Vprašanja bralcev

Ali ni apostol Pavel poteptal svoje krščanske vere, ko je pred sanhedrinom dejal »Jaz sem farizej«?

Da bi razumeli Pavlovo izjavo, zapisano v Apostolskih delih 23:6, moramo upoštevati sobesedilo.

Pavel je za tem, ko so ga v Jeruzalemu napadli Judje, nagovoril množico. Omenil je, da je bil ‚izšolan v [Jeruzalemu] pri Gamalielovih nogah in naučen natančno izpolnjevati Postavo prednikov‘. Množica je njegov zagovor nekaj časa poslušala, nato pa je pobesnela in vojaški poveljnik, ki ga je spremljal, ga je odvedel v vojašnico. Nato je Pavel, tik preden so ga hoteli prebičati, vprašal: »Ali vam zakon dovoljuje bičati človeka, ki je Rimljan in ni obsojen?« (Apostolska dela 21:27–22:29)

Naslednjega dne je poveljnik odvedel Pavla pred sanhedrin, judovsko vrhovno sodišče. Pavel si je člane sodišča pozorno ogledal in opazil, da ga sestavljajo saduceji in farizeji. Nato je dejal: »Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev. Sodi se mi zaradi upanja na vstajenje mrtvih.« Zaradi tega pa je med farizeji in saduceji prišlo do nesoglasja, saj »saduceji [. . .] pravijo, da ni ne vstajenja ne angela ne duha, farizeji pa vse to javno razglašajo«. Nekateri, ki so pripadali farizejski stranki, so se začeli hudo prerekati: »Na tem človeku ne najdemo nič napačnega.« (Apostolska dela 23:6–10)

Pavel je bil znan kot zelo goreč kristjan, zato sanhedrina ne bi mogel prepričati, da je dejaven farizej. Navzoči farizeji gotovo ne bi v svojih vrstah trpeli nikogar, ki ne bi priznaval vseh njihovih naukov. Pavlova izjava, da je farizej, je torej morala imeti neki ožji pomen in navzoči farizeji so apostolove besede gotovo tako tudi razumeli.

Ko je Pavel dejal, da se mu sodi zaradi upanja na vstajenje mrtvih, je jasno mislil, da je v tem pogledu podoben farizejem. Če bi glede tega prišlo do kakršnega koli spora, bi Pavla prej povezali s farizeji kakor s saduceji, ki niso verjeli v vstajenje.

To, kar je kot kristjan verjel Pavel, ni bilo v nasprotju s tem, kar so glede vstajenja, angelov in nekaterih reči iz Postave verjeli farizeji. (Filipljanom 3:5) V teh pogledih je torej lahko sebe povezal s farizeji in v tem ožjem pomenu so navzoči v sanhedrinu tudi razumeli njegove besede. Tako je Pavel izkoristil svojo preteklost, da bi se lahko spoprijel s pristranskim judovskim vrhovnim sodiščem.

Največji dokaz, da Pavel ni poteptal svoje vere, pa se vidi v tem, da ga je Jehova še naprej odobraval. Noč za tem, ko je izrekel besede »Jaz sem farizej«, mu je Jezus rekel: »Le pogumno! Kakor si namreč temeljito pričeval zame v Jeruzalemu, tako moraš pričevati tudi v Rimu.« Pavel je torej še naprej imel Božje priznanje, zato lahko sklenemo, da svoje krščanske vere ni poteptal. (Apostolska dela 23:11)