bi se jim pri razpravi zdel preveč nasproten, bi to lahko zanj in za judovsko skupnost imelo pogubne posledice. Vsak trenutek je lahko izbruhnilo nasilje.

Nahmanides proti Pablu Christianiju

Glavno prizorišče razprave je bila kraljeva palača v Barceloni. Zasedanja so bila štiri: 20., 23., 26. in 27. julija 1263. Vsakemu zasedanju je predsedoval kralj osebno, ob navzočnosti različnih cerkvenih in državnih dostojanstvenikov, pa tudi Judov iz tamkajšnje krajevne skupnosti.

Za cerkev izid razprave nikoli ni bil vprašljiv. Dominikanci so v svojem uradnem poročilu izjavili, da namen te razprave ,ni, da bi vero pretresali, kakor da bi bila sporna, ampak da bi se pogubilo vse judovske zmote ter mnogim Judom vzelo vero, o kateri so tako prepričani‘.

Čeprav se je Nahmanides že bližal 70. letu starosti, je s tem, ko si je prizadeval omejiti diskusijo na samo temeljna vprašanja, pokazal trezno umsko sposobnost. Pričel je z besedami: »[Prejšnje] razprave med nejudi in judi so obravnavale mnoge strani verskih navad, od katerih temeljna verska načela niti niso odvisna. Na tem kraljevem sodišču pa bi želel razpravljati samo o stvareh, zaradi katerih imamo vso to polemiko.« Nato so se dogovorili, da bodo teme omejili na to, ali je Mesija res že prišel, ali je bil Bog ali človek in ali imajo pravo postavo judje ali kristjani.

Pablo Christiani pa je svoj govor začel z izjavo, da bo iz Talmuda dokazal, da je Mesija že prišel. Nahmanides je odvrnil, da če bi bilo to res, zakaj potem rabini, ki so sprejeli Talmud, niso sprejeli tudi Jezusa? Namesto da bi Christiani dokaze osredinil na jasna svetopisemska pojasnila, je za dokazovanje svojih trditev ponavljal nejasne odlomke iz rabinskih besedil. Nahmanides jih je enega za drugim ovrgel tako, da je pokazal, da so ti odlomki bili iztrgani in uporabljeni v neskladju s sobesedilom. Logično je bilo, da se bo Nahmanides, ki je vse življenje posvetil študiju teh spisov, izkazal kot bolj usposobljen za razpravo o njih. Tudi ko se je Christiani skliceval na Sveto pismo, je v svojem dokazovanju osvetlil stvari, ki jih je bilo zlahka spodbiti.

Čeprav je Nahmanides lahko le odgovarjal na vprašanja, mu je uspelo predstaviti močne dokaze, ki so pokazali, zakaj je bil položaj katoliške cerkve nesprejemljiv tako za jude kot tudi druge razmišljujoče ljudi. Glede doktrine o Trojici je izjavil: »Razum nobenemu judu ali kateremu koli človeku ne dovoli verjeti v to, da bi Stvarnik nebes in zemlje [. . .] prešel skozi telo neke Judinje [. . .] in bil pozneje izročen v roke svojih sovražnikov, ki [. . .] [bi] ga ubili.« Jedrnato je dejal: »Kar verjamete, in to je korenina vaše vere, za [razumno] mišljenje ni sprejemljivo.«

S tem ko je opozoril, kako veliko krivdo za kri nosi cerkev, je osvetlil protislovje, ki je mnogim judom vse do danes preprečevalo, da niso niti pomislili na možnost Jezusovega mesijanstva. Rekel je: »Neki prerok pravi, da bodo v času Mesija [. . .] prekovali svoje meče v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati. Od dni Nazarečana pa vse do sedaj je ves svet poln nasilja in roparstva. [Pravzaprav] kristjani prelivajo več krvi kot drugi narodi, zraven tega pa še nemoralno živijo. Kako težko bi bilo za vas, moj gospod kralj, in te vaše viteze, če se tudi . . . bojevati ne bi več učili!« (Izaija 2:4)

Po četrtem zasedanju je kralj razglasil konec razprave. Nahmanidesu je dejal: »Še nikoli nisem videl moža, ki ne bi imel prav in bi to tako dobro zagovarjal, kakor si to naredil ti.« Skladno s svojo obljubo, po kateri mu je zagotavljal svobodo govora in zaščito, je kralj Jakob I. Aragonski Nahmanidesa poslal domov z darilom 300 dinarjev. Nahmanides je nato na željo geronskega škofa napisal poročilo o razpravi.

Dominikanci so ob objavitvi odločilne zmage bili očitno vznejevoljeni. Kasneje so Nahmanidesa obtoževali za sramotenje cerkve in za dokaz uporabili njegove zapise o tej razpravi. Ker so bili nezadovoljni s kraljevim ravnanjem do Nahmanidesa, so se obrnili na papeža Klemena IV. Nahmanidesa so tako, čeprav starega več kot 70 let, izgnali iz Španije.c

Kje je resnica

Ali je dokazovanje katere od teh strani pomagalo razpoznati pravo vero? Vsaka je sicer razkrivala napake druge strani, nobena pa ni predstavila jasnega sporočila resnice. Kar je Nahmanides tako spretno spodbijal, ni bilo pravo krščanstvo, ampak človeška doktrina, kot je nauk o Trojici, ki ga je tako imenovano krščanstvo izumilo stoletja po Jezusu. Tudi nemoralno vedenje tako imenovanega krščanstva in njihovo brezobzirno prelivanje krvi, ki ga je Nahmanides tako hrabro razkril, so nesporna zgodovinska dejstva.

Ob takih okoliščinah torej ni težko razumeti, zakaj dokazi v prid krščanstva niso uspeli narediti vtisa na Nahmanidesa in druge Jude. Zraven tega argumenti Pabla Christianija niso temeljili na jasnih pojasnilih Hebrejskih spisov, ampak na slabo uporabljenih rabinskih virih.

Ne, Nahmanides ni spodbijal pravega krščanstva. Do njegovih dni so lažne predstave zatemnile pravo luč Jezusovih naukov in dokaze za njegovo mesijanstvo. Pravzaprav so Jezus in apostoli lažne odpadniške nauke že napovedali. (Matevž 7:21–23; 13:24–30, 37–43; 1. Timoteju 4:1–3; 2. Petrov 2:1, 2)

Danes pa je prava vera jasno razpoznavna. Jezus je glede svojih pravih sledilcev dejal: »Po njih sadovih jih spoznate. [. . .] Tako rodi vsako dobro drevo dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad.« (Matevž 7:16, 17) Vabimo vas, da naredite to identifikacijo. Naj vam Jehovove priče pomagajo lotiti se objektivne preiskave svetopisemskih dokazov. Tako boste spoznali pomen vseh Božjih obljub, ki so povezane z Mesijem in njegovo vlado.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 20]

Nahmanides je v Barceloni zagovarjal svojo zadevo

[Navedba vira slike na strani 19]

Slike na strani 19 in 20: Preslikano iz Illustrirte Pracht - Bibel/Heilige Schrift des Alten und Neuen Testaments, nach der deutschen Uebersetzung D. Martin Luther’s