Dajanje, ki je res dragoceno

LE kdo ni vesel, če prejme darilo od nekoga, ki nima nobenih pomislekov! Nesebično dajanje seže res do srca. Kako pa je z darili, ki se dajejo za božič? Ali se dajejo iz nesebičnih nagibov? Ali, kar je še važnejše: ali se dajejo v soglasju z vzvišenimi zahtevami, ki jih postavlja darovalcem Biblija? Ali to dajanje pri Bogu kaj velja?

Mnogi ljudje mislijo, da so božični darovi v soglasju z Biblijo, to pa zato, ker verujejo, da sta »sveti večer« in sveti dan Kristusu v slavo in zato ker so trije »modrijani« obdarili malega Jezusa. Ali je to točno? Odkod pravzaprav poteka slavljenje božiča?

V uvodnem članku zdravniškega časopisa MD iz decembra 1974 je pisalo: »Ta svečanost, ki jo v nekaterih deželah še vedno smatrajo kot sveti dan in ne samo kot praznik, združuje religiozne in posvetne običaje, od katerih pa je večina poganskega in mitološkega izvora ...

25. decembra je bil prvotno dan svečanosti na čast Soncu, kar je potekalo iz strahu ljudi, ker je njihovo življenje odvisno od svetlobe in toplote Sonca, iz strahu, da se zlati okrogli bog na svoji letni poti ne bi vrnil na nebo ... V severnih ledenih krajih je bil zimski obrat ali solsticij trenutek za prižiganje ogromnega kresa, ki bi dal zimskemu soncu moč, da bi se spet vrnilo v življenje. Solsticij — vrnitev svetlobe — je končno postal simbol Kristusovega rojstva, luči človeštva. V četrtem stoletju so se cerkveni očetje odločili za zimski solsticij, kot najprimernejši datum za svečanost Kristusovega rojstva, ki so ga simbolično povezali z datumom, zelo pomembnim za pogane« (str. 13).

Ker temelji svečanost božiča na starih nekrščanskih običajih ne moremo pričakovati, da so s tem povezani običaji soglasni z Božjo besedo. Morda pa je karakteristično obdarovanje izjema?

Nekateri ljudje mislijo, da so darila, ki so jih prinesli »modrijani z Vzhoda« malemu Jezusu, osnova za božično obdarovanje (Mat. 2:1). Biblijsko poročilo se glasi: »In pridejo v hišo in vidijo dete z Marijo, materjo njegovo, in padejo na tla ter se mu poklonijo, in odpro zaklade svoje ter mu darujejo darove: zlato in kadilo in miro« (Mat. 2:11). Ti »modrijani«, ki so bili astrologi, in katerih število ni znano, so storili samo to, kar je bila takrat navada ob obisku pomembne osebnosti — v tem primeru »židovskega kralja« (Mat. 2:2). O poreklu običajnega darovanja za božič piše v delu The Encyclopedia Americana (izdana 1959, zv. VI, str. 622), da poteka »čaščenje, medsebojno darovanje in prižiganje sveč« od rimskih svečanosti v čast boga Sonca.

Ali bi Bogu ugajalo dajanje božičnih daril, če pomislimo, da poteka ta navada od starih običajev, povezanih z malikovanjem? Kako bi moglo to biti, če on v svoji besedi obsoja mešanje pravega oboževanja z malikovanjem, ki je primerjano s temo? Tako piše: »Kakšno tovarištvo ima svetlost s temo? Kakšno pa soglasje Kristusa z Belijalom (satanom)? ali kakšen delež ima vernik z nevernikom? ... Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Jehova, in nečistega se ne dotikujte« (2. Kor. 6:14—17).

Tudi v drugem pogledu obdarovanje ob božiču ne odgovarja priporočilom Biblije. Darovalci si običajno samo izmenjajo darila. Večina ljudi poklanja, ker pričakuje povračilo. Ne darujejo iz čistega veselja dajanja, ali zato, ker bi hoteli prispevati k veselju drugih. Njihova dela dokazujejo, da niso razumeli besed Jezusa Kristusa, ki ga, kot pravijo, slave. Jezus je rekel: »Veliko bolje je dati, nego vzeti« (Dej. 20:35).

Božič ni svečanost, ki bi osrečila ljudi zaradi nesebičnega dajanja, temveč je, nasprotno temu pogosto drugače, kar pomeni, da prinaša darovanje in sprejemanje skrbi, razočaranja in nerazpoloženost. »Celo za ‚normalnega‘ človeka je božič«, kakor piše dr. Felix Marti-Ibanez, »čas povečanih nasprotij: strah pred samoto, finančna, socialna in čustvena negotovost — praktično strah pred življenjem« (MD, december 1974, str. 14).

Mnogi ljudje, ki so prisiljeni nekaj dati, se tega ne veselijo. Dajejo enostavno zato, ker se zavedajo svojih obveznosti. To pa prav tako ni v soglasju z biblijskimi načeli. Pismo pravi: »Vsak naj da, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog« (2. Kor. 9:7).

Dajanje, ki je dragoceno v Božjih očeh, naj se dogaja brez publike, darovalec naj ne obrača pozornosti nase. Jezus Kristus je rekel: »Kadar daješ miloščino, naj ne ve levica tvoja, kaj dela desnica tvoja: da bode miloščina tvoja na skrivnem, in Oče tvoj, ki vidi na skrivnem, ti povrne« (Mat. 6:3, 4). Mar ne ugotavljamo, da se to temeljno načelo pogosto ne upošteva ob božiču.

Seveda pa nekateri ljudje dajejo iz pravilnih nagibov. Toda preveč jih je, ki dajejo samo zato, ker mislijo, da so dolžni dati. V njihovem primeru ne gre za nesebično, iskreno dajanje, dajanje od srca, ki ga priporoča Biblija. Ne glede na nagibe obdarovanja, ki je v navadi ob božiču je to običaj, ki ima korenine v starem malikovanju, kar Biblija izrecno obsoja. Kako bi torej mogla biti božična darila v Božjih očeh dragocena?

Če želiš, da je tvoje dajanje z Božjega stališča sprejemljivo, tedaj stojiš pred odločitvijo. Ali ne boš raje opustil običaje, ki so povezani z malikovanjem? Ali te ne bi, razen tega, res veselilo poklanjati tudi ob drugih letnih časih — ne prisiljeno, temveč prostovoljno, iz srca?