Naša bogata duhovna dediščina
PO PRIPOVEDI PHILLIPA F. SMITHA
»Prižgala se je plamenica, ki bo svetlila v skrivnostni Afriki.« Kako smo se razveselili, ko smo v 1992 Yearbook of Jehovah’s Witnesses na 75. strani prebrali gornje besede! To so namreč besede našega dedka Franka W. Smitha, ki jih je leta 1931 napisal v pismu bratu Josephu F. Rutherfordu, tedanjemu predsedniku Watch Tower Society. V pismu mu je poročal o oznanjevalskem potovanju, ki ga je opravil s svojim bratom.
V 1992 Yearbook piše: »Gray Smith in njegov starejši brat Frank, pogumna pionirska služabnika iz Cape Towna [Južnoafriška republika], sta odpotovala v britansko vzhodno Afriko, da bi raziskala, kakšne možnosti so tam za širjenje dobre vesti. Šla sta z avtomobilom De Sotom, ki sta ga preuredila v bivalnik. Z avtomobilom in 40 škatlami knjig sta se vkrcala na ladjo in odpotovala v kenijsko pristanišče Mombaso.«
Dedek je v pismu bratu Rutherfordu opisal tudi pot od Mombase do Nairobija, kenijskega glavnega mesta: »Odpravila sva se na najnapornejše avtomobilsko potovanje, kar sem jih kdaj skusil. Za 580 km sva porabila kar štiri cele dni [. . .] Kilometer za kilometrom sem moral iz avta in z lopato ravnati grbine, polniti jame, celo rezati orjaško travo in sekati drevesa, da sem z njimi toliko utrdil močvirna tla, da so se jih kolesa lahko prijela.«
Po prispetju v Nairobi sta 21 dni nepretrgoma razdeljevala biblijsko literaturo. »Sodeč po tistem, kar slišiva,« je pisal dedek, »je oznanjevanje dvignilo veliko prahu v religioznem Nairobiju.« Dedek si je nato močno zaželel domov k svojemu dveletnemu sinu Donovanu in ženi Phyllis, ki je pričakovala njunega drugega otroka, našega očka, Franka. Vkrcal se je na prvo ladjo, ki je odplula iz Mombase. Toda še predno je prišel domov, je umrl za malarijo.
Ko smo s sestro in bratom tako razglabljali o tem poročilu iz Yearbooka, smo se spomnili našega dragega očka, ki je zaradi zapletov pri operaciji srca umrl leta 1991, le nekaj mesecev pred izidom 1992 Yearbooka. Čeprav očka ni nikoli videl svojega očeta, pa je vseeno, tako kakor on, močno ljubil Jehova. Kako vesel bi bil dedek, če bi vedel, da bo sin 28 let kasneje, 1959. leta, šel po njegovih stopinjah kot krščanski služabnik v vzhodni Afriki!
Očkova mladost
Očka se je rodil 20. julija 1931 v Cape Townu, dva meseca po tistem, ko mu je umrl oče, po katerem je tudi dobil ime. Že v otroštvu je ljubil Jehova. Ko mu je bilo komaj devet let, je že stal na glavni capetownski železniški postaji in oznanjeval s plakati, pa čeprav so se sošolci iz njega norčevali. Pri enajstih je s krstom v vodi simboliziral svojo posvetitev Jehovu. Včasih si je dal za nalogo, da bo sam deloval v vsej ulici. Ko pa jih je imel 18, je že vodil preučevanje Stražnega stolpa v skupinici starejših krščanskih sester v okolici Cape Towna.
Leta 1954 je Watch Tower Society objavila, da bodo naslednje leto v Evropi mednarodni kongresi. Očka si je silno želel tja, toda ni imel dovolj denarja za pot. Zato se je za tri mesece zaposlil kot kemik v rudnikih bakra v Severni Rodeziji (zdaj Zambija). Zgradbe, v katerih so analizirali kovino, so stale sredi afriškega grmičevja.
Vedel je, da je v Severni Rodeziji veliko afriških Prič, zato jih je takoj po prihodu poiskal in poizvedel, kje se shajajo. Čeprav ni znal njihovega jezika, je kljub temu sodeloval z njimi in redno obiskoval shode Jehovovih prič v občini Mine (Rudnik). Evropejci, ki so delali v rudnikih, so bili polni rasnih predsodkov, kar so kazali s tem, da so Afričane pogosto žalili. Toda očka je bil do njih vselej prijazen.
Na koncu treh mesecev je k očku pristopil neki afriški delavec, ki ni bil Priča, in vprašal: »Ali veš, kako smo ti pravili?« Nato pa se je nasmehnil in rekel: »Pravili smo ti Bwana [gospod] Stražni stolp.«
Tako je očka leta 1955 le lahko šel v Evropo na zbor »Zmagoslavje Kraljestva«. Tam pa je spoznal Mary Zahariou, ki je naslednje leto postala njegova žena. Po poroki sta se nastanila v Parmi (Ohio, ZDA).
V vzhodno Afriko
Na območnem kongresu v Združenih državah Amerike so bili vsi navzoči povabljeni, da služijo tam, kjer potrebujejo več oznanjevalcev. In naša starša sta se odločila, da bosta šla v vzhodno Afriko. Naredila sta torej natanko tisto, kar je predlagala Watch Tower Society. Privarčevala sta dovolj denarja, in sicer za povratni karti, če očka slučajno ne bi uspel dobiti dela. V vzhodni Afriki se je namreč lahko nastanil samo, kdor je imel delovno dovoljenje.
Tako sta očka in mamica julija 1959, potem ko sta dobila potni list, vizo in se cepila, s trgovsko ladjo odpotovala iz New York Cityja prek Cape Towna v Mombaso. Potovala sta štiri tedne. V Mombasi so ju v pristanišču prisrčno sprejeli krščanski bratje in sestre, ki so tja prišli že pred njima, da bi služili, kjer je potrebnejše. Komaj pa sta prispela v Nairobi, je očka že čakalo pismo. V njem so mu iz Geološkoraziskovalnega oddelka v Entebbi (Uganda) odgovorili na njegovo prošnjo za delovno mesto kemika. Skupaj z mamico je nato šel z vlakom v Kampalo (Uganda) na razgovor, in bil je sprejet. Na področju Entebbe in Kampale je bil takrat poleg njiju samo še en Priča, in sicer George Kadu.
Očku je kolonialna vlada plačala tečaj tamkajšnjega jezika, lugandščine. Tega je bil vesel, saj se je jezika tako ali tako nameraval naučiti, da bi lahko bil uspešnejši na oznanjevanju. In pozneje je celo pomagal v lugandščino prevesti brošuro »Dobra vest«.
Očka je bil neustrašen oznanjevalec. Pričeval je vsem Evropejcem v svojem oddelku, poleg tega je redno sodeloval pri oznanjevanju Ugandcem. Pričeval je celo ugandskemu afriškemu javnemu tožilcu. Ta ni le prisluhnil kraljestvenemu sporočilu, temveč je oba z mamico celo povabil na večerjo.
Leta 1960 pa se je rodila moja sestra Anthe in nato sem leta 1965 prijokal na svet še jaz. Zelo smo se navezali na brate in sestre v majhni, a rastoči občini v glavnem mestu Kampali. V bližnji Entebbi smo bili edini belopolti Priče v mestu. Zaradi tega smo imeli več smešnih prigod. Tako je očka nekoč želel obiskati njegov prijatelj, ki se je nepričakovano ustavil v Entebbi. Ni in ni ga mogel najti, dokler le ni nekega človeka vprašal: »Ali poznate kakšen zakonski par Jehovovih prič iz Evrope?« In človek ga je nemudoma odpeljal naravnost v hišo mamice in očka.
Doživeli pa smo tudi težke trenutke, med drugim smo preživeli dva oborožena spopada. Nekoč so vladne čete kar na lepem začele streljati na pripadnike neke etnične skupine. Dan in noč smo neprestano poslušali streljanje. Od 18h zvečer do 6h zjutraj je bila policijska ura. Shode smo zato imeli popoldan in to kar pri nas doma v Entebbi.
Pozneje so policijsko uro ukinili, in očka nas je z avtom spet odpeljal na preučevanje Stražnega stolpa v Kampalo. Med potjo pa nas je ustavil vojak, naperil v nas puško in hotel vedeti, kam gremo. Takrat sem bil še dojenček, Anthe pa je bila stara pet let. Očka mu je mirno povedal kam, pokazal Biblijo ter druge izdaje in vojak nam je dovolil oditi.
Leta 1967 pa sta se starša, po skoraj osmih letih bivanja v Ugandi, odločila, da se bosta zaradi zdravstvenih problemov in družinskih obveznosti vrnila v Združene države Amerike. Tu smo začeli sodelovati z občino Canfield (Ohio) in očka je v njej služil kot starešina. Tudi tukajšnje brate in sestre sta starša zelo močno vzljubila kakor tiste v majhni občini v Kampali.
Ljubeča krščanska vzgoja
Leta 1971 se je rodil še moj brat David. Vsi trije smo odraščali v domu, polnem ljubezni in topline. Nedvomno je to bil odsev ljubečega odnosa, ki sta ga med sabo negovala očka in mamica.
Ko smo bili še majhni, nam je očka pred spanjem navadno prebral kako biblijsko zgodbo, z nami molil, nato pa nam brez mamičine vednosti dal čokoladni bombon, zavit v bleščeč zlat papir. Ne glede na to, kje smo bili, smo redno kot družina skupaj preučevali Stražni stolp. Preučevali smo ga tudi, ko smo bili na počitnicah, enkrat na gorskem pobočju, drugič pa s pogledom na morje. Očka je večkrat rekel, da so to eni od njegovih najlepših spominov. Rekel je tudi, da mu je hudo za tiste, ki so prikrajšani za to veliko radost, ki jo lahko prinese družinski pouk.
Ljubiti Jehova pa nas je očka naučil s svojim zgledom. Vsebino vsakega novega izvoda revij Stražni stolp oziroma Prebudite se! ali kakšne druge Watchtowerjeve izdaje je kar požiral. Naučil nas je, da biblijske resnice ne gre jemati lahko, temveč da jo je treba ceniti kot dragocen zaklad. Nekaj najdragocenejšega, kar nam je očka zapustil, pa je njegova Reference Bible. Domala vsaka stran je popisana z opombami iz njegovih preučevanj. Ko zdaj beremo te njegove obrobne opombe, ga kar slišimo, kako nas uči in nam svetuje.
Zvest do konca
Šestnajstega maja 1991 pa je očka med terensko službo doživel srčni infarkt. Čez nekaj tednov so ga operirali na odprtem srcu in videti je bilo, da je operacija uspela. Toda že prvo noč po operaciji so nam telefonirali iz bolnišnice. Očka je krvavel in zdravniki so bili zelo zaskrbljeni. Tisto noč so ga dvakrat peljali v operacijsko sobo, da bi mu ustavili krvavitev, toda brez uspeha. Kri se ni hotela strjevati.
Drugi dan se je očkovo stanje vidno slabšalo, zato so zdravniki mojo mamo in mlajšega brata poklicali na stran ter ju skušali pripraviti do tega, da bi dovolila, da dajo očku transfuzijo krvi. Očka jim je seveda že prej povedal, da ne bo sprejel transfuzije krvi, pa naj se zgodi kar koli. Povedal jim je svetopisemske razloge, zakaj je ne sprejme, hkrati pa rekel, da bo sprejel brezkrvne nadomestke. (3. Mojzesova 17:13, 14; Dejanja 15:28, 29)
Pri nekaterih članih zdravstvenega osebja je bilo čutiti nekakšno sovražnost, zaradi katere se je na OIN-ju (oddelek za intenzivno nego) ustvarilo napeto ozračje. Poleg tega se je očkovo stanje slabšalo. In zaradi vsega tega se nam je včasih zazdelo, da je to že več kot lahko prenesemo. Ponižno smo prosili Jehova za pomoč in se trudili upoštevati koristna priporočila, ki smo jih dobivali. Tako smo se vedno, kadar smo šli na OIN, lepo oblekli in bili spoštljivi do zdravstvenega osebja. Dejavno in s smiselnimi vprašanji smo se zanimali za očkovo stanje ter se zahvaljevali vsem članom osebja, ki je skrbelo za očka.
Ta naš trud je medicinsko osebje opazilo. V nekaj dneh se je napeto ozračje spremenilo v prijetno. Medicinske sestre, ki so prej skrbele za očka, so še naprej nadzirale njegovo stanje, čeprav to ni bila več njihova naloga. In zdravnik, ki je bil prej do nas zelo grob, se je toliko omehčal, da je mamico celo vprašal, kako prenaša vse to. Tudi naša občina in sorodniki so nas ljubeče podpirali. Pošiljali so nam hrano in številna tolažilna sporočila ter molili za nas.
Na žalost pa očka ni več okreval. Deset dni po prvi operaciji je umrl. Zelo hudo nam je za njim. Občutek izgube je včasih nepopisen. Na srečo pa je naš Bog obljubil, da bo ‚dan za dnevom nosil breme naše‘. In res smo se naučili, da se opremo nanj, kot še nikoli prej. (Psalm 68:19)
Tudi mi smo odločeni zvesto služiti Jehovu, da bomo tako lahko okusili radost ob ponovnem snidenju z očkom v novem svetu. (Marko 5:41, 42; Janez 5:28; Dejanja 24:15)
[Slika na strani 21]
Frank Smith z materjo Phyllis v Cape Townu
[Slika na strani 22]
Očka in mamica na poročni dan
[Slika na strani 23]
Bratje so za prvi krst v Entebbi najeli bazen nekega afriškega poglavarja
[Slika na strani 23]
Pozdravljanje, kakršno je v navadi
[Slika na strani 24]
Očka in mamica tik pred očkovo smrtjo