Podpiralo me je zaupanje v Jehova

PRIPOVEDUJE AGENOR DA PAIXAO

Najin edinec Paul je bil star komaj enajst mesecev, ko je umrl zaradi bronhitisa. Tri mesece za tem, 15. avgusta 1945, je zaradi pljučnice umrla še predraga žena. Star sem bil 28 let in po teh udarcih sem bil žalosten in obupan. Vendar me je podpiralo zaupanje v Jehova in njegove obljube. Naj vam povem, kako sem si to zaupanje pridobil.

MATI me je vse od rojstva, 5. januarja 1917, v Salvadorju v zvezni državi Bahia (Brazilija), učila častiti »svetnike« katoliške Cerkve. Brata in mene je celo zbujala zgodaj zjutraj, da smo lahko skupaj molili. Po drugi strani pa sta starša obiskovala tudi sestanke candombléja – afriškobrazilske vudujske obrede. Ti verovanji sem sicer spoštoval, zaupal pa nisem niti tako imenovanim katoliškim svetnikom niti candombléju. Najbolj pa sem bil razočaran, ker sem v teh verstvih videl rasne predsodke.

Čez čas sta starejša brata odšla od doma iskat delo. Pozneje je družino zapustil še oče. Ko sem torej imel devet let, sem moral najti delo, da bi pomagal materi in mlajši sestri. Približno 16 let za tem pa so se pogovori z nekim sodelavcem iz tovarne izkazali za prelomnico v mojem življenju.

Pridobiti zaupanje v Jehova

Fernanda Telesa sem spoznal 1942. leta. Pogosto je govoril, da ni prav častiti »svetnikov«. (1. Korinčanom 10:14; 1. Janezov 5:21) Sprva se zanj sploh nisem zmenil. Njegova iskrenost in zanimanje za ljudi, ne glede na barvo, pa sta me privlačili in začel sem občudovati njegovo biblijsko znanje, najbolj pa to, kar je govoril o Božjem kraljestvu in rajski zemlji. (Izaija 9:6, 7; Daniel 2:44; Razodetje 21:3, 4) Opazil je moje zanimanje in mi dal Biblijo ter nekaj biblijske literature.

Čez nekaj tednov sem sprejel povabilo na občinsko preučevanje Biblije. Skupina je preučevala knjigo Religion, ki jo je izdala Watch Tower Bible and Tract Society. Pri preučevanju sem užival in pričel obiskovati vse občinske shode Jehovovih prič. Največji vtis je name naredilo to, da med njimi ni bilo predsodkov, in to, kako so me na začetku sprejeli. Približno takrat sem tudi pričel dvoriti Lindauri. Ko sem ji povedal, kaj se učim, je začela obiskovati shode skupaj z mano.

Naslednje, kar je name naredilo velik vtis, je bilo poudarjanje oznanjevalstva. (Matevž 24:14; Dejanja 20:20) Spodbujen od pionirjev, kot se imenujejo polnočasni strežniki, sem začel neformalno govoriti drugim na vlaku, medtem ko sem potoval na delo in nazaj. Kadar sem našel koga, ki se je zanimal, sem vzel njegov naslov, ga obiskal ter skušal negovati to zanimanje.

Medtem je moje zaupanje v Jehova in organizacijo, ki jo uporablja, vse bolj raslo. Tako sem se devetnajstega aprila 1943 po poslušanju biblijskega govora o krščanski posvetitvi krstil v Atlantskem oceanu. Tega dne sem tudi prvič sodeloval v redni pohišni strežbi.

Dva tedna kasneje, 5. maja, sva se z Lindauro poročila. Avgusta 1943 se je potem na prvem zboru Jehovovih prič v mestu Salvador krstila tudi ona. V Yearbook of Jehovah’s Witnesses 1973 je glede tega zbora pisalo: »Akcija duhovščine je v Salvadorju uspela ustaviti javni govor, vendar šele potem, ko je že bilo dano veliko odličnega pričevanja.« Dokaz Jehovovega vodstva pri spopadanju s hudim preganjanjem je okrepil moje zaupanje Vanj.

Kot sem povedal že na začetku, mi je draga žena Lindaura umrla samo dve leti po svojem krstu in tri mesece po smrti najinega sina. Stara je bila komaj 22 let. Vendar me je v tistih mučnih mesecih podpiralo zaupanje v Jehova.

Okrepljen z duhovno dejavnostjo

Leta 1946, leto po izgubi soproge in sina, so me v takrat edini občini v Salvadorju dodelili za slugo biblijskega študija. Istega leta se je v brazilskih občinah začela teokratična strežbena šola in postal sem prvi šolski voditelj v državi Bahia. Nato je bil oktobra 1946 v Sao Paulu teokratični zbor »Srečni narodi«. Delodajalec, pri katerem sem bil že deset let, je rekel, da me potrebuje, in me silil, naj ne grem. Toda ko sem mu razložil, koliko bi mi pomenil ta zbor, mi je poklonil velikodušno darilo in mi zaželel srečno pot.

Zbor v saopaulskem mestnem gledališču je potekal v portugalščini (jeziku Brazilije) pa tudi v angleščini, madžarščini, nemščini, poljščini in ruščini. Na njem so objavili izhajanje revije Prebudite se! v portugalščini. Ta zbor – na javnem govoru je bilo navzočih kakih 1700 ljudi – me je tako ganil, da sem izpolnil prošnjo, da bi se 1. novembra 1946 lotil pioniranja.

Takrat smo pri pionirstvu na veliko uporabljali gramofon. Eden od govorov, ki smo jih pogosto predvajali stanovalcem, se je imenoval »Zaščita«. Po njem smo ljudem rekli: »Da bi se zaščitili pred nevidnim sovražnikom, se moramo oprijeti prijatelja, ki pa je prav tako neviden. Naš največji prijatelj je Jehova in je veliko močnejši kot naš sovražnik Satan. Zato se moramo tesno držati Jehova, da bi nas zaščitil pred njim.« Potem smo ponudili knjižico Protection (Zaščita), ki je dajala dodatne informacije.

Nisem še pioniral leto dni, ko sem prejel vabilo, da služim kot posebni pionir v carioški občini v Riu de Janeiru. Tam smo kdaj pa kdaj trčili ob močno nasprotovanje. Nekoč je neki stanovalec tudi zares napadel mojega tovariša Ivana Brennerja. Sosedje so poklicali policijo in vse so nas odpeljali na policijsko postajo.

Med zaslišanjem naju je besni stanovalec obtoževal motenja miru. Policijski načelnik mu je ukazal, naj utihne. Nato se je obrnil k nama ter v blagem tonu dejal, da lahko svobodno odideva. Najinega tožnika pa je zadržal in ga kaznoval zaradi napada. Take in podobne okoliščine so ohranile moje zaupanje v Jehova.

Povečati polnočasno strežbo

Prvega julija 1949 sem z navdušenjem prejel povabilo, da služim v Betelu, v glavnih poslopjih Jehovovih prič v državi. Betel v Braziliji je takrat bil v Riu de Janeiru, v ulici Licinia Cardosa 330. Betelska družina je štela le 17 članov. Nekaj časa sem obiskoval krajevno občino Engenho de Dentro, kasneje pa so me kot predsedujočega nadzornika dodelili v edino občino v Belford Roxu, mestu, ki leži nekaj kilometrov od Ria de Janeira.

Konci tedna so bili zelo aktivni. Ob sobotah sem z vlakom odpotoval v Belford Roxo, popoldan sodeloval v terenski strežbi ter nato zvečer obiskal teokratično strežbeno šolo in službeni shod. Pri bratih sem prenočil in se naslednje jutro udeležil terenske strežbe. Popoldan sem obiskal javni biblijski govor in Stražnostolpovo preučevanje ter se okrog pol desetih zvečer vrnil v Betel. Danes je v Belford Roxu 18 občin.

Leta 1954, po treh letih in pol takega urnika, so me zopet dodelili v Rio de Janeiro za predsedujočega nadzornika v občini Sao Cristovao. Tam sem služil naslednjih deset let.

Betelske dodelitve

Prvo delo, ki so mi ga v Betelu dodelili, je bila gradnja garaže za Družbino edino vozilo, kombi znamke Dodge iz 1949. leta, ki smo mu zaradi njegove rjave barve nadeli vzdevek Čokolada. Ko je garaža bila končana, so mi dodelili delo v kuhinji, kjer sem ostal tri leta. Nato so me premestili v Tiskarski oddelek za manjša naročila in tu sem zdaj že več kot 40 let.

Večina naše tiskarske opreme je bila že rabljena. Veliko let smo denimo imeli star zaklopni tiskarski stroj, ki smo ga ljubkovalno imenovali po Abrahamovi ženi Sari. Že leta so ga rabili na sedežu Watch Tower Society v Brooklynu (New York). Nato so ga 1950. leta z ladjo pretovorili v Brazilijo. Tu je kakor Abrahamova žena v visoki starosti rojeval sad v obliki revij Stražni stolp in Prebudite se!.

Nikoli se nisem nehal čuditi številčnemu porastu izdaj, narejenih v brazilski tiskarni. V celem 1953. letu smo natisnili 324.400 revij, zdaj pa jih vsak mesec izdelamo več kot tri milijone!

Betelska poslopja

Navdušujoče je opazovati, kako so se z leti širila betelska poslopja v Braziliji. Leta 1952 smo za betelskim domom v Riu de Janeiru zgradili dvonadstropno tovarno. Potem smo leta 1968 Betel preselili v novo stavbo v mesto Sao Paulo. Ob vselitvi se nam je vse zdelo veliko in prostorno za našo 42-člansko betelsko družino. Resno smo mislili, da nam bo ta stavba zadostovala za vso prihodnjo rast. Vendar smo leta 1971 sezidali še dve petnadstropni stavbi in kupili zraven prizidano tovarno, jo predelali ter jo povezali s tem sklopom. Čez nekoliko let pa je nadaljni porast kraljestvenih oznanjevalcev (1975. smo presegli število 100.000) zahteval še več prostora.

Zato smo približno 140 kilometrov od Sao Paula blizu mesteca Cesario Lange zgradili nov sklop zgradb. Sem se je naša 170-članska betelska družina preselila 1980. leta. Od tedaj se kraljestveno delo silovito veča. Tako nas sedaj v Braziliji redno sodeluje v oznanjevalstvu več kot 410.000! Da bi zadovoljili duhovne potrebe vseh teh kraljestvenih oznanjevalcev, smo morali zgraditi še nove tovarne za tiskanje biblijske literature in nove stanovanjske zgradbe za nastanitev betelskih prostovoljcev. V betelski družini nas je trenutno okrog 1100 članov!

Cenjene prednosti

Zame je betelska služba dragocena prednost. Zato sem se odločil, da se popolnoma osredotočim na svoje prednosti v Betelu in oznanjevalstvu, čeprav sem pred leti že razmišljal o ponovni poroki. Tukaj mi je v užitek služiti poleg neštetih mladih v tiskarni in jih usposabljati za njihove naloge. Z njimi skušam ravnati, kot da so moji sinovi. Njihova gorečnost in nesebičnost mi je vir velikih spodbud.

Druga prednost, ki jo že leta uživam, je družba prijetnih sostanovalcev. Res je, da nam osebnostne razlike tu in tam pomenijo izziv, toda naučil sem se, da od drugih ne pričakujem popolnosti. Prizadevam si, da ne delam iz muhe slona ali da bi sebe imel za preveč pomembnega. Če se posmejem lastnim napakam, mi to pomaga, da prenašam tudi napake drugih.

Naslednja dragocena prednost, ki sem jo užival, je bila ta, da sem lahko obiskal velika mednarodna zborovanja v Združenih državah. Eno od teh, »Večna dobra vest«, je potekalo na Jenkijskem stadionu v New Yorku 1963. leta, drugo mednarodno zborovanje »Mir na zemlji« pa je bilo na istem mestu 1969. leta. Med tamkajšnjim bivanjem sem okusil tudi to radost, da sem v bližini obiskal sedež Jehovovih prič v Brooklynu (New York)!

Poleg tega sem imel prednost, da sem deset let izmenjaje z drugimi sodeloval pri vodenju jutranjega čaščenja betelske družine. Največja prednost, ki mi prinaša veliko veselja in spodbud, pa je prinašanje kraljestvenega sporočila odkritosrčnim posameznikom, kar je delal tudi naš gospodar Jezus Kristus.

Zadnja leta se bojujem z izzivom Parkinsonove bolezni. Ljubeča skrb bratov in sester iz betelske ambulante mi je vir stalne pomoči in tolažbe. S polnim zaupanjem molim, da bi mi Jehova dal moč, da bi v prid njegovega čaščenja še naprej delal vse, kar lahko.

[Slika na strani 23]

Brazilska podružnica, kjer živim

[Slike na strani 23]

S soprogo, ki je umrla 1945. leta