Plačilo za vztrajnost

BILA je Grkinja, ki je živela v Feneciji leta 32 n. št. Njena hčerka je bila zelo bolna in žena je obupno iskala zdravilo. Ko je slišala, da je njeno pokrajino obiskal tujec – obiskovalec, ki je domnevno imel moč ozdravljati bolne – ga je bila odločena poiskati in prositi za pomoč.

Ko ga je našla, je padla na kolena in ga prosila: »Usmili se me, Gospod, sin Davidov; mojo hčer zelo muči zli duh.« Tako je Grkinja rotila Jezusa, naj ozdravi njeno hčer.

Ali si lahko zamislite, kakšen pogum in ponižnost je za to potrebovala? Jezus je bil vplivna osebnost z močjo ter slovesom in je prej celo zapovedal, da ne sme nihče izvedeti, kje prebiva. Svoje apostole je odpeljal v Fenecijo, da bi dobili potreben počitek, ne pa da bi delali med nevernimi Nejudi. Razen tega je bil Jezus Jud, ona pa Nejudinja, in nedvomno je vedela o odporu Judov do druženja s preziranimi ljudmi narodov. Vseeno je bila trdna v odločitvi, da dobi zdravilo za svojega otroka.

Jezus in njegovi apostoli so poskušali odvrniti ženo od iskanja pomoči ob tem času. Jezus ji najprej ni rekel niti besede. Potem pa so apostoli, jezni zaradi njenega ponavljajočega se, vztrajnega vpitja, rekli Jezusu: »Odpravi jo, ker kriči za nami.«

Toda to za njo ni bil sprejemljiv odgovor. Namesto tega je padla na kolena pred Jezusom in rekla: »Gospod, pomagaj mi!«

Jezus je sočutno opozoril na svojo glavno odgovornost do Izraelovih sinov, hkrati pa preizkusil njeno vero in odločenost, ko ji je rekel: »Ni lepo, da se vzame kruh otrokom [Izraelovim] in se vrže psičkom [Nejudom].«

S tem negativnim namigom na njen rod je ni užalil, saj je ponižno vztrajala v svoji prošnji, ko je odgovorila: »Da, Gospod, toda tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njih gospodarjev.«

Jezus je nagradil vztrajnost Grkinje tako, da je pohvalil njeno vero in se ugodno odzval na njene ponižne prošnje. Predstavljajte si njeno radost, ko je doma našla popolnoma ozdravljeno hčerko! (Matevž 15:21-28; Marko 7:24-30)

Tako kot ta žena iz prvega stoletja moramo tudi mi biti vztrajni v prizadevanju, da razveseljujemo Jehova in si pridobimo njegovo naklonjenost. Biblija nam zagotavlja, da bo naša vztrajnost v ,delanju dobrega‘, tako kot v primeru Grkinje, dobro poplačana. (Galatom 6:9)

Kaj je vztrajnost? Zakaj je potrebna? Kaj lahko povzroči, da izgubimo to lastnost, odnehamo ali se predamo? Kakšno plačilo lahko pričakujemo, če že sedaj vztrajno služimo našemu Stvarniku in Očetu, Jehovu?

Neki slovar definira glagol »vztrajati« kot »trdno in odločno se držati nekega cilja, položaja ali obveze kljub oviram, svarilom ali preprečevanjem [. . .] naprej obstajati; zdržati«.

Biblija znova in znova opominja Jehovove služabnike, naj vztrajajo v izvrševanju njegove volje. Na primer, rečeno nam je »iščite najprej kraljestva Božjega«, »čvrsto se držite dobrega«, ,v molitvi bodite stanovitni‘ in da naj se »ne utrudimo« delati dobro. (Matevž 6:33; 1. Tesaloničanom 5:21, NW; Rimljanom 12:12; Galatom 6:9)

Vztrajnost je lastnost, ki jo moramo v vsakdanjem življenju imeti in razvijati vsi, če želimo preživeti. Brez nje ne moremo doseči ničesar resnične in trajne vrednosti. Upoštevajte zgled otroka, ki poizkuša vstati in narediti prve negotove korake. Redki se v enem dnevu naučijo prosto stati in hoditi okrog. Kot otroci smo verjetno tudi mi večkrat poizkusili in ne uspeli, preden smo vsaj delno shodili. Kaj bi se zgodilo, če bi se že po prvem neuspehu odločili, da prenehamo? Morda bi se še vedno plazili okrog po rokah in kolenih! Vztrajnost je bistvena za doseganje vrednih ciljev in ustreznega napredka v spretnostih ter samospoštovanju. Kot pravi znan izrek: »Zmagovalec nikoli ne odneha, kdor odneha, pa nikoli ne zmaga.«

Dolgoletni pionirji se zavedajo, da uspeha ne zagotavljajo posebne sposobnosti ali nadarjenosti. Potrebna je nepopustljivost, odločenost, da v celoti izvajamo Jehovovo voljo, pa tudi pogum zaradi trenutnih oviranj, morda celo depresije. Cilju, biti deležni Božjih večnih blagoslovov, bi morali posvečati stalno pozornost.

Da, vsi mi, ki si želimo pridobiti Jehovovo naklonjenost in želimo zmagati v tekmi za življenje, potrebujemo vztrajnost, stanovitnost ter vzdržljivost. Brez teh lastnosti bi lahko hitro izgubili Jehovovo naklonjenost in nagrado resničnega življenja. (Psalm 18:20; Matevž 24:13; 1. Timoteju 6:18, 19)

Pogosto je za kristjana težje vztrajati v duhovnih dejavnostih kot pa v vseh drugih obveznostih. Morda lahko v posvetni službi pridno dela, da bi poskrbel za telesne potrebe družine, toda za vodenje rednega biblijskega pouka z ženo in otroki je ,preveč utrujen‘. Zakaj je vztrajanje v krščanskih dejavnostih za mnoge tako težko?

En dejavnik je upad poguma zaradi naših lastnih neuspehov in slabosti. Če razmišljamo negativno o naših napakah, lahko obupamo in odnehamo, misleč, da nam Jehova ne bo nikoli odpustil vseh naših grehov.

Naslednji dejavnik je ozračje sveta, polno nemorale, podkupovanja in sovraštva. (1. Janezov 2:15, 16) Ena izmed ,dobrih navad‘, ki jih lahko vpliv sveta uniči ali poškoduje, je krščanska vztrajnost. (1. Korinčanom 15:33)

Našo vztrajnost v oznanjevanju lahko oslabi nasprotovanje ali brezbrižnost ljudi do naše svete službe. Zaradi razočaranja bi lahko enostavno sklenili, da ljudje na našem področju ne želijo resnice. Lahko bi se vprašali: ,Zakaj bi se sploh še trudil?‘ in tako opustili našo posebno prednost oznanjevanja.

Na nas lahko vpliva tudi duh tega sveta, prizanesljivost do samega sebe. Zakaj bi se morali toliko truditi in žrtvovati, ko pa se zdi, da vsi drugi uživajo oziroma jemljejo vse na lahko? (Primerjaj Matevž 16:23, 24.)

Da bi lahko vztrajali v izvajanju Jehovove volje, moramo obleči krščansko osebnost in živeti po duhu, ne po mesu. (Rimljanom 8:4-8; Kološanom 3:10, 12, 14) Jehovov pogled na stvari nas bo usposobil, da bomo nadaljevali z našimi življenjsko važnimi duhovnimi aktivnostmi. (1. Korinčanom 16:13)

Zgledi vztrajnosti

Jehova nam je dal mnogo spodbudnih zgledov služabnikov, ki so mu ostali vdani in zvesti v mnogih težkih preizkušnjah. Z upoštevanjem le-teh vidimo, kako lahko razvijamo in uporabljamo krščansko vztrajnost ter zakaj je tako dragocena.

Največji zgled je Jezus, ki je za oslavljanje Jehovovega imena veliko pretrpel. Biblija nas spodbuja, naj skrbno preučimo njegova dejanja vztrajne vdanosti: »Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju, ozirajoč se v začetnika [voditelja, EI] in dovrševalca vere, v Jezusa, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je prestal od grešnikov toliko nasprotovanja proti sebi, da ne omagate, pešajoč v dušah svojih.« (Hebrejcem 12:1-3)

Tek za življenje je tek na dolge proge, ne pa kratek šprint. Zato potrebujemo vztrajnost, podobno Kristusovi. Cilj, ciljna črta, morda večji del tekme ne bo viden. Zato mora biti v naših mislih jasen, da se ga lahko duševno oprimemo skozi vso naporno progo. Jezus je pred sabo imel takšno miselno podobo, namreč »namenjeno mu veselje [radost, NW]«.

Kaj pa ta radost današnjih kristjanov zajema? Najprej je to nagrada nesmrtnega življenja v nebesih za nekatere in večno življenje na zemlji za mnoge. To je tudi občutek zadovoljstva, ki nastane takrat, ko kdo ve, da je razveselil Jehovovo srce in je igral vlogo v posvečevanju njegovega imena. (Pregovori 27:11; Janez 17:4)

V to radost je zajet tesen, razveseljiv odnos z Jehovom. (Psalm 40:8; Janez 4:34) Takšen odnos je osvežujoč in vzdržuje življenje; temu, ki ga ima, pa daje moč, da teče tekmo vztrajno in se ne preda. Nadalje Jehova blagoslavlja ta odnos z dajanjem svetega duha svojim služabnikom, kar se opazi v večji radosti in radostnem delu. (Rimljanom 12:11; Galatom 5:22)

Koristno je upoštevati Jobov zgled vztrajne vere. Bil je nepopoln in je imel omejeno znanje o svojem položaju. Zato je občasno zapadel v opravičevanje samega sebe in obup. Vendar je dosledno kazal trdno odločenost, da ohrani značajnost pred Jehovom in ga nikoli ne zapusti. (Job 1:20-22; 2:9, 10; 27:2-6) Jehova je Joba za vztrajno vdanost nagradil z duhovnimi in gmotnimi blagoslovi ter upanjem na večno življenje. (Job 42:10-17; Jakob 5:10, 11) Kakor Job lahko tudi mi v našem življenju doživimo mnogo trpljenja in izgub, toda lahko smo prepričani, da bo Jehova bogato blagoslovil našo zvesto vztrajnost. (Hebrejcem 6:10-12)

V sodobnem času so Jehovove priče kot skupina pokazali vztrajnost pri izvajanju Jehovove volje. Na primer, njihova vztrajnost v delu od hiše do hiše ter drugih oblikah javnega oznanjevanja je po vsem svetu zbudila pozornost do njih in njihovega dela. Javna občila so mnogokrat opozorila na njihovo gorečnost in odločenost, da oznanijo dobro vest kljub nasprotovanju in preizkušnjam. Eno takšnih opozoril je to razložilo z izjavo »Nihče ne pobegne Jehovovim pričam!«. (Matevž 5:16)

Jehova je vztrajne napore Prič blagoslovil s povečanimi sadovi v službi. Upoštevajte doživetje nekaj iznajdljivih Prič iz Italije v 1960-ih, ko je približno 10.000 Prič oznanjevalo narodu z več kot 53,000.000 ljudi. V nekem kraju s 6000 prebivalci ni bilo nobenega Pričevalca. Bratje so pri obisku doživeli sovražen odziv na svojo službo.

Večina žensk in celo možje so vsakič, ko so bratje prišli na oznanjevanje, zbrali fante in jih spodbujali, naj sledijo bratom, žvižgajo za njimi in delajo veliko hrupa. Že nekaj minut za tem so bili bratje prisiljeni prenehati in oditi v drug kraj. V prizadevanju, da bi vsaj enkrat dali pričevanje vsem prebivalcem kraja, so se z upanjem, da jih ne bo motila mladina, odločili, da bodo oznanjevali samo v deževnih dneh. Opazili so, da se krajani samo zato, da bi motili oznanjevalce, niso želeli zmočiti. Tako so bratje dali dobro pričevanje. Našli so zainteresirane osebe. Začeli so voditi nove biblijske pouke. Rezultat tega ni bila samo cvetoča občina, ustanovljena v tem malem kraju; sedaj se namreč lahko oznanjuje tudi ob sončnih dnevih. Jehova je na tem področju in po vsej Italiji še naprej blagoslavljal vztrajnost Prič. V tej državi je sedaj preko 200.000 Jehovovih prič.

Plačilo za vztrajno izvajanje tistega, kar je prav, je veliko. S pomočjo Božjega svetega duha so Jehovove priče bili sposobni opraviti mojstrsko delo, ki je brez primerjave v človeški zgodovini, delo oznanjevanja dobre vesti o Kraljestvu, na vratih in drugače, milijonom ljudi. (Zaharija 4:6) V neverjetni rasti in vitalnosti Jehovove zemeljske organizacije so radostni videli izpolnitev biblijske prerokbe. (Izaija 54:2; 60:22) Imajo čisto vest pred Bogom in se veselijo v upanju na večno življenje. Predvsem pa uživajo zaupen odnos s Stvarnikom, Bogom Jehovom. (Psalm 11:7)

[Slike na strani 25]

Jezus je nagradil ponižno vztrajnost te Grkinje

[Slika na strani 26]

Pred kristjane je danes dana radost, v katero je zajeto tudi življenje v raju