Ali Biblija uči o verovanju v usodo

OBREKOVANJE! KLEVETA! Ko neki spoštovan član družbe meni, da ga je lažniva govorica spravila ob dobro ime ali ugled, se čuti prisiljenega, da zadevo spravi v red. Morda celo sproži pravni postopek proti tem, ki so odgovorni za obrekovanje.

No, fatalizem ni nič manj kot kleveta zoper Vsemogočnega Boga. Teorija trdi, da je Bog osebno odgovoren za vse tragedije in nezgode, ki doletevajo človeštvo. Če verjamete v usodo, si morda predstavljate, kako Vesoljni suveren načrtuje nekako tako: ,Danes se bo Janez poškodoval v prometni nesreči, Fatú bo doživela malarični napad, Mamadujeva hiša bo uničena v nevihti.‘ Ali bi vas res gnalo služiti takemu Bogu?

,Če torej On ni odgovoren za naše nezgode, kdo potem je?‘ sprašujejo ti, ki verjamejo v usodo. O tem je pri sebi razmišljal tudi Ousmane, mladenič, ki je omenjen v prejšnjem članku. Toda da se je dokopal do resnice, mu ni bilo treba niti ugibati niti tuhtati. Da se je Bog očistil klevet, je izvedel s spoznavanjem naukov, ki so napisani v njegovi navdihnjeni Besedi, Bibliji. (2. Timoteju 3:16) Preglejmo, kaj ona govori o tej temi.

Koga kriviti

Poplave, nevihte, potresi – takim katastrofam pogosto rečejo Božje delo. V Bibliji pa nič ne namiguje na to, da bi take uničujoče nesreče povzročal Bog. Razmislite o tragediji, ki se je na Bližnjem vzhodu zgodila že pred stoletji. Biblija nam pove, kaj je edini preživeli poročal o tej katastrofi: »Ogenj Božji [hebrejski izraz, ki pogosto pomeni blisk] je šinil z neba in zapalil ovce in hlapce ter jih požgal.« (Job 1:16)

Ta prestrašeni človek je morda menil, da je za ogenj odgovoren Bog, vendar Biblija kaže, da njega ni bilo za kriviti. Sami si preberite Jobovo knjigo 1:7–12 in izvedeli boste, da bliska ni povzročil Bog, ampak njegov Nasprotnik – Satan Hudič! Niso pa vse nezgode neposredno Satanovo delo. Jasno je torej, da za obdolževanje Boga ni razloga.

Kadar gre kaj narobe, lahko v resnici pogosto krivimo ljudi. Neuspehi v šoli, na delu oziroma v družbenih odnosih so lahko posledica nezadostnega truda in pridnega učenja ali mogoče premajhne pozornosti do drugih. Podobno so lahko bolezni, nesreče in smrt posledice nepazljivosti. Saj če se človek med vožnjo že enostavno prepne z varnostnim pasom, mu to zmanjša verjetnost smrti v prometni nesreči. Če pa bi bila na delu nespremenljiva »usoda«, varnostni pas ne bi ničesar spremenil. Tudi dobra zdravstvena oskrba in higiena dramatično zmanjšata število prezgodnjih smrti. Celo nekatere uničujoče nesreče, ki jih običajno označujejo kot »Božje delo«, so v resnici človekovo delo – žalostna zapuščina človekovega slabega gospodarjenja z zemljo. (Primerjaj Razodetje 11:18.)

»Čas in naključje«

Mnogim žalostnim dogodkom res ni videti jasnih razlogov. Upoštevajte pa, kaj govori Biblija v Propovedniku 9:11, EI: »Zopet sem videl pod soncem: ne dobijo hitri stave v teku, ne junaki vojske; tudi ne modri kruha, ne pametni bogastva, in ne razumni naklonjenosti; kajti čas in naključje zadeva njih vse.« Potemtakem ni razloga, da bi verjeli, da za nesrečami stoji Stvarnik oziroma da so žrtve nesreč nekako kaznovane.

Fatalistično razlago je spodbijal sam Jezus Kristus. Glede tragedije, ki so jo poznali njegovi poslušalci, jih je vprašal: »Onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih pokopal pod seboj, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Nikakor, vam pravim.« (Lukež 13:4, 5, EI) Jezus je nesrečo jasno pripisal ,času in naključju‘ in ne Božjemu posegu.

Pogubnost nepopolnosti

Kaj pa nepojasnjene smrti in bolezni? Biblija odkrito opisuje človekovo stanje: »V Adamu vsi umirajo.« (1. Korinčanom 15:22, EI) Smrt prizadeva človeštvo, odkar je naš praded Adam ubral pot neposlušnosti. On je svojim potomcem, kot je Bog opozoril, zapustil smrt. (1. Mojzesova 2:17; Rimljanom 5:12) Torej lahko bolezni navsezadnje izsledimo že pri našem skupnem predniku, Adamu. Podedovane slabosti veliko prispevajo k razočaranjem in neuspehom, ki jih doživljamo v življenju. (Psalm 51:5)

Razmislite o problemu revščine. Vera v usodo trpine pogosto navaja, da se vdajo v svoj težki položaj. ,To je naša usoda,‘ menijo. Biblija pa ne kaže, naj krivimo usodo, ampak človeško nepopolnost. Nekateri osiromašijo, ko ,žanjejo, kar so sejali‘, z lenobo ali slabim gospodarjenjem z dohodki. (Galatom 6:7; Pregovori 6:10, 11) Nepreštevni milijoni ljudi živijo v revščini, ker so žrtve pohlepnih vplivnežev. (Primerjaj Jakob 2:6.) »Človek vlada ljudem v njih nesrečo,« pravi Biblija. (Propovednik 8:9) Ni dokaza za to, da bi lahko revščino pripisovali bodisi Bogu bodisi usodi.

Vera v usodo – njene škodljive posledice

Naslednji prepričljiv dokaz proti verovanju v usodo je učinek, ki ga lahko ima fatalizem na svoje vernike. Jezus Kristus je dejal: »Vsako dobro drevo [rodi] dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad.« (Matevž 7:17) Pretehtajmo en »sad« fatalizma – kako ta vpliva na človekov čut odgovornosti.

Zdrav čut osebne odgovornosti je pomemben. Je ena od stvari, ki navaja starše, da skrbijo za svoje družine, delavce, da vestno opravljajo svoje naloge, in izdelovalce, da delajo kvalitetne izdelke. Verovanje v usodo lahko ta čut omami. Zamislite si na primer človeka, čigar avtomobil ima poškodovan krmilni mehanizem. Če človek ima izostren čut za odgovornost, bo iz skrbi za svoje življenje in življenje sopotnikov poskrbel za popravilo. Kdor pa po drugi strani veruje v usodo, se morda sploh ne bo menil za nevarnost, ker bo pač mislil, da bo prišlo do okvare samo, če bo to ,Božja volja‘!

Da, verovanje v usodo zlahka spodbuja koga k nepremišljenosti, lenobi, k zavračanju odgovornosti za svoje ravnanje ter še k roju drugih negativnih lastnosti.

Pregrada v našem odnosu z Bogom?

Pri verovanju v usodo pa je od vsega najhujše to, da lahko potlači posameznikov čut odgovornosti oziroma dolžnosti do Boga. (Propovednik 12:13) Psalmist prigovarja vsemu človeštvu, naj ,okusi in vidi, kako dober je GOSPOD‘. (Psalm 34:8) Bog postavlja tistim, ki bi želeli uživati njegovo dobroto, določene zahteve. (Psalm 15:1–5)

Ena takih je kesanje. (Dejanja 3:19; 17:30) Pomeni, da priznamo svoje napake in naredimo potrebne spremembe. Kot nepopolni ljudje imamo vsi veliko razlogov za kesanje. Če pa človek verjame, da je nemočna žrtev usode, težko čuti potrebo po kesanju oziroma težko prevzame odgovornost za svoje napake.

Psalmist je o Bogu rekel: »Boljša je milost [srčna dobrota, NW] tvoja od življenja.« (Psalm 63:3) Verovanje v usodo pa milijone prepričuje, da njihovo bedo povzroča Bog. Mnogi so zaradi tega seveda jezni na Stvarnika in z njim ne morejo imeti resnično tesnega odnosa. Saj navsezadnje, ali bi vi lahko imeli radi nekoga, na katerega gledate kot na povzročitelja vseh vaših problemov in preizkušenj? Fatalizem tako med Boga in človeka postavlja pregrado.

Osvobojeni usodine tiranije

Na začetku omenjeni mladi Ousmane je nekoč sužnjeval verovanju v usodo. Toda Jehovove priče so mu pomagali, da je pretehtal svoje razmišljanje v luči Biblije, kar ga je spodbudilo, da je nehal verovati v usodo. Začutil je veliko olajšanje in pričel pozitivno gledati na življenje. Važnejše pa je, da je spoznal Jehova kot Boga, ki je »poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici«. (2. Mojzesova 34:6)

Zavedel se je tudi, da Bog ne načrtuje vsake potankosti našega življenja, toda za prihodnost ima določen namen.a V Drugem Petrovem listu 3:13 piše: »Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravičnost.« Jehovove priče so pomagali milijonom negovati upanje na večno življenje, ki bo del obljubljene »nove zemlje«. Tudi vam bi radi pomagali.

Z rastjo točnega biblijskega spoznanja boste doumeli, da vaša prihodnost ni odvisna od nekakšne vnaprej določene usode, ki je ne morete obvladati. Mojzesove besede staroveškim Izraelcem so zelo primerne: »Predložil sem ti danes življenje in smrt, blagoslov in prokletstvo: izvoli si torej življenje, da bi živel ti in zarod tvoj, da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga oklepaš.« (5. Mojzesova 30:19, 20) Da, imate besedo pri svoji prihodnosti. Le-ta namreč ni v rokah usode.

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 6, 7]

Te uničujoče nesreče niso bile ,Božje delo‘

[Viri slik]

U.S. Coast Guard photo

WHO

UN PHOTO 186208 /M. Grafman