Ali je božič res krščanski
PO The World Book Encyclopedia je »božič dan, ko kristjani praznujejo rojstvo Jezusa Kristusa«. Enciklopedija pa navaja tudi naslednje: »Zgodnji kristjani niso praznovali [Jezusovega] rojstva; praznovanje rojstva kogarkoli so namreč šteli med poganske običaje.«
To potrjuje tudi Golbyjev in Purdujev The Making of the Modern Christmas: »Zgodnji kristjani niso praznovali Kristusovega rojstva. Rojstni dnevi so že sami po sebi bili povezani s poganskimi običaji; poleg tega pa evangeliji ne omenjajo nikakršnega datuma Kristusovega rojstva.«
Če praznovanja rojstnih dni niso krščanskega izvora, kako je potem Kristusovo rojstvo postalo tako pomemben »krščanski« praznik?
Poganski izvor »božiča«
»Vsi so se zabavali in veselili, delo in posli so se v tem času popolnoma ustavili, hiše so bile okrašene z lovorjem in zimzelenom, prijatelji so se obiskovali in si izmenjavali darila, varovanci so obdarovali svoje zaščitnike. To obdobje je bilo eno samo veselje in dobra volja. Ljudje so se vdajali užitkom vseh vrst« (J. M. Wheelerjev Paganism in Christian Festivals).
Ali ne ustreza ta opis božičnim praznovanjem, ki jih poznate? Toda to ni bil opis božiča! To je opis saturnalij — enotedenskega poganskega rimskega praznika, ki je bil povezan z zimskim solsticijem (slika na prejšnji strani). Rojstni dan nepremagljivega sonca, ki so ga praznovali 25. decembra, je bil glavni praznik rimske mitrovske religije.
Po The New Encyclopædia Britannica »je cerkev privzela 25. december — rojstvo Mitra, iranskega boga svetlobe in [. . .] dan, namenjen nepremagljivemu soncu ter dan po saturnalijah — kot božič, rojstvo Kristusa, da bi ublažila vpliv teh slavij«. In tako se je s preprosto spremembo imen iz Mitra v Kristusa nadaljevalo pogansko praznovanje rojstnih dni!
Vseeno pa morda menite, da je bilo rojstvo Božjega sina, Jezusa, le nekaj posebnega, nekaj, kar je vredno spomina. Stvar bo veliko jasnejša, če bomo pogledali, kaj o tem pravi Biblija.
Radosten dogodek
Z ozadjem tega dogodka nam postreže drugo poglavje Lukeževega evangelija. Lukež nam tako pove, kako so se na ta omembe vredni dogodek odzvali nebeški angeli, ponižni pastirji, predani Božji služabniki in sama Marija.
Oglejmo si najprej ‚pastirje, ki so čuli pod milim nebom‘ in »stražili po noči svojo čredo«. Tega sredi zime ne bi delali. Ko je k njim pristopil »angel Gospodov« in jih je obsijala Božja slava, so se sprva prestrašili. Toda pomirili so se, ko jim je angel pojasnil: »Ne bojte se, kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo vsemu ljudstvu: ker vam se je danes rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod.« Ko pa se je nenadoma pojavila »množica nebeške vojske« angelov, so pastirji vedeli, da je to rojstvo drugačno od vseh drugih. Toda zanimivo, angeli novorojencu niso prinesli nobenega darila. Namesto tega so hvalili Jehova z besedami: »Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lukež 2:8-14)
Čisto naravno je, da so nato pastirji želeli dojenčka videti, saj jim je radostni dogodek oznanil sam Jehova. Našli so dete, ležeče v jaslih, in povedali njegovim staršem, kaj so dejali angeli. Pastirji so nato odšli, »slaveč in hvaleč Boga«, ne dojenčka. (Lukež 2:15-18, 20)
Marija, Jezusova mati, je bila nedvomno vesela uspešnega poroda svojega prvenca. Vseeno pa je ‚v srcu tudi premišljevala‘. Iz poslušnosti mojzesovski postavi je nato skupaj s svojim možem Jožefom odpotovala v Jeruzalem. Pa ne na praznovanje rojstnega dne. To je bil čas, ko so dete postavili pred Boga, »kakor je pisano v postavi Gospodovi: ‚Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu.‘ « (Lukež 2:19, 22-24)
V jeruzalemskem templju sta Marija in Jožef srečala Simeona, ki ga je Lukež opisal kot ‚pravičnega in pobožnega, ki je čakal tolažbe Izraelove‘. Simeonu je bilo po navdihnjenju rečeno, da ne bo umrl, dokler ne bo videl »Kristusa Gospodovega«. »Po [Božjem] duhu« pa se je zgodilo tudi naslednje. Simeon je dete vzel v naročje, pa ne zato, da bi ga obdaroval, temveč da je hvalil Boga z besedami: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov« (EI) (Lukež 2:25-32).
Nato se je približala še priletna prorokinja Ana. Tudi ona »je hvalila Gospoda in govorila o njem vsem, ki so čakali odrešitve Jeruzalema«. (Lukež 2:36-38)
Marija, Simeon, Ana, pastirji in nebeški angeli, vsi so se veselili ob Jezusovem rojstvu. Upoštevajte pa, prosimo, da se niso vdajali nikakršnemu bučnemu veseljačenju za rojstni dan, niti se niso obdarovali. Namesto tega so slavili Jehova, svojega nebeškega Rešitelja.
Nekateri morda vseeno sodijo takole: ‚Božično obdarovanje prav gotovo ne more biti nič napačnega, saj so tudi »trije modri« Jezusa počastili z darili?‘
Božična darila
Spet si oglejmo biblijsko poročilo. Našli ga boste zapisanega v drugem poglavju Matevževega evangelija. Tu ni omenjeno nikakršno praznovanje rojstnega dne, niti ni zaznati nobenega določenega datuma, čeprav je očitno, da je od Jezusovega rojstva minilo že nekaj časa. Matevž v prvi vrstici obiskovalce naslovi z »astrologi [grško maʹgoi] z Vzhoda« (NW). Torej so ti bili pogani, ki niso imeli spoznanja o Bogu Jehovu. Zvezda, ki so ji sledili, jih ni vodila naravnost do kraja Jezusovega rojstva, v Betlehem, temveč v Jeruzalem, kjer je vladal kralj Herod.
Ko je ta hudobni vladar slišal, da iščejo ‚novorojenega judovskega kralja‘, je duhovnike povprašal, ‚kje natanko naj bi bil Kristus rojen‘, da bi otroka lahko ubil. Duhovniki so mu v odgovor citirali Mihovo prerokbo, ki je napovedovala, da se bo Mesija rodil v Betlehemu (Miha 5:2). Herod je nato obiskovalce hinavsko poučil: »Pojdite in natančno pozvedite o detetu. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Astrologi so se odpravili na pot, zvezda pa »je šla pred njimi, dokler se ni ustavila nad krajem, kjer je bil otrok« (Janko Moder). Upoštevajte, da je Jezus tu opisan kot »otrok« in ne kot novorojenček. (Matevž 2:1-10, EI)
Kot se je za orientalske velikaše ob obisku vladarja spodobilo, so tudi ti poganski astrologi padli pred otroka in mu ‚darovali darove: zlato in kadilo in miro‘. Matevž še pristavi: »In ker jih Bog v spanju opomni, naj se ne vračajo k Herodu, odidejo po drugi poti v svoj kraj.« (Matevž 2:11, 12)
V tem kratkem svetopisemskem poročilu bodo nekateri ljudje nemara skušali najti potrditev za svoje božično obdarovanje. Vendar Discovering Christmas Customs and Folklore pojasnjuje, da ima sedanji običaj obdarovanja svoje korenine v saturnalijskih darovih, s katerimi so Rimljani obdarovali svoje revne sosede. »Zgodnja cerkev pa [. . .] je njegov pomen premeteno spremenila v obreden spomin na darove magov.« Kako drugače je to pri pravih častilcih, kot so bili že ponižni pastirji, ki so ob Jezusovem rojstvu preprosto slavili Boga!
Častite Kristusa, Kralja!
Danes Jezus ni več dojenček. Je mogočen Vladar, Kralj Božjega nebeškega kraljestva, in kot takšnega bi ga morali častiti (1. Timoteju 6:15, 16).
Če ste že odrasli, ali se vam je kdaj primerilo, da ste bili v zadregi, če so ljudje v vaši prisotnosti kazali vaše fotografije, na katerih ste bili še dojenček? Resda takšne slike vaše starše spomnijo na radostne trenutke ob vašem rojstvu. Toda, ali vam ni zdaj, ko imate že svojo identiteto, ljubše, če vas drugi vidijo takšne, kakršni ste? Pomislite zdaj, kako podobno nespoštljivo je do Kristusa Jezusa, kadar si tisti, ki trdijo, da so njegovi sledilci, vsako leto dajo toliko opraviti s poganskimi božičnimi tradicijami in čaščenjem deteta, pozabijo pa ga častiti kot kralja. Že v prvem stoletju je krščanski apostol Pavel razpravljal, da je Kristusa treba upoštevati takšnega, kakršen je — in danes je kralj v nebesih. Napisal je: »Če smo pa tudi poznali po mesu Kristusa, ali sedaj ga več ne poznamo« (2. Korinčanom 5:16).
Kristus bo kot kralj Božjega kraljestva kmalu uresničil preroško obljubo o odstranitvi bolečin, trpljenja, bolezni in smrti. On je tisti, ki bo vsem tu na zemlji zagotovil primerno bivališče in nagrajujoče delo v rajskih razmerah. (Izaija 65:21-23; Lukež 23:43; 2. Korinčanom 1:20; Razodetje 21:3, 4) To pa so prav gotovo dovolj veliki razlogi za to, da pazimo, da ne bi Jezusa onečastili!
Pravi kristjani si, posnemajoč Kristusov zgled, prizadevajo svojim sosedom podariti eno najboljših daril, kar jih kdo lahko podari — razumevanje Božjega namena, ki lahko vodi do večnega življenja (Janez 17:3). Tovrstno obdarovanje jih zelo osrečuje. To je potrdil tudi Jezus: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« (Dejanja apostolov 20:35, EI; Lukež 11:27, 28)
Kristjanom, ki se iskreno zanimajo drug za drugega, ni težko spontano izraziti ljubezni ob kateremkoli času v letu (Filipljanom 2:3, 4). Naj navedemo preprost zgled tega: v kakšno veselje bi bilo govorniku, če bi mu kak krščanski otrok po poslušanju biblijskega govora v znak zahvale podaril svojo risbico! Enako nas ohrabri tudi, če nam v znak ljubezni nepričakovano da darilo kak sorodnik. Prav tako so tudi krščanski starši deležni velike radosti, ko skozi vse leto ob primernih priložnostih obdarjajo svoje otroke. Takšna krščanska velikodušnost ni omadeževana niti z obvezo obdarovanja za praznik niti s pogansko tradicijo.
Zaradi tega danes več kot štiri milijone in pol kristjanov iz vseh narodov ne praznuje božiča. Ti kristjani so Jehovove priče, ki so redno zaposleni s tem, da svojim sosedom dajejo pričevanje o dobri vesti o Božjem kraljestvu (Matevž 24:14). Spoznate jih lahko, ko obiščejo vaš dom; morda bo to prav kmalu. Željno sprejmite, kar vam prinašajo. Naj to vaši družini omogoči okusiti veliko radost, medtem ko se učite, kako vsak dan v letu slaviti Boga Jehova (Psalm 145:1, 2).
[Slika na strani 7]
Kristjani svojim sosedom podarjajo eno najboljših daril — razumevanje Božjega namena, ki vodi do večnega življenja
[Navedba vira slike na strani 4]
Culver Pictures