Ne poznamo upokojitve!

»NE POZNAJO UPOKOJITVE.« Takšen vtis dobite, ko obiščete neobičajen tokijski dom (na Japonskem). V njem živi družina dvaindvajsetih mož in žena, ki so povprečno stari 70 let. Ne vežejo jih krvne vezi, temveč to, da imajo radi isto stvar — misijonarsko službo. Vsi skupaj so v polnočasnem oznanjevanju vztrajali 1026 let! Trije najstarejši med njimi so se rodili že leta 1910. Sedem se jih je polnočasne službe lotilo, ko so bili še najstniki. In devet jih je spremljalo, kako se je kraljestveno oznanjevanje na Japonskem širilo od svojega začetka po drugi svetovni vojni pa vse do danes. (Izaija 60:22)

Ta šestnadstropna zgradba, nekdaj Watchtowerjeva podružnica, pa je kraj spodbud še zlasti zaradi duha, ki ga odsevajo v njej živeči misijonarji — zaradi svoje volje, ki je zelo očitna. Čeprav je večina teh duhovnih bojevnikov zaradi starosti in slabega zdravja telesno omejena, pa se nihče od njih noče predati. Zgradbo so Japonske priče zanje popolnoma prenovili; zgradili so jim dvigalo, v kleti pa tudi kraljestveno dvorano.

Kaj jih osrečuje

Misijonarji so na tem področju že tako dolgo, da se na njem počutijo kakor doma. »Ko sem šla minulo poletje na območni kongres v Avstralijo,« je povedala ena od starejših članic družine, »sem si po dveh tednih že zaželela vrnitve domov!« Radi imajo ljudi, katerim služijo, in so se nanje zelo navezali. Vsi cenijo tudi pisma in telefonske klice, ki jih spominjajo na tisto, kar so delali v preteklih letih.

Vse to pa je rezultat marljive službe. Ljubezen do Jehova je te misijonarje gnala, da so Božjo Besedo vztrajno oznanjali v vsakršnih okoliščinah. (Primerjajte 2. Timoteju 4:2.) »Naučili smo se, da se znamo veseliti že tega, da služimo Jehovu,« pove Vera Mackay, ki služi na Japonskem že 37 let. »Četudi nam nihče ne odpre, ko pridemo k vratom, toda mi smo tam, da bi pričevali o Jehovu.«

Dvanajst izmed njih jih nikoli ni bilo poročenih. Kljub temu pa so srečni, da lahko nemoteno služijo Gospodu. (1. Korinčanom 7:35, EI) Ena teh je Gladys Gregory, ki je v misijonarski službi že 43 let. Takole pripoveduje: »Da bi svobodneje služila Jehovu, sem stopila v pionirsko službo, kasneje pa šla v Gilead [Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead] in se nato lotila misijonarjenja. Brez kakršnekoli zaobljube sem ostala sama, in kakor nekaterim drugim Pričam tudi meni ni bilo nikoli žal.«

Pripravljeni prilagoditi se

Nekateri ljudje postanejo na starost trmasti, ti misijonarji pa so pripravljeni prilagoditi se. Lois Dyer, Molly Heron ter Lena in Margrit Winteler so živele v manjšem misijonarskem domu v neki tokijski stanovanjski četrti. Tu so živele več kot 20 let in se navezale na ljudi v svoji okolici. Sestri Winteler sta na svojih področjih revije nosili 40-im ljudem, Molly in Lois pa kar 74-im. Nato pa jih je Skupnost prosila, da bi se preselile v ta šestnadstropni misijonarski dom v samem središču Tokia. »Najprej sem bila obupana in žalostna,« prizna Lena. Kakor vedno pa so se tudi tokrat prilagodile na svoje novo področje. Kako pa se počutijo zdaj? »Zelo srečne smo,« odvrne Lena. »Brata iz Betela nam kuhata in čistita dom. Dobro skrbijo za nas.« Vsi se strinjajo z Lois, ki pridene: »To, da Jehovova organizacija tako ljubeče skrbi za nas, nam pomaga vztrajati.«

Tudi Norrine Thompson se je morala prilagoditi novim okoliščinam. Takole pripoveduje: »Imela sem prednost, da sem petnajst let spremljala moža [doma iz Nove Zelandije] v območnem nadzorništvu, še ko je na Japonskem bilo samo eno območje.« Toda možu se je slabšalo zdravje in na koncu je morala premagati najtežjo preskušnjo v svojem življenju — njegovo smrt pred 18 leti. »Ljubezen, katero so mi izkazovali bratje iz vse Japonske, pa molitev ter to, da sem bila zaposlena z oznanjevanjem, mi je takrat pomagalo, da sem vztrajala v misijonarjenju,« se spominja.

Prenašati zdravstvene težave

»Večina ima kakšne zdravstvene težave, toda vseeno so vedri. Njihova izjemna lastnost pa je ta, da želijo služiti,« pravi Albert Pastor, nadzornik tega misijonarskega doma. Da bi poskrbeli za misijonarje, so v dom dodelili tudi nekega zdravnika in njegovo ženo, ki je medicinska sestra.

Elsie Tanigava, diplomantka 11. razreda Gileadske šole, je pred kakšnimi tremi leti nenadoma oslepela na levo oko. Štiri mesece kasneje pa je oslabelo še desno. »Ker ne morem več toliko služiti, kolikor sem lahko včasih, me tu in tam nekoliko daje potrtost. Toda vse te dobrotljive priprave Skupnosti ter ljubezniva pomoč partnerja in drugih mi pomagajo, da še vedno najdem radost v Jehovovi službi,« sklene Elsie.

Šiniči Tohara se z ženo Masako, ki je bila v Gileadski šoli Elsijina sošolka, zadnjih nekaj let zaradi slabega zdravja spoprijema z mnogimi preskušnjami. Za Šiničija, sposobnega govornika, je velika težava to, da zaradi slabega vida ne more brati svojih zapiskov. Toda čeprav je v zadnjih letih imel večje in manjše operacije, mu oči žarijo, ko pripoveduje o 90-letnem biblijskem učencu, kateremu trenutno pomaga.

Ti misijonarji, navzlic svojemu ‚trnu v mesu‘, gledajo na te svoje slabosti enako, kakor je apostol Pavel, ki je rekel: »Kadar sem slab, tedaj sem močan.« (2. Korinčanom 12:7-10) In prav zares so močni! Vsak dan ob sedmih se zberejo k jutranjemu čaščenju. Telesno zmožnejši pa gredo po zajtrku še na zgodnje jutranje terensko oznanjevanje.

Med tistimi, ki hodijo redno v službo, sta tudi Richard in Myrtle Široma. Myrtle je leta 1978 zbolela za arteriosklerozo možgan, zaradi česar je prebolela že več kapi. Kljub temu pa je vse do novembra 1987 spremljala moža, ki je bil potujoči nadzornik. Zdaj pa ji Richard, ki je sam star že 70 let, pomaga pri vsem. Vstane ob petih, nato pomaga vstati še njej ter jo skopa, obleče, naliči in jo po žlici nahrani. Potem pa jo vsako jutro na njenem invalidskem vozičku vzame s sabo v terensko službo. Najprej kakšno uro hodita od hiše do hiše, nato pa oznanjujeta ljudem na avtobusnih postajah. Myrtle zdaj ne more več govoriti, toda njene zadnje izgovorjene besede so bile Dendo, dendo; po japonsko »Oznanjevanje, oznanjevanje«.

V misijonarski dom se je vselila tudi njuna hči Sandra Sumida, da bi jima pomagala. Sandra je pred kratkim zaradi srčnega infarkta zgubila svojega dragega moža. Hvaležna je za ljubečo pripravo Watch Tower Society, ko jo je iz Guama, kjer je z možem služila kot misijonarka, premestila nazaj na Japonsko. »Vedno sem si gnala k srcu, ker nisem utegnila veliko pomagati staršem, ker sem bila v Guamu,« pravi. »Zanju je v tem domu skrbela moja sestra, Joanne. Zato sem se razveselila, ko se je ponudila možnost, da zanju skrbim jaz. Občutek, da sem tu potrebna, mi je pomagal, da sem si opomogla po moževi nenadni smrti.«

Še vedno dejavni

Čeprav misijonarji čutijo posledice starosti, pa nočejo opustiti misijonarskega duha. (Psalm 90:10; Rimljanom 5:12) Jerry in Joši Toma, ki sta bila med prvimi gileadskimi diplomanti, ki so prišli na Japonsko, še vedno oznanjujeta po poslovnem področju v središču Šibuja. »Ko sva leta 1949 prišla v dvonadstropno zgradbo, ki je takrat stala tu, sva hodila od zaklonišča do zaklonišča. Zdaj pa je Tokio zrasel v velemesto. Stara sva in zato ne moreva več delati toliko, kolikor sva bila navajena. Toda ko se vrneva z oznanjevanja, sva kakor prerojena,« pripoveduje Joši.

Lillian Samson je na Japonskem misijonarka že 40 let in zelo uživa v svoji službi. »Trenutno pomagam osemdesetletni ženi, katero je prej poučevala moja partnerica, Adeline Nako, ki se je zdaj vrnila na Havaje skrbet za svojo bolno mater. Žena je pred kratkim postala kraljestvena oznanjevalka, še prej pa je morala premagati problem v zvezi s čaščenjem prednikov. Šla je v svetišče in duhovnikovi ženi povedala: ‚Spreobrnila sem se h krščanstvu!‘« Lillian ob takšnih življenjskih radostih nikoli ne obžaluje dne, ko je pri devetnajstih pustila posvetno službo in se lotila pioniranja.

Ruth Ulrich in Martha Hess, ki sta misijonarski partnerici že več kot 45 let, pa iz tega doma hodita na oznanjevanje že 35 let. Ljudje na področju ju dobro poznajo. Marthi se je nekoč okrajni nadzornik pošalil: »Ali bi mi, prosim, zdaj za delo po hišah posodila svoj obraz?« Ker so ljudje že poznali Marthin obraz, so kar segali po revijah, medtem ko je okrajni nadzornik le stežka s kom spregovoril.

Ruth nosi revije ženski, ki zaradi zdravstvenih težav ne more brati. Kljub temu pa jemlje revije in je celo vzela trdovezano knjigo Mankind’s Search for God (Človeštvo v iskanju Boga). Ruth se je že spraševala, ali bi ji sploh še nosila revije, saj je bilo videti, kot da literature nihče ne bere. Nato pa je lepega dne Ruth ustavil mož te žene s knjigo Search v rokah in ji rekel: »To je čudovita knjiga! Že dvakrat sem jo prebral.« In Ruth je oba začela poučevati o Bibliji.

Ljudi, ki se zanimajo, pritegne že sam misijonarski dom. Tako je nekega večera v dom prišel mladenič in rekel: »Zvedel sem, da mi tu lahko pomagate učiti se o Bibliji.« In z njim se je začel biblijski pouk. Ta mladenič je bil kuhar v neki kitajski restavraciji in je delal skupaj z žensko, ki je bila že dolgo izobčena. Nekoč je restavracijo obiskal neki oznanjevalec in oddal revije, ki pa so nazadnje priromale v kuhinjo. Temu mlademu kuharju so bile revije všeč, zato je bivši Priči začel postavljati vprašanja. Ker mu nanje ni mogla odgovoriti, ga je napotila v misijonarski dom. Ta mladenič služi zdaj kot službeni pomočnik in pionir. Izobčena ženska pa je bila sčasoma ponovno sprejeta in nazadnje je tudi ona postala redna pionirka.

Misijonarji v tem domu so hvaležni za vse, kar je Jehova že storil zanje. Prišli so iz Avstralije, Havajev, Kanade, Švice in Združenih držav Amerike. Enajst jih je že iz enajstega razreda Gileadske misijonarske šole ali pa še iz katerega od prejšnjih. Videli so, kako je na Japonskem napredovalo kraljestveno delo, zato se pridružujejo občutkom kralja Davida, ki je dejal: »Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.« (Psalm 37:25) Ti misijonarji so hvaležni za Božjo ljubečo skrb, zato so odločeni, da se ne bodo upokojili, temveč bodo še dalje služili Jehovu.