Vztrajnost vodi k napredku

PO PRIPOVEDI JOSÉJA MAGLOVSKYJA

Ko me je policist zagrabil za roko, sem pogledal, kje je oče. Vendar so ga, ne da bi jaz to vedel, že odpeljali na policijsko postajo. Ob prihodu tja je policist zaplenil vse naše publikacije, tudi Biblije, in jih nagrmadil po tleh. Ko je oče to videl, je vprašal: »Celo Biblije ste dali na tla?« Šef policije se je opravičil, nato pa Biblije pobral in jih položil na mizo.

KAKO sva pristala na policijski postaji? Kaj sva delala? Ali sva bila v ateistični policijski državi, da so nama vzeli celo Biblijo? Da bi odgovoril na ta vprašanja, se moramo vrniti v leto 1925, preden sem se sploh rodil.

Tega leta sta oče, Estefano Maglovsky, in mati, Juliana, zapustila takratno Jugoslavijo in se preselila v Brazilijo ter se naselila v São Paulu. Čeprav je bil oče protestant in mati katoličanka, pa religija ni bila ločilni dejavnik med njima. Pravzaprav se je čez deset let zgodilo nekaj, kar ju je versko združilo. Očetu je materin svak prinesel barvno brošuro v madžarščini, ki je obravnavala stanje mrtvih. Brošuro je prejel kot darilo in očeta prosil, naj jo prebere in pove svoje mnenje o vsebini, posebno glede dela o ,peklu‘. Očka je celo noč prebil ob branju in ponovnem branju brošure ter naslednji dan, ko je materin svak prišel vprašat za mnenje, odločno izjavil: »Tukaj je resnica!«

Skromni začetki

Ker je bila to publikacija Jehovovih prič, sta začela iskati Priče, da bi še več zvedela o njihovem verovanju in poučevanju. Ko so s Pričami končno postavili stik, se je nekaj članov naše družine pričelo z njimi pogovarjati o Bibliji. Istega leta, 1935, se je ob prisotnosti povprečno osmih ljudi pričel redni biblijski pouk v madžarščini in odtlej smo imeli pri nas doma redne biblijske pouke.

Oče se je leta 1937, po dveh letih preučevanja Biblije, krstil in postal navdušena Jehovova priča; sodeloval je v oznanjevalskem delu po hišah ter služil tudi kot postavljeni služabnik in vodja preučevanja. Pomagal je pri ustanovitvi prve občine v São Paulu v delu Vila Mariana. Občino so kasneje premestili v središče mesta in postala je znana kot osrednja občina. Deset let kasneje je bila na področju Ypiranga ustanovljena druga občina in oče je bil tam postavljen za občinskega služabnika. Leta 1954 pa je bila v delu Moinho Velha organizirana tretja občina in tam je ravno tako služil kot občinski služabnik.

Takoj ko je bila ta skupina utrjena, je pričel pomagati bližnji skupini v São Bernardo do Campu. Ker je Jehova med leti blagoslavljal trud teh skupinic Prič, je bil porast sijajen; tako je bilo leta 1994 v velikem São Paulu preko 70.000 oznanjevalcev v 760 občinah. Žal oče ni živel tako dolgo, da bi videl ta porast. Umrl je leta 1958 v starosti 57 let.

Prizadevanje, da bi posnemal očetov zgled

Izrazita lastnost mojega očeta, kakor tudi drugih zrelih kristjanov, je bila gostoljubnost. (Glejte 3. Janezov 1, 5-8.) Kot rezultat tega nam je bilo v čast, da smo gostili Antonia Andrada, njegovo ženo in sina, ki so leta 1936 z bratom in sestro Yuille v Brazilijo prišli iz Združenih držav. Gosta našega doma sta bila tudi diplomanta Watchtowerjeve šole Gilead, Harry Black in Dillard Leathco, ki sta bila leta 1945 prva misijonarja, poslana v Brazilijo. Sledili so jima mnogi drugi. Ti bratje in sestre so bili vsakomur v naši družini trajni vir spodbude. Zaradi cenjenja tega in v korist naši družini, sem si, kar se tiče krščanske lastnosti gostoljubnosti, prizadeval posnemati očetov zgled.

Čeprav sem bil star komaj devet let, ko je oče leta 1935 spoznal resnico, pa sem ga, kot najstarejši sin, pričel spremljati pri njegovih teokratičnih dejavnostih. Vsi smo z njim obiskovali shode v kraljestveni dvorani, ki je bila v glavnem sedežu Prič v São Paulu na ulici Eça de Queiroz, številka 141. Po zaslugi očetovega poučevanja in vzgajanja sem razvil gorečo željo služiti Jehovu in se leta 1940 predal Jehovu ter to simboliziral s potopitvijo pod vodo v sedaj onesnaženi reki Tietê, ki teče skozi središče mesta São Paula.

Kmalu sem spoznal, kaj pomeni biti redni oznanjevalec dobre vesti, saditi ter zalivati sporočilo resnice v drugih in z njimi voditi biblijske pouke na domu. Sedaj, ko v Braziliji vidim tisoče predanih Jehovovih prič, čutim veliko zadovoljstvo, ker vem, da me je Jehova uporabil, da sem mnogim od njih pomagal priti do spoznanja resnice ali večati njihovo cenjenje do nje.

Med temi, ki sem jim pomagal, je bil Joaquim Melo, ki sem ga srečal v službi od vrat do vrat. Govoril sem trem drugim moškim, ki so poslušali, toda brez posebnega zanimanja. Nato sem opazil mladeniča, ki se nam je pridružil in zelo pozorno poslušal. Ker sem opazil njegovo zanimanje, sem pozornost usmeril k njemu in ga, po dobrem pričevanju, povabil na Občinsko preučevanje knjige. Preučevanja ni obiskal, toda prikazal se je na Teokratični šoli oznanjevanja ter od tedaj redno obiskoval shode. Dobro je napredoval, se krstil in več let, v spremstvu svoje žene, služil kot potujoči služabnik.

Potem je bil tu Arnaldo Orsi, katerega sem spoznal na delovnem mestu. Redno sem pričeval sodelavcem, opazil pa sem, da neki bradati mladenič vedno prisluškuje, zato sem pričel govoriti naravnost njemu. Bil je iz trdne katoliške družine, toda postavil je mnogo vprašanj o stvareh, kot so kajenje, gledanje pornografskih filmov ter urjenje borilne veščine juda. Pokazal sem mu, kaj pravi Biblija, in na moje radostno presenečenje me je naslednji dan povabil, naj opazujem, ko bo zlomil svojo pipo in vžigalnik skupaj s križem, uničil pornografske filme in si obril brado. Drug človek v nekaj minutah! Prenehal je tudi trenirati judo in zaprosil za vsakodnevni biblijski pouk z mano. Kljub nasprotovanju njegove žene in očeta je, ob pomoči bratov, ki so živeli blizu njega, duhovno zelo dobro napredoval. Kmalu se je krstil in danes služi kot občinski starešina. Tudi njegova žena in otroci so sprejeli resnico.

Sodelovanje v kraljestveni službi

Ko sem bil star okoli 14 let, sem pričel delati v reklamnem podjetju; tam sem se naučil slikati napise. To se je izkazalo za zelo koristno in več let sem bil v São Paulu edini brat, usposobljen za slikanje plakatov in transparentov, ki so naznanjali javna predavanja in kongrese Jehovovih prič. Skoraj 30 let sem imel prednost služiti kot nadzornik kongresnega oddelka za napise. Za delo na kongresih sem vedno prihranil svoj dopust, celo spal sem v kongresni dvorani, da bi pravočasno naslikal napise.

Imel sem tudi priložnost delati z avtomobilom Skupnosti, ki je imel ozvočenje, to je bilo v tem času prava novost. Naše biblijske publikacije smo postavili na stojnico, in medtem ko je avtomobil z ozvočenjem oddajal posneto sporočilo, smo se pogovarjali z ljudmi, ki so prišli iz svojih hiš pogledat, kaj se dogaja. Drugo sredstvo, ki smo ga uporabili za seznanjanje z dobro vestjo o Kraljestvu, je bil prenosni gramofon in še vedno imam plošče, ki smo jih uporabljali za predstavitev publikacij Skupnosti. Rezultat je bil, da smo oddali mnogo biblijske literature.

V tistih dneh je imela katoliška cerkev po ulicah São Paula dolge procesije, pogosto z možmi, ki so spredaj utirali pot. Neko nedeljo sva z očetom na ulici ponujala Stražni stolp in Prebudite se!, ko se je pojavila dolga procesija. Oče je, kakor po navadi, nosil klobuk. Eden od mož na čelu procesije je zavpil: »Snemi klobuk! Ali ne vidiš, da prihaja procesija?« Potem ko si oče ni snel klobuka, je prišlo še več mož in so naju porivali nazaj proti izložbenemu oknu ter povzročali nemir. To je pritegnilo pozornost policista, ki je prišel pogledat, kaj se dogaja. Eden od mož ga je prijel za roko ter želel govoriti z njim. »Ne dotikaj se moje uniforme!« je ukazal policist ter lopnil po moževi roki. Nato je vprašal, kaj se dogaja. Mož je pojasnil, da oče noče sneti klobuka pred procesijo, in dodal: »Jaz sem apostolski rimokatolik.« Nepričakovan odgovor je bil: »Rekel si, da si Rimljan? Potem pojdi nazaj v Rim! Tu je Brazilija.« Nato se je obrnil k nama in vprašal: »Kdo je bil prvi tu?« Ko je oče odgovoril, da midva, je policist poslal može proč in nama rekel, naj nadaljujeva s svojim delom. Stal je poleg naju, dokler celotna procesija ni šla mimo – očetov klobuk pa je ostal na glavi!

Taki pripetljaji so bili redki. Toda ko so se zgodili, je bilo spodbudno vedeti, da obstajajo ljudje, ki verjamejo v pravico manjšin ter ne klečeplazijo pred katoliško cerkvijo.

Ob neki drugi priložnosti sem srečal najstnika, ki je pokazal zanimanje in me prosil, naj se naslednji teden vrnem. Po mojem prihodu me je lepo sprejel in me povabil noter. Kako presenečen sem bil, ko sem se znašel obkrožen s tolpo mladih, ki so se mi rogali in me skušali izzvati! Položaj se je slabšal in čutil sem, da bi me v kratkem napadli. Temu, ki me je povabil, sem rekel, da če se mi bo kaj zgodilo, bo edini odgovoren ter da moja družina ve, kje sem. Prosil sem jih, naj me izpustijo, in strinjali so se. A sem pred odhodom dejal, da bom na razpolago, če bi kdo od njih želel z menoj govoriti na samem. Kasneje sem izvedel, da je bila to skupina fanatikov, prijateljev krajevnega duhovnika, ki jih je spodbudil, da so organizirali ta shod. Bil sem srečen, da sem se jim izvil iz rok.

Na začetku je bil napredek v Braziliji seveda počasen, skoraj neopazen. Bili smo v začetni stopnji ,sajenja‘, z malo razpoložljivega časa za ,obdelovanje‘ in ,žetev‘ sadov našega dela. Vedno smo se spominjali, kar je zapisal apostol Pavel: »Jaz sem sadil, Apolo je zalil, ali Bog je dal, da je zraslo. Tako ni ne tisti kaj, kateri sadi, ne, kateri zaliva, temuč ki daje rasti, Bog.« (1. Korinčanom 3:6, 7) S prihodom prvih dveh diplomantov Gileada, leta 1945, smo začutili, da je prišel čas za to dolgo pričakovano rast.

Srčnost ob srečevanju z nasprotovanjem

Vendar pa rast ni prišla brez nasprotovanja, posebno po tem, ko se je v Evropi pričela druga svetovna vojna. Preganjanje je bilo odkrito, ker ljudje na splošno ter nekatere oblasti niso razumeli naše politične nevtralnosti. Ob neki priložnosti leta 1940 je, medtem ko smo s plakati delali na ulici v središču São Paula, k meni od zadaj pristopil policist, odtrgal plakat in me prijel za roko, da bi me peljal na policijsko postajo. Pogledal sem naokrog za očetom, toda nikjer ga ni bilo videti. Ne da bi vedel, so njega ter več drugih bratov in sester, skupaj z bratom Yuillom, ki je nadzoroval delo v Braziliji, že odpeljali na policijsko postajo. Kakor je navedeno v uvodnem odstavku, sem se tam zopet srečal z očetom.

Ker sem bil mladoletnik, me niso mogli pripreti, in neki policist me je kmalu peljal domov ter me izročil materi. Istega večera so bile izpuščene tudi sestre. Kasneje se je policija odločila, da izpusti vse brate, okrog deset po številu, razen brata Yuilla. Vendar so bratje vztrajali: »Ali gremo vsi ali pa nobeden.« Policisti so bili nepopustljivi, zato so bratje skupaj preživeli noč v mrzli sobi na cementnih tleh. Naslednji dan pa so jih brez pridržkov vse izpustili. Bratje so bili zaradi oznanjevanja s plakati večkrat aretirani. Napisi so naznanjali javni govor ter poleg tega brošuro z naslovom Fascism or Freedom (Fašizem ali svoboda) in nekatere oblasti so to razumele, kot da odobravamo fašizem, kar je normalno vodilo do nesporazumov.

Za mlade brate pa je problem pomenila tudi obvezna vojaška služba. Leta 1948 sem bil prvi, ki je bil v Braziliji zaprt zaradi tega spornega vprašanja. Oblasti pa niso vedele, kaj bi naredile z mano. Premestili so me v vojaške barake v mesto Caçapavo ter mi dali delo, da sadim in skrbim za zelenjavo na vrtu, kakor tudi da čistim sobe, ki so jih uporabljali častniki za sabljanje. Imel sem mnogo priložnosti, da možem pričujem in oddajam publikacije. Predstojni častnik je bil prvi, ki je sprejel knjigo Skupnosti, Children (Otroci). Kasneje so me celo določili, da kakšnih 30 ali 40 vojakov, ki so bili nesposobni za fizično urjenje in so morali ostati v sobi, poučujem o religiji. Končno sem bil, po kakšnih 10 mesecih zapora, pripeljan na sodišče in izpuščen. Bil sem hvaležen Jehovu, ki mi je dal moč za to, da sem smelo pogledal v oči grožnjam, žalitvam in zasmehovanju, ki sem jih prejel od nekaterih.

Zvesta in zanesljiva pomočnica

Drugega junija 1951 sem se poročil z Barbaro in od takrat je bila zanesljiva in zvesta družabnica pri poučevanju najinih otrok in njihovem vzgajanju v ,strahu in svarjenju Gospodovem‘. (Efežanom 6:4) Štirje od najinih petih otrok na različnih dolžnostih radostno služijo Jehovu. Najina želja je, da bi skupaj z nama še naprej vztrajali v resnici in prispevali k napredku organizacije in dela, ki se opravlja. Družinski člani na spremni fotografiji so vsi predani Jehovovi služabniki, razen najmlajšega, dojenčka v naročju. Štirje so starešine, dva pa sta poleg tega še redna pionirja in slikajo resničnost knjige Pregovorov 17:6: »Starčkom venec so otrok otroci in ponos sinom njih očetje.«

Sedaj, v starosti 68 let, moje zdravje ni najboljše. Leta 1991 so mi z operacijo naredili trojno obvódnico in kasneje obnovili krvne žile. Vendar sem vesel, da sem zmožen še naprej služiti kot predsedujoči nadzornik v občini v São Bernardo do Campu, hodeč po stopinjah svojega očeta, ki je bil med prvimi, ki so začeli tukajšnje delo. Naša generacija je zares edinstvena, ker ima priložnost, da sodeluje v neponovljivi prednosti objavljanja vzpostavitve Jehovovega mesijanskega kraljestva. Zato nikoli ne smemo pozabiti Pavlovih besed Timoteju: »Ti pa [. . .] opravljaj delo evangelista, izpolnjuj službo svojo.« (2. Timoteju 4:5)

[Slika na strani 23]

Moja starša Estefano in Juliana Maglovsky

[Slika na strani 26]

José in Barbara s člani svoje družine, predanimi Jehovovimi služabniki