Tiskar, ki je pustil sled

ALI se vam je že kdaj zgodilo, da ste hoteli v Bibliji poiskati kakšno vrstico, pa se niste mogli spomniti, kje je? Če pa ste se spomnili le ene besede, ste jo lahko našli z biblično konkordanco. Ali pa ste bili morda na kakšnem krščanskem shodu, kjer je na stotine ali celo na tisoče navzočih odpiralo Biblijo le nekaj trenutkov po njeni navedbi, da bi to prebrali.

Naj bo tako ali drugače, zahvalo dolgujete človeku, za katerega morda še niste slišali. Olajšal vam je preučevanje Biblije in tudi prispeval k temu, da so danes Biblije točne. Vplival je celo na podobo mnogih Biblij.

Ta človek je bil Robert Estienne.a Bil je tiskar, kakor že njegov oče. Rodil se je v Parizu, Francija, proti začetku 16. stoletja. To je bilo obdobje renesanse in reformacije, ko je postal tiskarski stroj za obe koristna pridobitev. Henri Estienne, Robertov oče, je bil ugleden tiskar, ki je napravil nekaj najboljših knjižnih izdaj v renesansi. Njegovo delo je zajemalo visokošolska in biblična dela za pariško univerzo in njeno teološko fakulteto — Sorbono.

Toda poglejmo nekaj več o sinu, Robertu Estiennu. O njegovi formalni izobrazbi je malo znanega. Že zgodaj pa je obvladal latinščino in se kmalu naučil tudi grščino in hebrejščino. Od svojega očeta se je Robert naučil tiskarske veščine. Ko je Robert Estienne 1526. prevzel Henrijevo tiskarno, je bil že na glasu kot jezikoslovec velike veljave. Čeprav je objavljal kritične izdaje latinske literature in druga visokošolska dela, je bila njegova prva in neizpodbitna ljubezen Biblija. Estienne je bil željan pripraviti vse potrebno za latinsko Biblijo, tako kot je bilo to že narejeno za latinsko klasiko. Zato se je odločil, da v največji možni meri ponovno oblikuje izvirno besedilo Hieronimove latinske Vulgatine Biblije iz petega stoletja.

Prečiščena Vulgata

Hieronim je prevajal iz izvirne biblijske hebrejščine in grščine. Toda do Estiennovega časa je bila Vulgata stara že tisoč let. Ker se je Vulgata prepisovala že več generacij, so se vanjo prikradle mnoge napake in popačenosti. Od Boga navdihnjene besede Biblije so poleg tega v srednjem veku obarvali še s spletom srednjeveških legend, preubesednimi odlomki in nepristnimi vložki, ki so se tako spremešali z biblijskim besedilom, da so jih začeli sprejemati kot navdihnjene spise.

Estienne si je, da bi odstranil vse, kar ni bilo del izvirnega besedila, pomagal z metodo tekstne kritike, ki so jo uporabljali pri preučevanju klasične literature. Poiskal je najstarejše in najboljše razpoložljive rokopise. Po knjižnicah v Parizu in njegovi okolici ter v mestih, kot sta Évreux in Soissons, je odkril več staroveških rokopisov, od katerih je bil eden, kot je bilo videti, iz šestega stoletja. Estienne je skrbno, odstavek za odstavkom, primerjal različna latinska besedila in izbral le tiste odstavke, za katere je bilo videti, da imajo največ veljave. Delo, ki je tako nastalo, Estiennova Biblija, je bilo prvič objavljeno 1528. in je predstavljalo znaten korak naprej pri vračanju točnosti biblijskemu besedilu. Sledile so Estiennove izboljšane izdaje. Vulgato so nekateri skušali popraviti že pred njim, vendar je bila njegova izdaja prva, ki je ponudila učinkovit tekstnokritični aparat. Kjer je Estienne izpustil kakšno dvomljivo besedilo ali pa če je bilo možnih več ubeseditev, je to označil na robovih. Navedel je tudi rokopisne vire, ki so te popravke utemeljevali.

Estienne je uvedel še mnogo drugih posebnosti, ki so bile za 16. stoletje dokajšnja novost. Vpeljal je razlikovanje med apokrifnimi knjigami in Božjo Besedo. Knjigo Dejanj apostolov je umestil med evangelije in Pavlova pisma. Na vrhu vsake strani je z nekaj ključnimi besedami bralcu pomagal najti določene odlomke. To je bil najzgodnejši primer tega, čemur danes pravimo živa pagina. Estienne je bil eden prvih, ki je celotno Biblijo natisnil v preprostejšem in laže berljivem črkovnem slogu, kakršen je v rabi danes, in ne več v težkem gotskem slogu, ki je nastal v Nemčiji. Opremil jo je tudi z mnogimi navzkrižnimi navedenkami in jezikoslovnimi opombami, ki so povečale jasnost določenih odlomkov.

Mnogi plemenitniki in prelati so Estiennovo Biblijo cenili, saj je bila boljša od katerekoli druge natisnjene izdaje Vulgate. Njegova izdaja je postala merilo v lepoti, izdelavi in koristnosti ter so jo kmalu začeli posnemati po vsej Evropi.

Kraljevi tiskar

»Če vidiš moža, ki je spreten v delu svojem — pred kralji bo služeč stal,« piše v knjigi Pregovori 22:29. Estiennova novatorska spretnost in jezikoslovna podkovanost nista ušli očesu francoskega kralja Franca I. Estienne je postal králjev tiskar za latinsko, hebrejsko in grško pisavo. Kot takšen je ustvaril dela, ki jih še danes uvrščamo med mojstrovine francoskega tiskarstva. Leta 1539 je začel izdelovati hebrejsko Biblijo. Šlo je za prvo celotno in najlepšo hebrejsko Biblijo, izdelano v Franciji. Leta 1540 je svoji latinski Bibliji dodal ilustracije. Toda Estienne ni uporabil za srednji vek sicer običajnih domišljijskih upodobitev, temveč poučne risbe, ki so imele za podlage arheološke dokaze ali pa izmere in opise, ki jih je bilo najti v sami Bibliji. Ti lesorezni odtisi so v podrobnostih upodabljali stvari, kot so skrinja zaveze, obleka velikega duhovnika, shodni šotor in Salomonov tempelj.

Estienne je s posebno serijo grških črk, ki jih je naročil za tiskanje kraljeve rokopisne zbirke, nato izdelal prvo kritično izdajo Krščanskih grških spisov. Prvi izdaji Estiennovega grškega besedila nista bili dosti boljši od dela Deziderija Erazma, zato pa je Estienne tretji izdaji iz 1550. dodal primerjave in vire iz kakšnih 15 rokopisov, skupaj z Bezovim kodeksom iz petega stoletja n. š. in Septuagintine Biblije. Ta Estiennova izdaja je bila tako na široko sprejeta, da je kasneje postala temelj za tako imenovan Textus Receptus oziroma Sprejeto besedilo, na katerem so temeljili mnogi kasnejši prevodi, med njimi tudi King James Version iz 1611.

Sorbona zoper reformacijo

Ker so se zamisli Lutra in drugih reformatorjev širile po vsej Evropi, je katoliška cerkev skušala nadzirati razmišljanje ljudi s tem, da je bdela nad tem, kaj berejo. Papež Leon X. je 15. junija 1520 izdal bulo, s katero je zapovedal, da se v nobeni katoliški deželi ne sme tiskati, prodajati ali brati knjig, ki vsebujejo »krivoverstvo«, in zahteval od posvetnih oblasti, da bulo uveljavijo tudi na svojem področju. V Angliji je kralj Henrik VIII. cenzorsko nalogo prepustil katoliškemu škofu Cuthbertu Tunstallu. V pretežnem delu Evrope pa je imelo glede naukov nesporno avtoriteto, takoj za papežem, teološko učno osebje na pariški univerzi — Sorboni.

Sorbona je bila glas katoliške pravovernosti. Stoletja je veljala za branik katoliške vere. Sorbonini cenzorji so nasprotovali vsem kritičnim izdajam in prevodom Vulgate v domači jezik, ki jih niso imeli le za »nekoristne cerkvi, temveč celo škodljive«. To ni bilo nič presenetljivega v času, ko so reformatorji spodbijali cerkvene nauke, obrede in tradicije, ki niso temeljili na avtoriteti Svetega pisma. Toda za mnoge Sorbonine teologe so bili velespoštovani cerkveni nauki pomembnejši od točnega tolmačenja Biblije same. Neki teolog je dejal: »Ko so nauki enkrat sprejeti, je Sveto pismo kakor gradbeni oder, ki se odstrani, ko je zid dograjen.« Večina učnega osebja ni znala hebrejščine in grščine, pa so vseeno omalovaževali Estiennove študije in študije drugih renesančnih učenjakov, ki so se poglabljali v izvirni pomen besed, rabljenih v Bibliji. Neki Sorbonin profesor si je celo drznil reči, da »bi propagiranje znanja grščine in hebrejščine sprožilo uničenje celotne religije«.

Sorbona napade

Čeprav so zgodnje izdaje Estiennove Vulgate prestale fakultetino cenzuro, pa ni šlo brez polemik. V 13. stoletju je bila Vulgata varno spravljena kot uradna univerzitetna Biblija, za mnoge pa je njeno besedilo veljalo kot nezmotljivo. Fakulteta je celo obsodila spoštovanega učenjaka Erazma zaradi njegovega dela o Vulgati. Tolikšna smelost krajevnega laičnega tiskarja, da popravlja uradno besedilo, je v nekaterih zbudila zaskrbljenost.

Teologe so nemara bolj kot karkoli drugega skrbele Estiennove obrobne pripombe. Te so namreč metale senco dvoma na legitimnost Vulgatinega besedila. Estienne je bil zaradi želje, da razjasni določene odlomke, obtožen, da posega v področje teologije. Obtožbo je zavrnil s trditvijo, da so te opombe zgolj kratki povzetki ali pa so jezikoslovne narave. Njegova opomba na primer k Prvi Mojzesovi knjigi 37:35 je pojasnjevala, da besede »pekel« [latinsko infernum] tu ne bi smeli razumeti kot mesto, kjer so hudobni kaznovani. Fakulteta ga je obtožila, da zanika nesmrtnost duše in priprošnjiško moč »svetnikov«.

Toda Estienne je užival kraljevo naklonjenost in zaščito. Franc I. se je zelo zanimal za renesančne študije, zlasti za delo svojega dvornega tiskarja. Franc I. je menda Estienna tudi obiskal in enkrat celo potrpežljivo čakal, ko je ta delal še zadnje besedilne popravke. Estienne je ob kraljevi podpori vzdržal pritisk Sorbone.

Teologi prepovejo njegove Biblije

Leta 1545 pa so dogodki sprožili pravi vihar na sorbonski fakulteti, ki je svojo pozornost zapičila v Estienna. Ker so katoliške univerze v Kölnu (Nemčija), Louvainu (Belgija) in Parizu videle, da bi bilo dobro ustanoviti združeno fronto zoper reformatorje, so že pred tem privolile v medsebojno sodelovanje pri cenzorstvu neortodoksnih naukov. Ko so teologi z Univerze v Louvainu pisali Sorboni in izrazili presenečenje, da se Estiennove Biblije niso znašle na pariškem spisku obsojenih knjig, je Sorbona lažno odgovorila, da bi jih prav gotovo obsodila, če bi jih le videla. Estiennovi sovražniki s fakultete so se sedaj, ko so združili moči louvainske in pariške fakultete, čutili dovolj samozavestne, da prepričajo Franca I. o napakah njegovega tiskarja.

Ker pa je bil Estienne medtem opozorjen na namere svojih sovražnikov, je h kralju pohitel še pred njimi. Če bi teologi napravili seznam napak, ki bi jih našli, tedaj bi ga, je predlagal Estienne, prav rad natisnil skupaj z njihovimi popravki in to priložil vsaki prodani Bibliji. Ta rešitev je bila kralju pogodu. Prosil je Pierra du Chastela, svojega dvornega lektorja, naj poskrbi za to stvar. Oktobra 1546 je fakulteta pisala Du Chastelu in protestirala zoper Estiennove Biblije, ki da so »hrana za tiste, ki zanikajo našo vero in podpirajo nastajajoče [. . .] krivoverstvo«, ter da so tako polne napak, da zaslužijo, da se jih »v celoti pokonča in uniči«. To pa kralja ni prepričalo, zato je sedaj osebno naročil fakulteti, naj opravi cenzuro, da bi lahko popravke in napake natisnili skupaj z Estiennovimi Biblijami. To so obljubili narediti, hkrati pa storili vse, da jim ne bi bilo treba izdelati podrobnega spiska domnevnih napak.

Franc I. je umrl marca 1547, s tem pa je Estienne izgubil tudi svojega najvplivnejšega zaveznika zoper moč Sorbone. Henrik II. je, ko se je povzpel na prestol, ponovno izdal zapoved svojega očeta, naj se fakulteta loti cenzure. Toda ker je videl, kako se nemški plemiči okoriščajo reformacije v prid svojih političnih ciljev, mu ni bilo več toliko do domnevnih prednosti oziroma slabosti Biblij kraljevega tiskarja kakor do tega, da ohrani Francijo katoliško in zedinjeno pod njenim novim kraljem. Kraljevi državni svet je 10. decembra 1547 prepovedal prodajo Estiennovih Biblij, dokler teologi ne izdelajo seznama napak.

Obtožen krivoverstva

Fakulteta je sedaj iskala način, kako Estiennov primer predati posebnemu sodišču, ki je bilo ustanovljeno nedavno, da bi preiskovalo primere krivoverstva. Estienna ni bilo treba posebej opozarjati, v kakšni nevarnosti je. Po dveh letih obstoja tega sodišča se je le-tega oprijel vzdevek chambre ardente ali »goreča soba«. Na grmado so spravili kakšnih 60 žrtev, med katerimi je bilo tudi nekaj tiskarjev in prodajalcev knjig, ki so jih žive sežgali na Place Maubertu, le nekaj minut hoje od Estiennovega doma. Estiennu so večkrat pretresli hišo, da bi prišli na sled kakšnemu dokazu, ki bi govoril proti njemu. Izprašali so več kot 80 prič. Ovaduhom so obljubili četrtino njegovega imetja, če bi mu lahko dokazali krivoverstvo. Toda njihov edini dokaz je bil še vedno to, kar je Estienne javno objavil v svojih Biblijah.

Kralj je ponovno zahteval, naj fakulteta svoj spisek z napakami preda državnemu svetu. Fakulteta pa se ni dala in je odgovorila, da ,teologom ni v navadi pisno navajati razlogov, kadar kaj obsodijo kot krivoverstvo, temveč odgovarjajo le ustno in je temu treba verjeti, sicer pisanju ne bo konca‘. Henrik je popustil. Tako je bila končno le dosežena končna prepoved. Obsodili so skorajda sleherno Estiennovo biblijsko delo. Čeprav se je izmaknil plamenom Place Mauberta, se je odločil zapustiti Francijo, ob tem ko je veljala popolna prepoved za njegove Biblije in je obstajala verjetnost, da ga še naprej preganjajo.

Izseljeni tiskar

Novembra 1550 se je Estienne preselil v Ženevo, Švica. Fakulteta je v Franciji dosegla, da je izdajanje katerekoli druge Biblije, razen Vulgate, protizakonito. Estienne je sedaj, ko je imel svobodo izdajati, kar je hotel, 1551. ponovno natisnil svoj grški »Novi zakon« z dvema latinskima verzijama (Vulgato in Erazmovo) v vzporednih stolpcih. Temu je 1552. sledil njegov francoski prevod Grških spisov vzporedno z Erazmovim latinskim besedilom. V teh dveh izdajah je Estienne uvedel svoj sistem za delitev Biblijinega besedila v oštevilčene vrstice — enak je v splošni rabi danes. Čeprav so že drugi pred tem poskušali z različnimi metodami vrstične delitve, je v veljavi ostala Estiennova. Njegova francoska Biblija iz 1553. je bila prva celotna Biblija z njegovo vrstično delitvijo.

Estiennovo latinsko Biblijo v dveh verzijah iz 1557. velja omeniti tudi zato, ker povsod v Hebrejskih spisih rabi Božje osebno ime, Jehova. Z obrobno opombo k drugemu psalmu je opozoril, da je razlog za zamenjavo hebrejskega tetragrama (יהוה) z ʼAdho·naiʹ zgolj judovsko praznoverje in da tega ne bi smeli več upoštevati. Estienne je v tej izdaji uporabil tudi poševni tisk za tiste latinske besede, ki jih je dodal, da bi točneje prevedel pomen hebrejskega besedila. To je kasneje prišlo v navado tudi pri drugih Biblijah, kar pogosto bega današnjega bralca, ki je navajen na sodobno, poudarno rabo poševnega tiska.

Estienne je, odločen dati na razpolago svoje znanje drugim, življenje posvetil objavljanju Svetega pisma. Danes so lahko tisti, ki cenijo Božjo Besedo, hvaležni za njegov trud, kakor tudi za delo drugih, ki so si vestno prizadevali odkriti besede, zapisane v izvirniku Biblije. Postopek, ki so ga začeli, se nadaljuje z večjim poznavanjem staroveških jezikov in odkrivanjem starejših in točnejših rokopisov Božje Besede. Nedolgo pred svojo smrtjo (1559) je Estienne delal nov prevod Grških spisov. Na vprašanji: »Kdo ga bo kupil? Kdo ga bo bral?« je z gotovostjo odvrnil: ,Vsi učeni, bogovdani ljudje.‘

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 10]

Prizadevanja Roberta Estienna so koristila generacijam preučevalcev Biblije

[Vir slike]

Bibliothèque Nationale, Pariz

[Slika na strani 12]

Estiennove poučne ilustracije so posnemali generacije

[Vir slike]

Bibliothèque Nationale, Pariz