Ali vam življenje kroji usoda

»ALA NÒ DON.« Ta izrek v malijski bambarščini (zahodna Afrika) pomeni: »To je Božje delo.« Rekla, kakršno je tole, so v tem delu sveta kar običajna. V volofskem jeziku se denimo glasi »Yallah mo ko def« (Bog je storil). In v dogonskem podeželskem narečju pravijo »Ama biray« (Bog je povzročil).

V drugih deželah imajo ti izreki svoje enačice. Kadar udari smrt ali tragedija, se pogosto sliši reklo, kot je »Njegov čas je prišel« ali »Taka je bila Božja volja«. Rekla, kot je na primer »Človek obrača, Bog obrne«, so v zahodni Afriki ponavadi napisana na javnih prevoznih sredstvih ali pa razstavljena kot napisi v trgovinah. Mnogim ne pomenijo nič več kot fraze. Vendar pa pogosto odsevajo globoko ukoreninjen fatalizem.

Kaj fatalizem sploh je? The World Book Encyclopedia ga definira kot »verovanje, da dogodke določajo sile, ki jih človek ne more obvladovati«. Kaj so te »sile«? Pred tisočimi leti so Babilonci verjeli, da na posameznikovo usodo močno vpliva položaj zvezd ob njegovem rojstvu. (Primerjaj Izaija 47:13.) Grki so verjeli, da je usoda v rokah treh mogočnih boginj, ki predejo, odmerjajo in prerežejo življenjsko nit. Teologi tako imenovanega krščanstva pa so prišli na dan z zamislijo, da človekovo usodo določa sam Bog!

»Sveti« Avguštin je denimo zavračal astrološke »lažne in nezdrave nazore«. Po drugi strani pa je trdil, da je »priznavati, da Bog obstaja, in obenem zanikavati, da On ne bi že vnaprej poznal prihodnosti, najočitnejša norost«. Da bi bil po njegovih trditvah Bog zares vsemogočen, bi moral »vedeti vse, še preden se uresniči« in ne pustiti »ničesar nedoločenega«. Avguštin je vneto zatrjeval, da imamo ljudje kljub temu, da Bog že vnaprej vé, kaj se bo zgodilo, še vedno svobodno voljo. (The City of God, V. knjiga, poglavja 7–9)

Stoletja kasneje je protestantski teolog Jean Kalvin šel korak dlje in trdil, da je nekaterim »[Bog] vnaprej določil, da bodo otroci in dediči nebeškega kraljestva«, medtem ko je drugim namenil, da »prejmejo njegov srd«!

Danes jemljejo verovanje v usodo resno v mnogih delih sveta. Razmislite, kaj se je zgodilo Ousmanu, mladeniču iz zahodne Afrike. Bil je eden najboljših učencev na šoli, potem pa je šel delat zaključni izpit in padel! To ni pomenilo le ponavljanja enega šolskega leta, ampak tudi hudo zadrego pred družino in prijatelji. Prijatelj ga je skušal potolažiti z besedami, da je to bila Božja volja. Mati je, podobno, za neuspeh krivila usodo.

Sprva je Ousmane z veseljem sprejel njuno sočutje. Saj navsezadnje, če Bog res ni hotel, da bi mu uspelo, potlej tega ne bi mogel z ničimer preprečiti. Oče pa je na zadevo gledal drugače. Sinu je dejal, da je bil neuspešen po svoji krivdi, ne po Božji. Ni mu uspelo enostavno zato, ker je zanemaril učenje.

Ousmanu se je omajala vera v usodo, zato se je odločil, da sam razišče zadevo. Vabimo vas, da se mu pridružite, tako da pretehtate naslednji članek.