»Varujte se kvasu farizejev in saducejev«
JEZUS Kristus je, ko je pred več kot 19 stoletji izrekel te besede, svoje učence opozarjal pred škodljivimi verskimi nauki in običaji. (Matevž 16:6, 12) Pripoved iz Markovega evangelija 8:15 je še natančnejša: »Varujte se kvasu farizejskega in kvasu Herodovega.« Zakaj je omenjen Herod? Zato ker so nekateri saduceji pripadali politični skupini herodovcev.
Zakaj je bilo potrebno takšno posebno opozorilo? Ali niso bili tako farizeji kakor saduceji odkriti Jezusovi nasprotniki? (Matevž 16:21; Janez 11:45-50) Da, bili so. Vendar so nekateri od njih kasneje sprejeli krščanstvo, nato pa skušali svoje zamisli vsiliti krščanski občini. (Dejanja apostolov 15:5)
Obstajala je tudi nevarnost, da bi učenci sami posnemali tiste verske voditelje, ki so vplivali na njihovo vzgojo. Že samo to, da je izšel iz takšnega okolja, se je za koga včasih lahko izkazalo kot ovira pri dojemanju smisla Jezusovih naukov.
Zaradi česa je bilo farizejstvo in saducejstvo tako nevarno? Naj na to odgovori pogled v versko stanje Jezusovega časa.
Verska neenotnost
O judovski skupnosti prvega stoletja n. š. je zgodovinar Max Radin zapisal: »Medsebojna neodvisnost judovskih občin je bila dokaj resnična, pri tem pa so celo vztrajali. [. . .] Kadar se je najbolj poudarjalo spoštovanje do templja in svetega mesta, se je pogosto pokazalo silno zaničevanje do teh, ki so bili v tem trenutku na oblasti v domovini.«
Zares žalostno duhovno stanje! Kaj je k temu med drugim prispevalo? Niso vsi Judje živeli v Palestini. Vpliv grške kulture, kjer duhovniki niso bili vodje skupnosti, je spodkopal spoštovanje do Jehovove duhovniške ureditve. (2. Mojzesova 28:29; 40:12-15) Ne gre pa tudi spregledati izobraženih laikov in pisarjev.
Farizeji
Naziv farizeji oziroma peru·šimʹ verjetno pomeni »ločeni«. Farizeji so se imeli za Mojzesove sledilce. Ustanovili so lastno zvezo oziroma bratovščino (hebrejsko chavu·rahʹ). Kdor je hotel postati njen član, je moral pred tremi člani slovesno obljubiti, da se bo dosledno držal levitske čistosti, se ogibal tesnejše zveze z ʽam-ha·ʼaʹrets (neuke množice) in nadvse tankovestno plačeval desetine. Evangelij po Marku 2:16 govori o ,pismoukih izmed farizejev‘. (EI-74) Nekateri iz te stranke so bili izvedeni pisarji in učitelji, drugi pa so bili laiki. (Matevž 23:1-7)
Farizeji so verjeli v vsenavzočega Boga. Razmišljali so: »[Ker] je Bog povsod, ga lahko častimo znotraj kakor tudi zunaj templja in ni treba, da se mu bližamo edinole z žrtvami. Tako so kot mesto čaščenja, preučevanja in molitve poudarjali sinagogo ter jo povzdignili v središčno in važno mesto človekovega življenja. Postavljena je bila ob bok templju.« (Encyclopaedia Judaica)
Farizeji niso dovolj cenili Jehovovega templja. To je razvidno iz Jezusovih besed: »Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: Če kdo priseže pri templju, ni nič; če pa priseže kdo pri templjevem zlatu, je zavezan. Bebci in slepci! kaj pa je več, zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? In: Če priseže kdo pri oltarju, ni nič; če pa priseže kdo pri daru, ki je na njem, je zavezan. Slepci! kaj pa je več, dar ali oltar, ki posvečuje dar? Kdor torej prisega pri oltarju, prisega pri njem in pri vsem, kar je na njem.« (Matevž 23:16-20)
Kako so lahko farizeji v svojem razmišljanju tako iztirili? Kaj so spregledali? Upoštevajte, kaj je rekel Jezus dalje. »In kdor prisega pri templju, prisega pri njem in pri tistem, ki prebiva v njem.« (Matevž 23:21) V zvezi s to vrstico je učenjak E. P. Sanders opazil: »Tempelj ni bil svet le zato, ker se je v njem častilo svetega Boga, temveč tudi zato, ker je on bil tam.« (Judaism: Practice and Belief, 63 BCE—66 CE) Toda izrecna Jehovova navzočnost bi bila za tiste, ki so mislili, da se on nahaja povsod, kaj majhnega pomena.
Farizeji so prav tako verjeli v zmes predestinacije in svobodne volje. Ali povedano drugače: »Vse je predvideno, pa vendar je dana tudi svoboda izbire.« Kljub temu so menili, da sta Adam in Eva grešila zato, ker je bilo to določeno naprej, in da isto velja tudi za še tako majhen vrez na prstu.
Jezus je imel morda na umu takšne zgrešene zamisli, ko je govoril o stolpu, ki se je zrušil in je zaradi tega umrlo 18 ljudi. Vprašal je: »Menite li, da so bili ti [žrtve] najbolj krivi med vsemi ljudmi, ki prebivajo v Jeruzalemu?« (Lukež 13:4) Kakor večina nesreč je bila tudi ta posledica ,časa in naključja‘ (EI), ne pa usode, kakor so učili farizeji. (Propovednik 9:11) Kako naj torej takšni domnevni izobraženci prav ravnajo s svetopisemskimi zapovedmi?
Bili so verski novotarji
Farizeji so vztrajali pri tem, da mora vsaka generacija rabijev svetopisemske zapovedi razlagati v skladu z najnovejšimi spoznanji. Tako Encyclopaedia Judaica pravi, da »niso imeli večjih težav pri usklajevanju torinih naukov s svojim naprednejšim spoznanjem, niti v tem, da ne bi svojih zamisli našli vključenih ali nakazanih v torinih besedah«.
Kar zadeva vsakoletni spravni dan, so moč spravne poravnave za grehe od velikega duhovnika prenesli na sam dan. (3. Mojzesova 16:30, 33) Na praznovanju pashe so med uživanjem vina in opresnikov večji poudarek dajali ustnemu ponavljanju naukov iz Eksodove pripovedi kakor pa pashalnemu jagnjetu.
Čez čas so farizeji postali v templju vplivni. Nato so uvedli povorko, ki je vključevala nošenje vode iz kopeli Siloam in ki so jo uporabili kot pitno daritev med praznikom spravljanja, pa tudi udarjanje ob oltar z vrbovimi vejami ob sklenitvi praznovanja in redne dnevne molitve, ki niso imele podlage v postavi.
»Zlasti pomembne« so bile »farizejske novosti glede sobote,« pravi The Jewish Encyclopedia. Od žene se je pričakovalo, da bo soboto pozdravila s prižganimi lučmi. Vsako aktivnost, za katero je bilo videti, da bi lahko vodila v protipostavno delo, so farizeji prepovedali. Šli so celo tako daleč, da so s predpisi uravnavali medicinsko zdravljenje, in pokazali, kako jih draži to, da je Jezus čudežno ozdravljal ob sobotah. (Matevž 12:9-14; Janez 5:1-16) Toda ti verski novotarji niso nehali postavljati novih pravil z namenom, da bi ustvarili zapreko ali pregrado za zaščito svetopisemskih zakonov.
Razveljavitev
Farizeji so si lastili pravico, da razveljavijo ali ukinejo svetopisemske zakone. Njihovo razmišljanje odseva talmudsko geslo: »Bolje je izkoreniniti en sam zakon, kakor pozabiti celo Toro.« Primer tega je bil ukinitev jubileja. Razlog je bil v strahu pred izgubo terjatve, ko bi se ta čas približal, in zato nihče ne bi več hotel posojati revnim. (3. Mojzesova, 25. poglavje)
Drugi primeri so bili še razveljavitev obravnave zoper ženo, ki je bila osumljena prešuštva, in ukinitev spravnega postopka v primeru nerazrešenega umora. (4. Mojzesova 5:11-31; 5. Mojzesova 21:1-9) Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bodo farizeji razveljavili tudi svetopisemsko zahtevo, da je treba skrbeti za starše, če jih tare pomanjkanje. (2. Mojzesova 20:12; Matevž 15:3-6)
Jezus je opozoril: »Varujte se kvasu farizejev, ki je hinavstvo.« (Lukež 12:1) Farizejstvo s svojo neteokratičnostjo ni moglo biti drugega kot hinavstvo — nekaj, kar ni smelo priti v krščansko občino. Še vedno pa so judovski priročniki kazali farizeje v ugodnejši luči kakor saduceje. Oglejmo si sedaj še to konservativnejšo skupino.
Saduceji
Naziv saduceji prihaja verjetno iz imena Zadok. Zadok je bil veliki duhovnik Salomonovega časa. (1. kraljev 2:35, podčrtna opomba v NW With References) Saduceji so oblikovali konservativno stranko, ki je predstavljala interese templja in duhovščine. V nasprotju s farizeji, ki so si avtoriteto lastili na osnovi učenosti in pobožnosti, so saduceji svoje posebne pravice temeljili na rodovniku in položaju. Farizejskim novostim so nasprotovali vse do uničenja templja 70 n. š.
Saduceji niso zavračali le predestinacije, temveč tudi sleherni nauk, ki ni bil izražen izrecno v Peteroknjižju, četudi ga je bilo najti kjerkoli drugje v Božji Besedi. Pravzaprav so »šteli za vrlino spodbijati« te nauke. (The Jewish Encyclopedia) To spomni na njihovo kljubovanje Jezusu glede vstajenja.
Saduceji so uporabili prispodobo o vdovi, ki je imela sedem mož, in vprašali: »Ob vstajenju torej, čigava žena bo od teh sedmerih?« Seveda bi ta njihova namišljena žena prav lahko imela tudi 14 ali 21 mož. Jezus je pojasnil: »Ob vstajenju [. . .] se ne ženijo in ne može.« (Matevž 22:23-30)
Jezus je, zavedajoč se, da saduceji odklanjajo vse navdihnjene pisce razen Mojzesa, to dokazal z navedbo iz Peteroknjižja. Dejal je: »Za mrtve pa, da vstajajo, niste li brali v Mojzesovi knjigi, pri grmu, kako mu je Bog govoril, rekoč: ,Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov‘? On ni Bog mrtvih, ampak živih.« (Marko 12:26, 27)
Preganjali so Jezusa in njegove sledilce
Saduceji so v odnosu do drugih narodov raje zaupali v državniško modrost, kakor da bi čakali na Mesija — če so v njegov prihod sploh verjeli. Po dogovoru z Rimom so skrbeli za upravo templja in so si še najmanj želeli kakšnega Mesija, ki bi jim stvari pomešal. V Jezusu so videli grožnjo svojemu položaju, zato so združili moči s farizeji in skovali načrt za njegovo smrt. (Matevž 26:59-66; Janez 11:45-50)
Ker so bili saduceji politično naravnani, so se logično spotaknili ob vprašanje lojalnosti do Rima in zavpili: »Nimamo kralja, samo cesarja.« (Janez 19:6, 12-15) Po Jezusovi smrti in vstajenju so bili ravno saduceji tisti, ki so si najbolj prizadevali zaustaviti širjenje krščanstva. (Dejanja apostolov 4:1-23; 5:17-42; 9:14) Po uničenju templja 70 n. š. je ta skupina prenehala obstajati.
Treba se je paziti
Kako primerno se je pokazalo Jezusovo opozorilo! Res je, potrebno se je ,varovati kvasu farizejev in saducejev‘. Treba se je le ozreti po slabih sadovih današnjega judovstva in krščanstva.
Ravno obratno pa usposobljeni krščanski starešine v več kot 75.500 občinah Jehovovih prič po svetu nenehno ,pazijo nase in na svoj nauk‘. (1. Timoteju 4:16) Celotno Biblijo sprejemajo kot od Boga navdihnjeno. (2. Timoteju 3:16) Ne želijo vnašati novosti in lastnih verskih postopkov, temveč zedinjeno delujejo pod vodstvom organizacije, ki temelji na Bibliji in uporablja to revijo kot svoje glavno sredstvo za poučevanje. (Matevž 24:45-47)
Rezultat? Milijoni po svetu se duhovno dvigajo, ko pričnejo razumevati Biblijo, jo uporabljati v svojem življenju in iz nje poučevati druge. Zakaj ne bi obiskali najbližje občine Jehovovih prič ali pisali izdajatelju te revije, da bi videli, kako jim to uspeva?
[Okvir na strani 26]
JEZUS JE SVOJE POSLUŠALCE UPOŠTEVAL
JEZUS KRISTUS je učil jasno in upošteval zamisli svojih poslušalcev. To je bilo na primer razvidno iz njegovih besed farizeju Nikodemu glede ponovnega ,rojstva‘. Nikodem je vprašal: »Kako se more človek roditi, ko je star? Ali more drugič iti v telo matere svoje in se roditi?« (Janez 3:1-5) Zakaj je bil Nikodem tako osupel, ko pa so farizeji verjeli, da se mora, kdor se hoče pojuditi, ponovno roditi, rabiji pa so proselite primerjali z »novorojencem«?
A Commentary on the New Testament From the Talmud and Hebraica, avtorja Johna Lightfoota, stvar takole približa: »Splošno mnenje Judov o usposobljenosti Izraelca [. . .] tiči v miselnosti tega farizeja«, ki se ne more »zlahka znebiti svojega prvega predsodka [. . .]: ,Če je Izraelcem [. . .] dovoljeno v Mesijevo kraljestvo, ali potemtakem s svojim izrazom meniš, da je za vsakogar potrebno, da gre še enkrat v materino telo, da bi lahko bil Izraelec nanovo?‘« (Primerjajte Matevž 3:9.)
Nikodem je sicer ponovno rojstvo za proselite priznaval, za naravne Jude pa mu je bilo to nekaj nemogočega — kakor da naj bi šli ponovno v materino telo.
Ob neki drugi priložnosti so mnogi vzeli za žalitev, ko je Jezus govoril, naj bi ,jedli njegovo meso in pili njegovo kri‘. (Janez 6:48-55) Vendar Lightfoot poudarja, da »je bilo v judovskih šolah povsem običajno uporabljati besedno zvezo ,jesti in piti‘ v prenesenem smislu«. Opozoril je tudi, da Talmud uporablja izraz »jesti Mesija«.
Torej so imeli pogledi farizejev in saducejev kar precejšen vpliv na judovsko miselnost prvega stoletja. Primerno pa je bilo, da je Jezus vedno upošteval znanje in izkušnje svojih poslušalcev. To je bil eden od mnogih dejavnikov, ki so ga napravili za Velikega učitelja.