Kdo je kriv

PRVI človek, Adam, je sprožil tok. Po tem, ko je grešil, je Bogu rekel: »Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem.« Pravzaprav je rekel: »Jaz nisem kriv!« Prva ženska, Eva, je naredila enako, ko je rekla: »Kača me je zapeljala, in jedla sem.« (1. Mojzesova 3:12, 13)

V Edenskem vrtu je bil tako ustvarjen precedens človekovega nesprejemanja odgovornosti za svoja dejanja. Ali ste tudi vi kdaj tako ravnali? Ali hitro krivite druge, ko se pojavijo problemi? Ali pa stvar raziščete, da ugotovite, kdo je res kriv? V vsakodnevnem življenju se je tako lahko ujeti v past, da za naše napake krivimo druge ter govorimo »Jaz nisem kriv!«. Poglejmo nekaj običajnih okoliščin in h kakšnemu ravnanju se nekateri ljudje nagibajo. Še pomembnejše pa je, da razmislite, kaj bi v enakih okoliščinah storili vi.

Finančna stiska

»Jaz nisem kriv — krivo je gospodarstvo, sleparski podjetniki, visoki življenjski stroški,« pravijo morda nekateri, ko se znajdejo v velikih finančnih težavah. Toda, ali so res krivi ti dejavniki? Morda jih je negotovo stanje vodilo v vprašljiva in špekulativna poslovna ravnanja. Včasih pohlep zasenči objektivnost in ljudje se znajdejo v neznanih poslovnih vodah, kjer postanejo lahek plen izkušenejših. Pozabili so na rek: »Če kaj izgleda predobro, da bi bilo res, potem takšno ponavadi tudi je.« Iščejo nasvet, ki ga želijo slišati, toda ko gospodarska stiska postane kruta resničnost, gledajo, na koga bi zvrnili krivdo. To se na žalost občasno dogaja tudi v krščanski občini.

Nekateri so se ujeli v nespametne ali celo lažne investicijske projekte. Kupovali so na primer diamante, ki niso obstajali, financirali televizijske »hit« programe, ki so se hitro izjalovili, ali pa podpirali gradbene projekte, ki so propadli. Pretirana želja po bogastvu jim je morda zameglila spomin na biblijski nasvet: »Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v izkušnjavo in past [. . .] in sami so se presunili z mnogimi bolečinami.« (1. Timoteju 6:9, 10)

Tudi nenadzirano zapravljanje lahko vodi v finančni zlom. Nekateri menijo, da morajo biti takšnega videza kakor ljudje v najnovejših modnih revijah, da si morajo privoščiti drage počitnice, jesti v izbranih restavracijah, kupovati najnovejše »igrače« za zabavo odraslih — rekreacijska prevozna sredstva, čolne, kamere, stereo opremo. Seveda lahko nekateri s skrbnim načrtovanjem in varčevanjem pridejo do teh stvari. Tisti pa, ki jih želijo hitro dobiti, se lahko znajdejo v velikih dolgovih. Če se jim to zgodi, kdo je kriv? Očitno se niso zmenili za pameten nasvet iz Pregovorov 13:18: »Uboštvo in sramota bode njemu, ki se odteguje pouku.«

Razočaranje nad otroki

Nekateri starši morda pravijo: »Starešine so krivi, da so moji otroci zapustili resnico. Niso jim posvečali dovolj pozornosti.«

Starešine imajo res odgovornost, da pasejo in skrbijo za čredo, kaj pa sami starši? Ali so v vsem ravnanju zgledni v kazanju sadov Božjega duha? Ali je bil družinski biblijski pouk reden? Ali so starši kazali gorečnost za Jehovovo službo in pomagali otrokom, da so se nanjo pripravili? Ali so pazili na to, s kom so se otroci družili?

Podobno je lahko roditelju o šolskem delu reči: »Učitelji so krivi, da mojemu otroku v šoli ni šlo dobro. Niso ga marali. Poleg tega pa ima ta šola tako ali tako nizko izobrazbeno raven.« Toda ali je roditelj s šolo dobro komuniciral? Ali se je zanimal za otrokov učni načrt in predmete? Ali so bile domače naloge načrtne, je roditelj pomagal otroku, ko je bilo treba? Ali je morda glavni problem v otrokovem ali roditeljevem odnosu ali lenobi?

Če se starši prepričajo, ali imajo njihovi otroci pravilen odnos, in poskrbijo, da izkoristijo razpoložljive učne možnosti v šoli, je to veliko bolj učinkovito, kot pa da krivijo šolski sistem.

Neuspeh v duhovni rasti

Včasih slišimo koga reči: »Bil bi duhovno močnejši, toda jaz nisem kriv, da nisem. Starešine se mi ne posvečajo dovolj. Nobenih prijateljev nimam. Nad to občino ni Jehovovega duha.« Sočasno pa drugi v občini imajo prijatelje, so srečni in dobro duhovno napredujejo. Občina je blagoslovljena z rastjo in duhovno blaginjo. Zakaj imajo torej nekateri probleme?

Le malokdo si želi tesnega prijateljstva z nekom, ki kaže negativnega in pritoževalnega duha. Oster jezik in nenehno pritoževanje lahko drugim zelo jemlje pogum. Nekateri morda omejijo svoje druženje s takimi osebami, ker ne želijo, da jih to duhovno oslabi. Te pa imajo to za dokaz, da je občina hladna, in se morda preselijo najprej v eno občino, nato v drugo in tako naprej iz ene v drugo. Kakor nomadske črede na afriških ravninah, ki vedno iščejo boljše pašnike, tako ti »nomadski« kristjani vedno iščejo pravo občino. Koliko srečnejši bi bili, če bi namesto tega pri drugih ljudeh iskali dobre lastnosti in se trudili v svojem življenju bolj udejanjati sadove Božjega duha (Galatom 5:22, 23)!

Nekateri to poskušajo tako, da se na vsakem shodu še posebno trudijo govoriti z različnimi osebami v kraljestveni dvorani in jih za dobre stvari iskreno pohvalijo. Morda lahko pohvalijo lepo vedenje njihovih otrok, njihovo redno obiskovanje krščanskih shodov, dobro pripravljene komentarje za Preučevanje Stražnega stolpa, gostoljubnost, ker so svoj dom dali na razpolago za Občinsko preučevanje knjige in shode za terensko službo itn. Če se boste trudili v vašem krščanskem bratu ali sestri iskati dobre lastnosti, ki jih je morda zasenčila nepopolnost, jih boste nedvomno odkrili. Tako se jim boste priljubili in ugotovili boste, da vam zvestovdanih prijateljev ne manjka.

Skrajni izgovor

»To je Božja volja.« »Hudič je kriv.« Verjetno je skrajni izgovor ta, da za lastne napake krivimo Boga ali Hudiča. Res je, da lahko Bog ali pa Satan vplivata na nekatere dogodke v našem živjenju. Vendar pa nekateri menijo, da je skoraj vse v njihovem življenju, dobro ali slabo, posledica Božjega ali Satanovega posredovanja. Kakor da ne bi bilo nič, kar se jim zgodi, posledica njihovega lastnega ravnanja. »Če Bog želi, da dobim ta novi avto, bo tudi poskrbel, da ga dobim.«

Taki pogosto živijo lahkomiselno. Ko se odločajo o finančnih in drugih stvareh, domnevajo, da jih bo Bog ščitil. Če njihova nepremišljena dejanja vodijo v polomijo, gospodarsko ali kakšno drugo, za to krivijo Hudiča. Narediti kaj prenagljenega, ne da bi prej ,preračunali stroške‘, in nato za neuspeh kriviti Satana, ali celo pričakovati, da bo posredoval Jehova, ne bi bilo le predrzno, temveč tudi v nasprotju s Svetim pismom (Lukež 14:28, 29).

Satan je poskušal pripraviti Jezusa, da bi tako razmišljal in ne bi sprejemal odgovornosti za svoja dejanja. O drugi skušnjavi Matevžev evangelij 4:5-7 poroča: »Hudič [ga vzame] v sveto mesto in ga postavi na vrh templja in mu reče: Če si Sin Božji, spusti se doli, kajti pisano je: ,Angelom svojim bo zapovedal zate, in na rokah te bodo nosili, da se kje z nogo ne udariš ob kamen‘.« Jezus se je zavedal, da ne more pričakovati, da bo Jehova posredoval, če bo ravnal očitno predrzno, celo samomorilsko. Zato je odgovoril: »Pisano [je]: ,Ne izkušaj Gospoda, Boga svojega‘.«

Tisti, ki so nagnjeni k temu, da za svoja vprašljiva dejanja krivijo Hudiča ali Boga, so zelo podobni privržencem astrologije, ki so Boga in Hudiča samo nadomestili z zvezdami. Povsem prepričani, da skoraj nič, kar se zgodi, ni pod njihovim nadzorom, so prezrli preprosto načelo iz Lista Galatom 6:7: »Kar človek seje, to bo tudi žel.«

Spoprijeti se z resničnostjo

Nihče ne bo ugovarjal, da živimo v nepopolnem svetu. Problemi, o katerih smo tu govorili, so resnični. Ljudje nas bodo finančno izkoriščali. Nakateri delodajalci bodo nepošteni. Znanci bodo morda slabo vplivali na naše otroke. Nekateri učitelji in šole potrebujejo izpopolnitev. Starešine bi bili včasih lahko bolj ljubeči in skrbni. Toda upoštevati moramo učinke nepopolnosti in da, kot poudarja Biblija, »ves svet leži v Hudobnem«. Zato ni realno pričakovati, da bo naša življenjska pot vedno gladka. (1. Janezov 5:19)

Poleg tega pa se moramo zavedati svoje nepopolnosti in omejitev ter uvideti, da so naši problemi velikokrat posledica lastne nespametnosti. Pavel je kristjane v Rimu svaril: »Pravim [. . .] vsakemu, kdor je med vami, naj ne misli o sebi več, nego se spodobi misliti« (Rimljanom 12:3). Ta nasvet velja enako za nas danes. Ko nam gre v življenju kaj narobe, ne bomo takoj posnemali naša prastarša Adama in Evo ter rekli »Jaz nisem kriv!«. Namesto tega se bomo vprašali: ,Kaj bi lahko jaz storil drugače, da bi se ognil temu nesrečnemu izidu? Sem o stvari trezno presodil in iskal nasvet pri modrem viru? Krivim osebo ali osebe, ki so z mano vpletene v spor, že vnaprej ali pa jih imam za nedolžne in jim tako pripisujem dostojanstvo, ki jim gre?‘

Če upoštevamo krščanska načela in trezno presojamo, bomo imeli več prijateljev in manj problemov. Veliko nepotrebnih problemov v našem vsakodnevnem življenju bo odstranjenih. V druženju z drugimi bomo našli veselje in se ne bomo obremenjevali z vprašanjem »Kdo je kriv?«.

[Slika na strani 28]

Starši lahko zelo veliko naredijo za duhovno rast svojih otrok