Ali boste ugasnili tleči stenj

JEZUS KRISTUS je razglašal dobro novico o Božjem kraljestvu vsem vrstam ljudi. Mnogi med njimi so bili zatirani, malodušni. Toda Jezus jim je dal ohrabrujoče sporočilo. Do trpečih ljudi je bil sočuten.

Evangelijski pisec Matevž je poudaril Jezusovo sočutje s tem, ko je usmeril pozornost na prerokbo, ki jo je zapisal Izaija. Matevž je navedel besede, ki so se izpolnile na Kristusu: »Nalomljenega trsta ne prelomi in tlečega stenja ne ugasi, dokler ne privede sodbe do zmage.« (Matevž 12:20; Izaija 42:3) Kaj je mišljeno s temi besedami in kako je Jezus izpolnil to prerokbo?

Pogled v prerokbo

Trst ponavadi raste na vlažnem področju ter ni močna in trdna rastlina. ,Nalomljen trst‘ bi bil zares šibek. Zato bi lahko predstavljal zatirane ali trpeče ljudi, kot je to bil mož s suho roko, ki ga je Jezus ozdravil v soboto. (Matevž 12:10-14) Kaj pa preroška referenca o stenju svetilke?

Običajna gospodinjska svetilka iz prvega stoletja n. š. je bila mala, vrču podobna lončena posoda z zavitim ročajem. Svetilko so ponavadi napolnili z olivnim oljem. Stenj, narejen iz lanu, je zaradi kapilarne privlačnosti vlekel olje navzgor in tako vzdrževal plamen. ,Tleči stenj‘ pa je seveda takšen, ki bo zdaj zdaj ugasnil.

Jezus je oznanil svoje tolažilno sporočilo mnogim, ki so bili figurativno kakor nalomljen trst upognjeni in potolčeni. Ti ljudje so bili podobni tudi tlečemu lanenemu stenju, ker je njihova zadnja iskrica življenja skoraj ugasnila. Resnično so bili zatirani in malodušni. Toda Jezus figurativnega nalomljenega trsta ni zlomil niti ugasnil simboličnega tlečega stenja. Njegove ljubeče, blage, sočutne besede trpečim ljudem niso vzele še več poguma in jih še bolj potlačile. Ne, ampak je to, kako je z njim govoril in ravnal, nanje delovalo spodbudno. (Matevž 11:28-30)

Tudi danes mnogi potrebujejo sočutje in spodbudo, ker se srečujejo s problemi, ki jemljejo pogum. Celo Jehovovi služabniki niso vedno kakor trdnjava. Občasno so nekateri podobni tlečemu stenju. Kristjani bi zato morali delovati spodbudno – kot bi podpihovali ogenj – in tako utrjevati drug drugega. (Lukež 22:32; Dejanja 11:23)

Kot kristjani želimo biti krepilni. Ne bomo skušali namerno oslabiti koga, ki išče duhovno pomoč. Res, želimo posnemati Jezusov zgled v utrjevanju drugih. (Hebrejcem 12:1-3; 1. Petrov 2:21) Dejstvo, da lahko nevede potlačimo koga, ki od nas pričakuje spodbudo, je dober razlog, da resno razmislimo o tem, kako ravnamo z drugimi. Prav gotovo ne želimo ,ugasniti tlečega stenja‘. Katere svetopisemske smernice pa nam lahko pri tem pomagajo?

Učinki kritike

Če se kristjan ,pregreši, bi mu morali tisti, ki so duhovni, pomagati v pravi stan v duhu krotkosti‘. (Galatom 6:1) Toda ali bi bilo prav iskati napake v drugih ter izkoristiti vsako priložnost, da jih popravimo? Ali bi jih bilo pravilno priganjati, naj se potrudijo, tako da namigujemo, da njihova sedanja prizadevanja niso zadostna, in jim morda s tem dajemo občutek krivde? Nobenega dokaza ni, da je Jezus delal kaj takega. Čeprav je naš namen pomagati drugim, da bi se izboljšali, pa se lahko tisti, ki so neprijazno pokarani, čutijo prej oslabljene kot utrjene. Tudi ustvarjalna kritika lahko vzame pogum, če se z njo pretirava. Če bi vztrajno prizadevanje vestnega kristjana vedno sprejeli z neodobravanjem, bi lahko navsezadnje dvignil roke in rekel: ,Zakaj bi sploh poskušal?‘ Res, lahko bi povsem odnehal.

Medtem ko je dajanje svetopisemskega nasveta pomembno, pa le-ta ne bi smel karakterizirati duha postavljenih starešin oziroma drugih v občini. Glavni namen krščanskih shodov ni dajanje in prejemanje nasveta. Redno se namreč shajamo zato, da bi drug drugega okrepili in spodbudili ter da bi se tako vsi veselili medsebojnega druženja in svoje svete službe Bogu. (Rimljanom 1:11, 12; Hebrejcem 10:24, 25) Kako dobro je, kadar sprevidimo razliko med resno napako in nepopolnostjo, ki jo je modro in ljubeče spregledati! (Propovednik 3:1, 7; Kološanom 3:13)

Ljudje se na spodbudo odzovejo hitreje kot pa na kritiko. Pravzaprav se lahko posamezniki, kadar menijo, da so bili neupravičeno kritizirani, le še bolj držijo kritiziranega vedenja! Toda ko so upravičeno pohvaljeni, njihov duh kar poleti; motivirani so, da se izboljšajo. (Pregovori 12:18) Bodimo zato spodbudni, kakor je bil Jezus, in nikoli ne ,ugasnimo tlečega stenja‘.

Kaj pa primerjanje

Ko slišimo prijetne izkušnje drugih kristjanov, nas lahko to zelo motivira. Sam Jezus se je razveselil, ko je slišal o uspehu svojih učencev pri oznanjevanju kraljestvenega sporočila. (Lukež 10:17-21) Podobno smo tudi mi, ko slišimo o uspehu, dobrem zgledu ali značajnosti drugih v veri, spodbujeni in še bolj odločeni, da se držimo naše krščanske poti.

Vendar, kaj če je bilo poročilo predstavljeno na način, ki bi namigoval: ,Ti nisi tako dober kot ti kristjani in bi se moral veliko bolj potruditi, kot pa se.‘ Ali je verjetno, da bo poslušalec začel z energičnim programom izboljševanja? Mogoče je, da mu bo to vzelo pogum in bo morda odnehal, še posebej če se primerjave dela pogosto ali se nanje namiguje. To bi bilo zelo podobno očetu ali materi, ki sprašuje svojega otroka: ,Zakaj ne moreš biti tak kot tvoj brat?‘ Takšna pripomba lahko povzroči zamero in vzame pogum, ni pa verjetno, da bo pospešila boljše vedenje. In primerjave lahko enako vplivajo tudi na odrasle ter jih do neke mere celo naredijo zamerljive do tistih, s katerimi se jih primerja.

Ne moremo pričakovati, da bodo v Božji službi naredili vsi enako veliko. V eni od Jezusovih prispodob je neki gospodar dal svojim hlapcem enega, dva oziroma pet srebrnih talentov. Dal jih je »vsakemu po njegovi zmožnosti«. Tista dva, ki sta modro trgovala in pomnožila svoje talente, je pohvalil, ker sta bila zvesta, čeprav je njuno delo prineslo različne rezultate. (Matevž 25:14-30)

Apostol Pavel je primerno temu napisal: »A svoje delo naj vsakdo izkuša, in tedaj bo imel na samem sebi kaj hvaliti in ne na drugem.« (Galatom 6:4) Da bi bili za druge resnično spodbudni, bi se morali ogibati negativnega primerjanja.

Nekateri načini krepitve

Kaj lahko naredimo, da bi okrepili malodušnega in ne bi ,ugasnili tlečega stenja‘? Čeprav spodbujanje ni stvar upoštevanja določene formule, pa je verjetno, da bodo naše besede okrepile druge, če bomo praktično uporabljali biblijska načela. Katera so nekatera od teh?

Bodite ponižni. V Listu Filipljanom 2:3, EI, Pavel spodbuja, naj ,ne delamo ničesar iz prepirljivosti ali praznega slavohlepja‘. Namesto tega bi morali govoriti ponižno in tako tudi ravnati. ,V ponižnosti bi morali imeti drugega za boljšega od sebe.‘ Pavel ni rekel, da si o sebi ne bi smeli nič misliti. Morali pa bi doumeti, da je vsakdo v čem boljši od nas. Grška beseda, ki je tukaj prevedena z ,boljši‘, kaže na to, da človek »odvrne oči od svojih lastnih prednosti in premišljeno opazuje nadarjenosti drugega, v katerih je tisti boljši«. (John Albert Bengel, New Testament Word Studies, zvezek 2, stran 432) Če delamo tako in imamo druge za boljše, bomo z njimi ravnali ponižno.

Kažite spoštovanje. Z iskrenim izražanjem lahko jasno pokažemo, da imamo zaupanje v zveste sovernike, da nanje gledamo kot na posameznike, ki želijo ugajati Bogu. Toda recimo, da potrebujejo duhovno pomoč. Potem jim pomagajmo spoštljivo in dostojanstveno. Pavel je o tem rekel takole: »V spoštovanju dajajte prednost drug drugemu.« (Rimljanom 12:10)

Bodite dobri poslušalci. Prav res, da bi spodbudili tiste, ki se srečujejo s pogum jemajočimi problemi, moramo biti dobri poslušalci, ne predavatelji. Namesto dajanja hitrih, površnih predlogov si vzemimo potreben čas, da priskrbimo svetopisemske smernice, ki bodo resnično zadovoljile trenutne potrebe. Če ne vemo, kaj naj rečemo, nam bo biblijsko raziskovanje pomagalo govoriti tolažilno in utrjevati druge.

Bodite ljubeči. Do tistih, ki jih želimo spodbuditi, moramo čutiti ljubezen. Kadar ljubezen udejanjamo v korist soslužabnikov Jehova, bi morala iti dlje kot zgolj do ravnanja v njihov najboljši prid. Včlenjevati bi morala močan občutek. Če imamo takšno ljubezen do vseh v Jehovovem ljudstvu, bodo naše besede za njih prava spodbuda. Tudi če moramo dati predlog za izboljšanje, je malo verjetno, da bodo to, kar bomo rekli, napačno razumeli ali pa da bo napravilo škodo, še posebej kadar naš vzgib ni le dokazovanje resničnosti trditve, ampak dajanje ljubeče pomoči. Pavel je takó primerno dejal: »Zida pa ljubezen.« (1. Korinčanom 8:1, EI; Filipljanom 2:4; 1. Petrov 1:22)

Vedno bodite krepilni

Jehovovo ljudstvo se v teh kritičnih »zadnjih dneh« srečuje z mnogimi preizkušnjami. (2. Timoteju 3:1-5) Ni presenetljivo, da včasih trpijo, kot se zdi, do meje svoje vzdržljivosti. Kot Jehovovi služabniki prav gotovo ne želimo reči ali narediti nekaj, zaradi česar bi se lahko naši sočastilci počutili kakor tleči stenj, ki bo zdaj zdaj ugasnil.

Kako pomembno je torej, da spodbujamo drug drugega! Potrudimo se, kolikor je le mogoče, da bi bili krepilni, in to tako, da smo ponižni in spoštljivi do malodušnih sočastilcev. Skrbno poslušajmo, ko se nam zaupajo, in si vedno prizadevajmo pomagati jim tako, da usmerjamo pozornost na Božjo Besedo Biblijo. Predvsem pa kažimo ljubezen, kajti ta sad Jehovovega svetega duha nam bo pomagal utrjevati drug drugega. Nikoli ne govorimo ali ravnajmo na način, s katerim bi lahko kakor koli ,ugasnili tleči stenj‘.