Dajanje – ali se od nas pričakuje

PRAV gotovo vam ni tuje, da obdarovanje pogosto narekujejo običaji. Večina omik pozna priložnosti, ob katerih ljudje pričakujejo darila. Darovalec lahko takšno darilo da v znak spoštovanja ali pa z njim komu izrazi ljubezen. Veliko teh daril obdarovanec morda niti nikoli ne uporabi, medtem ko spet druga potešijo resnične potrebe in so zelo cenjena.

Na Danskem denimo ob rojstvu otroka navadno pridejo na obisk prijatelji in sorodniki ter prinesejo darila v upanju, da bodo ta novorojenčku le kako koristila. V drugih deželah pa prijatelji še pred rojstvom priredijo družabno srečanje, na katerega prinesejo takšna darila.

Priložnosti, ob katerih ljudje pričakujejo darila, so velikokrat obletne. Takšna praznovanja med zgodnjimi kristjani niso bila v navadi, zelo pa so se priljubila večini deklariranih kristjanov, pa tudi nekristjanom. Obdarovanje za rojstni dan pri mnogih omikah pojenja, ko otroci odrastejo, toda Grkom običaj veleva drugače. Ti rojstnim dnem namenijo veliko pozornosti. Obdarujejo pa se tudi za »god«. Kaj pa je god? Po verskem običaju ima vsak dan v letu svojega »svetnika« in po teh »svetnikih« dobijo mnogi ljudje ime. In ko nato napoči dan določenega »svetnika«, prejmejo vsi, ki imajo njegovo ime, darila.

Korejci pa poleg rojstnih dni svojih otrok praznujejo tudi narodni praznik dan otrok. Na ta dan prirejajo družinske izlete in obdarujejo otroke ne glede na to, kdaj so se rodili. Poleg tega pa praznujejo tudi dan staršev, ko otroci obdarujejo starše, ter dan učiteljev, ko učenci počastijo in obdarujejo učitelje. Tudi kadar kdo dopolni 60 let, Korejci po svojem običaju priredijo veliko zabavo. Domači in prijatelji na ta dan slavljencu zaželijo dolgo življenje in srečo ter ga obdarujejo.

Poroka pa je nadaljnja priložnost, ko naj bi se po ljudskem običaju menda dajalo darila. Kadar se v Keniji kak par poroči, se od ženinove družine pričakuje, da obdari nevestino. Darila pa prinesejo tudi gostje. Tako se ženin in nevesta, če se seveda ravnata po običaju, usedeta na oder, gostje pa pred njiju prinašajo darila. Nato vsakega darovalca tudi objavijo, češ da je »ta in ta paru prinesel darilo«. Veliko darovalcev bi bilo sila nezadovoljnih, če ne bi dobili takšnega priznanja.

Kadar se v Libanonu kak par poroči, še več dni zatem prihajajo prijatelji in sosedje, celo ljudje, ki para sicer ravno ne poznajo dobro, in prinašajo darila. Že od malega so jih namreč učili, da je darovanje dolžnost, tako kot plačilo dolga. »Če tega ne narediš, se ne počutiš dobro,« je povedal neki Libanonec. »Takšen je pač običaj.«

Med vsemi priložnostmi, ob katerih se pričakuje obdarovanje, pa v mnogih deželah prednjači božič. Ali ni tako tudi tam, kjer živite vi? Že leta 1990 so izračunali, da Američani za božična darila vsako leto porabijo dobrih 40 milijard dolarjev. Z veliko vnemo pa ta praznik praznujejo tudi budisti in šintoisti na Japonskem. Različne oblike tega praznovanja je najti tudi v Evropi, Južni Ameriki in ponekod v Afriki.

Božič je čas, ko ljudje pričakujejo, da bodo srečni, a mnogi niso. Nemalo jih ugotovi, da jim je ponorelo nakupovanje daril in skrb zaradi plačevanja računov, ki so si jih nakopali, zasenčilo še tisto veselje, kar so ga občutili.

Vendarle pa Biblija pravi, da dajanje prinaša srečo. Seveda jo prinaša, odvisno je le, s kakšnim duhom dajemo. (Dejanja 20:35, EI)