Ko trpljenja ne bo več

TRPLJENJE ni bilo del Božjega prvotnega namena za človeško družino. Ni ga načrtoval, niti želel. ,Če je tako,‘ boste morda vprašali, ,kako se je potem začelo in zakaj Bog dovoli, da še vedno traja?‘ (Primerjaj Jakob 1:13.)

Odgovor lahko najdemo v najstarejšem poročilu o človeški zgodovini, v Bibliji, še posebej v Prvi Mojzesovi knjigi. Tam pravi, da sta prva starša, Adam in Eva, posnemala Satana Hudiča v uporu proti Bogu. Njihovo ravnanje je sprožilo temeljna sporna vprašanja, ki so udarila ob same temelje vesoljnega zakona in reda. S tem, ko sta si lastila pravico, da sama odločata o dobrem in slabem, sta izzvala Božjo suverenost. Podvomila sta o Njegovi pravici, da vlada in da je edini razsodnik »dobrega in hudega«. (1. Mojzesova 2:15–17; 3:1–5)

Zakaj ni takoj vsilil svoje volje

,Zakaj potem Bog ni takoj vsilil svoje volje?‘ boste morda vprašali. Mnogi mislijo, da je stvar tako preprosta. ,Bog ima moč. Moral bi jo uporabiti, da bi uničil upornike,‘ pravijo. (Psalm 147:5) Toda vprašajte se: ,Ali brez oklevanja ploskam vsakomur, ki svojo voljo vsiljuje z uporabo večje moči? Ali mar ne občutim odpora že kar nagonsko, kadar neki diktator uporabi vode smrti in z njimi odstrani sovražnike?‘ Večino razumnih ljudi ob tem kar zmrazi.

,Ah,‘ boste rekli, ,ampak če bi Bog svojo moč uveljavil, ne bi nihče podvomil o njegovih ukrepih.‘ Ste prepričani? Ali ni tako, da ljudje dvomijo o Božji rabi moči? Kadar na primer dopušča zlo, sprašujejo, zakaj je kdaj ne uporabi, kadar pa jo uporabi, sprašujejo, zakaj. Še zvesti Abraham je imel problem glede Božje uporabe moči proti Njegovim sovražnikom. Spomnite se Božje odločitve, da uniči Sodomo. Abraham je zmotno mislil, da bodo skupaj s slabimi ljudmi umrli tudi dobri. Vzkliknil je: »Ne bodi tega, da bi kaj takega storil ter v smrt dal pravičnega s krivičnim.« (1. Mojzesova 18:25) Celo ljudje pravičnih načel, kot je bil Abraham, potrebujejo zagotovilo, da absolutna moč ne bo zlorabljena.

Bog bi seveda lahko Adama, Evo in Satana takoj uničil. Ampak pomislite, kako bi to vplivalo na druge angele ali na stvarjenja za njimi, ki bi kasneje izvedela za njegovo ravnanje. Mar jih ne bi začela vznemirjati vprašanja o upravičenosti Božjega vladanja? Ali se s tem Bog pravzaprav ne bi izpostavil obtožbi, da je, kot ga je opisal Nietzsche, nekakšen totalitaren despot, Bog, ki neusmiljeno odstrani vsakogar, kdor mu nasprotuje?

Zakaj ljudi ni pripravil do tega, da bi delali pravilno

,Ali Bog ni mogel ljudi enostavno pripraviti do tega, da bi delali pravilno?‘ bo morda kdo vprašal. No, pa poglejmo tudi to. V vsej zgodovini so vlade skušale pripraviti ljudi do tega, da bi se prilagajali njihovemu načinu razmišljanja. Marsikatera vlada oziroma vladar je z različnimi oblikami nadzorovanja mišljenja (morda z uporabo mamil ali kirurgije) oropal svoje žrtve čudovitega darila svobodne volje. Mar ne cenimo tega, da smo nravstveno svobodna bitja, čeprav ta dar dopušča tudi možnost zlorabe? Ali opravičujemo sploh kakršen koli poskus vlade oziroma vladarja, da bi nam to odvzel?

Ali je bila še kaka druga možnost razen te, da Bog takoj uveljavi zakon s silo? Bog Jehova je odločil, da se bo z uporom najbolje opravilo tako, da tistim, ki zavračajo njegove zakone, dovoli začasno neodvisnost od njegove vlade. To bi človeški družini, potomcem Adama in Eve, omogočilo, da bi si določen čas vladali sami, ne da bi bili podrejeni Božjemu zakonu. Zakaj je to naredil? Zato ker je vedel, da se bo sčasoma nesporno dokazalo, da je njegov način vladanja vedno pravilen in pravičen, tudi takrat, ko vsili svojo voljo z uporabo brezmejne moči, ter da se bo vsak upor proti njemu prej ali slej nesrečno končal. (5. Mojzesova 32:4; Job 34:10–12; Jeremija 10:23)

Kaj pa vse te nedolžne žrtve

,Kaj pa vse te nedolžne žrtve?‘ boste morda vprašali. ,Ali je potrditev neke zakonske podrobnosti res vredna njihovih bolečin?‘ No, Bog ne dopušča zla samo zato, da bi se dokazala neka nejasna zakonska podrobnost. Prav nasprotno. Gre za to, da se enkrat za vselej potrdi temeljna resnica, da je on edini suveren in da je poslušnost njegovim zakonom nujna za trajni mir in srečo vseh stvarjenj.

V mislih pa je treba ohraniti še nekaj odločilnega. Bog namreč ve, da lahko popravi prav vsako škodo, ki bi jo obstajanje zla lahko prineslo človeški družini. Ve, da se bo to začasno obdobje bolečin in trpljenja dolgoročno dobro končalo. Pomislite na mater, ki trdno drži svojega otroka, medtem ko mu zdravnik zadaja bolečino z injekcijo cepiva za zaščito pred kakšno boleznijo, ki bi ga lahko sicer ubila. Nobena mati ne želi, da bi njen otrok trpel. Niti noben zdravnik ne želi pacientu povzročati gorja. Ta otrok takrat ne razume, zakaj mora trpeti, toda kasneje bo razumel, zakaj je bilo to dopuščeno.

Prava tolažba za trpeče

Nekateri bodo morda menili, da je zgolj poznati vse to za trpeče bore majhna tolažba. Hans Kueng poudarja, da razumska razlaga za obstoj trpljenja »pomaga trpinu približno toliko kot stradajočemu človeku lekcija o kemijski sestavi živil«. Sprašuje: »Ali vse te bistroumne razlage lahko zares osrčijo človeka, ki je skoraj povsem prežet s trpljenjem?« Vse »bistroumne razlage« tistih, ki se ne menijo za Božjo Besedo, Biblijo, res ne osrčijo trpečih. Tako človeško umovanje je problem samo še povečalo, saj namiguje, da je Bog človeku namenil trpljenje in da je bila Zemlja ustvarjena za dolino solz oziroma preizkuševališče tistih, ki bodo nazadnje dobili življenje v nebesih. Kolikšno bogokletje!

Biblija sama pa nam daje pravo tolažbo. Ne le da iz nje dobimo vseskladno razlago za obstoj trpljenja, ampak nam tudi krepi zaupanje v Božjo zanesljivo obljubo, da bo popravil vso škodo, ki zaradi tega začasnega dopuščanja trpljenja nastaja.

,Prenovitev vsega‘

Bog bo prav kmalu vse povrnil v stanje, kakršno si je zamislil pred uporom človeških stvarjenj. Čas, ki ga je določil človekovi neodvisni vladi, se je skoraj iztekel. Živimo v času, ko bo poslal »Jezusa [. . .] Njega morajo sprejeti nebesa do časov, ko bo vse prenovljeno. O tem je Bog govoril pred davnimi veki po ustih svojih svetih prerokov.« (Dejanja 3:20, 21, EI)

Kaj bo Jezus Kristus storil? Z Zemlje bo odstranil vse Božje sovražnike. (2. Tesaloničanom 1:6–10) To nikakor ne bo prenagljena izvršitev sodbe, do kakršne prihaja pri človeških diktatorjih. Gora dokazov, ki potrjujejo katastrofalne posledice človekovega zgrešenega vladanja, bo pokazala, da ima Bog vso pravico, da bo z brezmejno močjo kmalu uveljavil svojo voljo. (Razodetje 11:17, 18) Sprva bo to pomenilo ,stisko‘, kakršne na zemlji še ni bilo, in bo podobna, toda veliko večja od potopa v Noetovih dneh. (Matevž 24:21, 29–31, 36–39) Ko bodo preživelci ,velike stiske‘ videli spolnitev vseh Božjih obljub, danih »po ustih [njegovih] svetih prerokov«, bodo doživeli ,čase poživljenja‘. (Dejanja 3:19; Razodetje 7:14–17) Kaj pa Bog obljublja?

Božji preroki starih dni pravijo, da se bo končalo trpljenje, ki je posledica vojn in prelivanja krvi. Psalm 46:9 nam na primer pove: »Vojske mirí tja do krajev zemlje.« Nedolžnih žrtev, nesrečnih beguncev ali takšnih, ki bi jih posilili, pohabili in ubili v krutih vojnah, ne bo več! Prerok Izaija pravi: »Narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.« (Izaija 2:4)

Preroki tudi napovedujejo konec trpljenju, katerega vzrok so zločini in krivica. V Pregovorih 2:21, 22 je zapisana obljuba, da bodo »pošteni [. . .] prebivali v deželi«, povzročitelje bolečin in trpljenja pa bodo »izpulili iz nje«. ,Človek‘ ne bo več ,vladal ljudem v njih nesrečo‘. (Propovednik 8:9) Vsi hudobni bodo za vedno odstranjeni. (Psalm 37:10, 38) Vsakdo bo lahko živel v miru in varnosti, rešen trpljenja. (Miha 4:4)

Še več, preroki obljubljajo, da se bo končalo trpljenje, ki ga povzročajo telesne in čustvene bolezni. (Izaija 33:24) Slepi, gluhi, invalidni ter vsi, ki trpijo zaradi bolezni, bodo po Izaijevi obljubi ozdravljeni. (Izaija 35:5, 6) Bog bo celo preobrnil učinke smrti. Jezus je napovedal, da bodo ,vsi, ki so v grobovih, zaslišali glas njegov in prišli ven‘. (Janez 5:28, 29) Apostolu Janezu je v viziji o ,novih nebesih in novi zemlji‘ bilo rečeno, da »Bog sam [. . .] obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več«. (Razodetje 21:1–4) Predstavljajte si to! Nobenih bolečin, solz, nobenega vpitja, nobene smrti – nikoli več nobenega trpljenja!

Kakršna koli škoda, do katere lahko pride med tem začasnim dopuščanjem zla, bo v celoti popravljena. Celo spomini na človekove bolečine in trpljenje, česar Bog ni nikoli nameraval, bodo docela izbrisani. »Pozabijo se stiske prejšnje [. . .] in o prejšnjem ne bode spomina,« je prerokoval Izaija. (Izaija 65:16, 17) Božji prvotni namen, po katerem bi popolna človeška družina živela v vseobsegajočem miru in sreči na rajski zemlji, se bo docela uresničil. (Izaija 45:18) Zaupanje v Njegovo suverenost bo neomejeno. Kolikšna prednost bo živeti takrat, ko bo Bog naredil konec vsemu človeškemu trpljenju, ko bo dokazal, da ni to, za kar ga je obtožil Nietzsche, »despot, slepar, goljuf, rabelj«, ampak da svojo absolutno moč vedno rabi ljubeče, modro in pravično!

[Slika na strani 5]

Nekateri vladarji so z nadzorovanjem mišljenja oropali svoje žrtve svobodne volje

[Vir slike]

UPI/Bettmann

[Slika na strani 7]

Ko trpljenja ne bo več, bodo vsi do polnosti uživali življenje