Zakaj naj vsi hvalimo Boga

ALELUJA! To besedo dobro pozna večina obiskovalcev cerkva v tako imenovanem krščanstvu. Nekateri izmed njih jo glasno vzklikajo pri nedeljskih mašah. Koliko pa jih vé, kaj ta beseda v resnici pomeni? To je pravzaprav hebrejska beseda za »Hvalite Jah!«. Je radostno, doneče priznanje Stvarniku, ki mu je ime Jehova.a

Beseda »Aleluja« se v Bibliji pogosto pojavlja. Zakaj? Ker je toliko razlogov, da hvalimo Boga. Jah (Jehova) je Stvarnik in Vzdrževalec širnega vesolja. (Psalm 147:4, 5; 148:3–6) Ustvaril je ekosisteme, ki omogočajo življenje na zemlji. (Psalm 147:8, 9; 148:7–10) Še posebej pa se zanima za človeštvo. Če delamo njegovo voljo, nas v današnjem življenju blagoslavlja in podpira, ter nam ponuja zanesljivo upanje o še boljšem življenju v prihodnosti. (Psalm 148:11–14) Jah (Jehova) je tudi navdihnil naslednje besede: »Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej.« (Psalm 37:29)

Zato je na vsakogar naslovljen apel: »Aleluja!« »Hvalite Jah, ljudje!« (Psalm 104:35, NW, podčrtna opomba) Žal pa se ni vsakdo voljan odzvati. Ljudje danes trpijo, veliko je lačnih, bolnih ali stiskanih. Številni prenašajo veliko gorja zaradi zlorabe mamil, alkohola ali pa posledic nemorale in uporništva. Ali imajo takšni sploh kakšen razlog, da naj bi hvalili Boga?

,Samo Jehova mi lahko da upanje‘

Da, imajo ga. Jehova namreč vsakogar brez izjeme vabi, da bi ga spoznal, se naučil delati njegovo voljo in užival blagoslove, ki človeka ženejo, da ga želi hvaliti. In mnogi se odzovejo. Vzemite denimo Adriano iz Gvatemale. Ko je bila stara sedem let, ji je umrla mati. Kmalu za tem je še oče odšel od doma. Z desetimi leti se je začela preživljati z delom. Ker ji je mati rekla, naj služi Bogu in cerkvi, je Adriana sodelovala v različnih katoliških skupinah. Toda še preden ji je bilo dvanajst let, se je razočarana pridružila neki ulični tolpi. Začela je kaditi, jemati mamila in krasti. Zakaj bi takšno dekle hotelo hvaliti Boga?

Adrianina sestra je začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami, toda Adriana se ji je posmehovala. Potem jima je umrla teta. Na njenem pogrebu so Adriano težila vznemirljiva vprašanja. Kam je teta šla? Ali je v nebesih? Ali je odšla v goreči pekel? Vse to jo je močno begalo. Zato je odšla v pokopališko kapelo molit za pomoč in pri tem uporabljala Božje ime Jehova, kot jo je sestra naučila.

Kmalu je preučevala Biblijo z Jehovovimi pričami in obiskovala krščanske shode. To ji je odprlo povsem nov pogled na življenje in pogumno je pretrgala vezi z uličnimi tolpami. Adriana je zdaj v srednjih dvajsetih letih in pravi: »Samo ljubezen do Jehova me je pripravila do tega, da sem zapustila tako slabo življenje. Samo Jehova mi v svojem velikem usmiljenju lahko da upanje na večno življenje.« Adriana ima kljub težkemu začetku v življenju odlične razloge za to, da hvali Boga.

Iz Ukrajine pa poročajo o človeku, ki je v še manj obetavnih okoliščinah. Sedi namreč v zaporu in čaka na usmrtitev. Ali se samopomiluje? Je v depresiji? Ne, prav nasprotno. Nedavno je prišel v stik z Jehovovimi pričami in si pridobil nekaj spoznanja o Jehovu ter Priče prosil, da se povežejo tudi z njegovo materjo. Ker je slišal, da so spolnili njegovo prošnjo, jim zdaj v pismu pravi: »Hvala, ker ste obiskali mamo. To je bila najbolj vesela novica, ki sem jo dobil v zadnjem letu.«

Glede sebe in sojetnikov, ki jim je pričeval, piše: »Zdaj verujemo v Boga in se trudimo delati po veri.« Svoje pismo konča takole: »Hvala vam, ker ste nam pomagali naučiti se, kaj je to ljubezen, in pridobiti vero. Če bom ostal živ, vam bom tudi jaz pomagal. Hvala Bogu, da obstajate in da pomagate drugim, da ljubijo Boga in verjamejo vanj.« Ta mož je vložil pritožbo zoper smrtno kazen. Toda ne glede na to, ali ga bodo usmrtili ali pa bo veliko let preživel v zaporu, zagotovo ima razlog, da hvali Boga.

,Čeprav sem slepa, vidim‘

Pomislite zdaj na neko živahno najstnico, ki nenadoma izgubi vid. To se je zgodilo Gloriji, ki živi v Argentini. Nenadoma je oslepela, ko je imela 19 let, in vid se ji ni več povrnil. Pri 29 letih se je spustila v razmerje z nekim moškim in nedolgo zatem zanosila. Čutila je, da ima njeno življenje zdaj smisel. Toda ko je otroka izgubila, so se ji začela pojavljati vprašanja. Spraševala se je: ,Zakaj se mi to dogaja? Kaj sem storila? Ali Bog sploh je?‘

Takrat pa sta se pri njej oglasili Jehovovi priči. Začela je preučevati Biblijo in izvedela je za obljubo, da bodo slepi v novem svetu zopet videli. (Izaija 35:5) Kako čudovit obet za Glorijo! Še posebej je bila vesela, ko je njen izvoljenec privolil, da uradno potrdita njuno zvezo. Potem je soprog doživel nesrečo in postal invalid, priklenjen na voziček. Ta slepa žena mora danes trdo delati, da se lahko preživljata. Za povrh opravi še vse delo po hiši in tudi sama skrbi za soproga. Toda Gloria hvali Jehova! Krščanski bratje in sestre ji pomagajo pri preučevanju Biblije v Braillovi pisavi, v veliko spodbudo pa so ji tudi krščanski shodi v kraljestveni dvorani. Sama pravi: »Težko bi razložila, toda čeprav sem slepa, je, kot bi videla.«

Včasih ljudi, ki hvalijo Boga, preganjajo. Neka ženska na Hrvaškem je bila vesela, ko se je učila o Bogu, toda njeni novo odkriti veri je mož nasprotoval, jo odslovil ter ji vzel enoletno hčer. Na cesti, zapuščena od moža in družine, brez stanovanja, službe in celo svojega otroka, je sprva bila obupana. Toda njena ljubezen do Boga jo je obdržala pokonci, kljub temu da je s hčerjo imela le omejene stike, dokler mala ni odrasla. Ta žena je našla »dragocen biser« in ni dovolila, da bi se ji izmuznil. (Matevž 13:45, 46) Kako je ohranila veselje v teh mučnih trenutkih? Sama pravi: »Veselje je sad Božjega duha. Lahko se ga goji neodvisno od zunanjih okoliščin, prav kakor rastline, ki lahko rastejo v rastlinjaku ne glede na to, kakšno vreme je zunaj.«

Na Finskem so pri šestletnemu Markusu ugotovili neozdravljivo mišično obolenje. Kmalu je bil priklenjen na invalidski voziček. Nekoliko let za tem ga je mama peljala k nekemu binkoštniku, ki si je pridobil ugled široke javnosti s trditvami, da zdravi bolne. Toda čudežne ozdravitve ni bilo. Markus je zato izgubil zanimanje za Boga ter se posvetil študiju znanosti in drugim svetnim področjem. Potem pa je, pred kakimi petimi leti, k hiši, kjer je živel, prišla ženska na invalidskem vozičku v spremstvu nekega mladeniča. Bila sta Jehovovi priči. Markus je tedaj bil ateist, vendar ni imel nič proti pogovoru o veri, zato ju je povabil noter.

Kasneje ga je obiskal neki zakonski par in začeli so preučevati Biblijo. Moč biblijske resnice je nazadnje spremenila Markusov pogled na stvari. Uvidel je, da kljub nezmožnosti premikanja pravzaprav ima razloge, da hvali Boga. Dejal je: »Zelo sem vesel, ker sem našel resnico in organizacijo, ki jo uporablja Jehova. Zdaj ima moje življenje vodstvo in smisel. Našla se je še ena izgubljena ovca in noče zapustiti Jehovove črede!« (Primerjaj Matevž 10:6.)

Naj vsi ,hvalijo Jah‘

Tu je opisanih samo nekaj od neštetih doživetij, ki kažejo, da danes človek lahko ima, ne glede na okoliščine, razlog, da hvali Boga. Apostol Pavel je to takole opisal: »Pobožnost pa je za vse koristna, ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega.« (1. Timoteju 4:8) Če delamo Božjo voljo, bo izpolnil »obljubo življenja sedanjega«. V tej stvarnosti seveda ne bo povzročil, da bi revni obogateli in bolni ozdraveli. Daje pa svoj duh njim, ki mu služijo, tako da najdejo veselje in zadovoljstvo ne glede na zunanje razmere. Res, bolni, stiskani in revni lahko imajo celo v ,sedanjem življenju‘ razlog, da hvalijo Boga.

Kaj pa bo s ,prihodnjim‘ življenjem? No, že sama misel nanj bi nas morala pripraviti do tega, da bi hvalili Boga z največjim navdušenjem! Saj kar vzdrhtimo ob pomisli na čas, ko nihče ne bo poznal revščine, ko »noben prebivalec ne poreče: ,Bolan sem!‘ « in ko bo Bog Jehova ,obrisal vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo‘. (Izaija 33:24; Razodetje 21:3, 4; Psalm 72:16) Kako gledate na te Božje obljube?

V Salvadorju je neki mladenič prejel biblijski traktat, ki pojasnjuje nekaj teh reči. Priči, ki mu ga je dala, je rekel: »Gospa, kar piše na tem traktatu, je prelepo, da bi bilo res.« Mnogi se odzovejo podobno. Toda to so obljube Njega, ki je ustvaril vesolje, pognal v tek zemeljske naravne cikle in ki pomaga, da celo revni in bolni najdejo veselje. Njegovim besedam lahko verjamemo. Prej omenjeni mladenič je z Jehovovimi pričami preučeval Biblijo in ugotovil, da je to res. Če vi tega še ne delate, vas spodbujamo, da storite enako. Potem pa, da bi le bili tam tudi vi, ko bo ta stvarnost minila in bo vse stvarstvo združeno vzklikalo: »Aleluja!« »Hvalite Jah, ljudje!« (Psalm 112:1; 135:1, NW)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Da bi le bili tam tudi vi, ko bo vse stvarstvo združeno vzklikalo: »Aleluja!«