Sprememba dodelitve pri osemdesetih

PRIPOVEDUJE GWENDOLINE MATTHEWS

Ko sem dopolnila 80 let, sva se s soprogom odločila, da vse svoje stvari zloživa v najet kombi in se izseliva iz Anglije v Španijo. Španščine nisva govorila, in namenjena sva bila v jugozahodno Španijo, daleč stran od krajev, ki jih pogosto obiskujejo angleško govoreči turisti. Večina najinih prijateljev je menila, da sva nespametna, ampak vedno sem si dobre volje govorila, da je bil Abraham star 75 let, ko je odšel iz Ura.

IZKAZALO se je, da so bila najina leta v Španiji, odkar sva aprila 1992 prišla sem, ena najbolj nagrajujočih v najinem življenju. Preden pa vam pojasnim, zakaj sva se preselila, naj vam povem, kako naju je življenje v Jehovovi službi navedlo k tako veliki odločitvi.

Biblijska resnica nam spremeni življenje

Vzgojena sem bila v vernem domu v jugozahodnem Londonu v Angliji. Mati naju je s sestro jemala na različna mesta čaščenja, da bi našla to, kar bi jo duhovno zadovoljilo. Oče, ki je že dolgo bolehal za tuberkulozo, ni hodil z nami. Vendar pa je hlastno bral Biblijo, in vsakič, ko je našel kak odlomek, ki mu je kaj razjasnil, ga je podčrtal. Ena od najbolj cenjenih stvari, ki jih hranim, je ta obrabljena biblija, ki mu je toliko pomenila.

Leta 1925, ko sem bila stara 14 let, smo pod vrati dobili traktat, ki nas je vabil na javno predavanje v westhamsko mestno dvorano. Mati in soseda sta se odločili, da bosta šli poslušat govor, s sestrico pa sva ju spremljali. Predavanje »Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli« je materi v srce zasejalo seme biblijske resnice.

Nekaj mesecev kasneje je oče umrl, star 38 let. Njegova smrt nas je strašno prizadela, saj nas je spravila v hudo čustveno in gmotno stisko. Pri pogrebnem obredu v krajevni anglikanski cerkvi je mamo presunila duhovnikova trditev, da je očetova duša v nebesih. Iz Biblije je vedela, da mrtvi spijo v grobu, in trdno verovala, da bo oče nekoč obujen v večno življenje na zemlji. (Psalm 37:9–11, 29; 146:3, 4; Propovednik 9:5; Dejanja 24:15; Razodetje 21:3, 4) Prepričana je bila, da bi se morala družiti z ljudmi, ki učijo Božjo besedo, zato se je trdno odločila, da bo ostala povezana z Mednarodnimi preučevalci Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče.

Ker denarja za prevoz ni bilo, smo vsak teden po dve uri hodile od doma na shode Jehovovih prič. Po shodu pa smo še dve uri pešačile nazaj domov. Vendar smo tiste shode neizmerno cenile, in nismo nikoli nobenega izpustile, tudi kadar je mesto pokrivala razvpita londonska megla. Mati se je kmalu odločila, da preda svoje življenje Jehovu in se krsti, 1927. leta pa sem se krstila še jaz.

Mati me je vedno učila, kako pomembno je dajati prednost duhovnim stvarem, čeprav smo bile v denarni stiski. Stavek iz Matevževega evangelija 6:33 ji je bil eden najljubših, in tudi v resnici je ,najprej iskala kraljestvo‘. Ravno ko je načrtovala, da se bo odzvala na klic po polnočasnih strežnikih, ki bi lahko odšli služit v Francijo, je leta 1935 prezgodaj umrla za rakom.

Zgledi, ki so nas krepili

V tistih zgodnjih letih so nekateri navzoči na shodih v Londonu hoteli razglašati lastne zamisli, in ti so razvnemali prepire in ostre izbruhe. Vendar je mama vedno pravila, da bi bilo nezvestovdano zapustiti Jehovovo organizacijo po vsem tem, kar smo se od nje naučili. Joseph F. Rutherford, takratni predsednik Watch Tower Bible and Tract Society, nas je s svojimi obiski spodbujal, naj še naprej zvestovdano služimo.

Brata Rutherforda se spominjam kot prijaznega, dostopnega moža. Ko sem bila še najstnica, je bil na izletu skupaj z Občino London. Opazil me je, sramežljivo najstnico s fotoaparatom, in me vprašal, ali ga želim fotografirati. Tista slika mi je postala drag spomin.

Pozneje se je z nekim doživetjem vame globoko vtisnila razlika med temi, ki vodijo v krščanski občini, in posvetnimi odličniki. V neki veliki londonski hiši sem stregla pri mizah, in tja so nekoč na slavnostno kosilo povabili Franza von Papna, enega od Hitlerjevih poslanikov. Pri jedi si ni hotel odpasati meča. Spotaknila sem se obenj ter polila juho, ki sem jo nosila. Jezno je pripomnil, da bi me v Nemčiji za takšno malomarnost ustrelili. Do konca obroka sem se ga na daleč ogibala!

Leta 1931 je bilo v Alexandra Palace zelo pomembno zborovanje, kjer sem poslušala govor brata Rutherforda. Tam smo navdušeno sprejeli naše novo ime, Jehovove priče. (Izaija 43:10, 12) Dve leti za tem, 1933. leta, sem začela pionirsko službo, kot se imenuje polnočasna strežba. Iz tistih let mi je ostal v spominu še en blagoslov, namreč da sem se lahko družila s krepostnimi mladimi možmi, ki so kasneje postali misijonarji v zelo oddaljenih koncih zemlje. Med njimi so bili Claude Goodman, Harold King, John Cooke in Edwin Skinner. Takšni zvesti zgledi so v meni prebudili željo, da bi služila na področju v tujini.

Pioniranje v East Anglii

Kot pionirko so me dodelili v East Anglio (vzhodno Anglijo), in oznanjevanje je tam zahtevalo navdušenje in gorečnost. Da bi pokrili naše veliko področje, smo s kolesom potovali od mesta do mesta in od vasi do vasi ter prenočevali v najetih sobah. Na tamkajšnjem območju je bila komaj kje kakšna občina, zato sva s partnerko kar sami skupaj predelali vse točke rednih tedenskih shodov. V strežbi sva oddali na stotine knjig in knjižic, ki so pojasnjevale Božje namere.

Rada se spominjam obiska v nekem župnišču, kjer sva govorili s krajevnim vikarjem anglikanske cerkve. Skoraj povsod sva obisk pri anglikanskem vikarju odlagali vse do zadnjega, ker nam je ta potem, ko je izvedel, da na tistem področju oznanjujeva dobro novico, pogosto delal težave. Toda v tej vasi so o vikarju vsi govorili dobro. Obiskoval je bolne, tistim, ki so radi brali, je posojal knjige ter svoje župljane celo obiskoval na domu, da bi jim razlagal Biblijo.

In res, ko sva ga obiskali, je bil izredno prijazen ter je sprejel lepo število knjig. Zagotovil nama je tudi, da če bo kdor koli v vasi želel imeti katero od naših knjig, pa si je ne bo mogel privoščiti, bo on poravnal stroške. Izvedeli sva, da se je zaradi strahotnih izkušenj iz prve svetovne vojne odločil, da bo v svoji župniji pospeševal mir in dobroto. Preden sva odšli, naju je blagoslovil in spodbudil, naj vztrajava pri najinem dobrem delu. Od naju se je poslovil z besedami iz Četrte Mojzesove knjige 6:24: ,GOSPOD vaju blagoslóvi in varuj!‘

Dve leti po začetku pioniranja mi je umrla mati, in vrnila sem se v London, brez denarja in brez družine. Neka draga škotska Priča me je vzela k sebi, mi pomagala prebolevati materino smrt in me spodbujala, naj nadaljujem polnočasno strežbo. Tako sem se z Julio Fairfax, novo pionirsko partnerko, vrnila v East Anglio. Neko staro stanovanjsko prikolico sva si uredili v polpremični dom; iz enega kraja v drugi sva jo odvlekli s kakim traktorjem ali pa tovornjakom. Oznanjevali sva skupaj z Albertom in Ethel Abbott, starejšim parom, ki je tudi imel majhno stanovanjsko prikolico. Albert in Ethel sta mi postala kakor starša.

Med pioniranjem v Cambridgeshiru sem spoznala Johna Matthewsa, krepostnega krščanskega brata, ki je že v težavnih okoliščinah dokazal svojo značajnost do Jehova. Poročila sva se leta 1940, nedolgo po začetku druge svetovne vojne.

Vojno obdobje in družina

Sprva je bila najin dom prikolica v velikosti majhne kuhinje, v strežbi pa sva se vozila naokrog z zanesljivim motornim kolesom. Leto dni po poroki so Johna obsodili na delo na neki kmetiji, ker je zaradi na Bibliji temelječega prepričanja zavrnil vojaško službo. (Izaija 2:4) To je sicer pomenilo konec najinega pioniranja, vendar se je Johnova kazen izkazala za pripravno, saj sem pričakovala otroka, in John naju je lahko podpiral.

V vojnih letih smo kljub nadlogam imeli posebne shode. Leta 1941, ko sem še nosila najinega prvega otroka, sva se z Johnom na motornem kolesu odpravila proti 300 kilometrov oddaljenem Manchestru. Na poti sva vozila skozi mnoga bombardirana mesta in se spraševala, ali bomo shod sploh mogli imeti v takšnih okoliščinah. Shod smo imeli, in sicer v dvorani za prosto trgovino v središču Manchestra, ki je bila nabita s Pričami iz mnogih delov Anglije, in predstavili so cel program.

Zadnji govornik zborovanja je v sklepu svojega predavanja navzočim dejal, naj poslopje takoj zapustijo, ker da pričakujejo zračni napad. Opozorilo je prišlo ravno ob pravem času. Nismo še bili daleč od dvorane, že smo zaslišali sirene ter protiletalsko topništvo. Ko smo se ozrli nazaj, smo videli na ducate letal, ki so metala bombe na mestno središče. Od daleč smo med plameni in dimom videli dvorano, v kateri smo še nedavno sedeli; bila je popolnoma porušena! Vendar na srečo nobeden od naših krščanskih bratov ali sester ni izgubil življenja.

Med vzgajanjem najinih otrok nisva mogla pionirati, toda najin dom je bil vedno na voljo potujočim nadzornikom in pionirjem, ki niso imeli kje bivati. Nekoč je pri nas nekaj mesecev stanovalo kar šest pionirjev. Nedvomno je bilo druženje s takimi posamezniki eden od razlogov za to, da se je 1961. leta, takrat komaj petnajstletna hči Eunice, odločila, da začne pionirati. Žal pa najin sin David, potem ko je odrastel, ni več služil Jehovu, druga hči, Linda, pa je umrla v tragičnih okoliščinah med vojno.

Odločitev, da se preseliva v Španijo

Materin zgled in spodbuda sta v meni zanetila željo, da bi bila misijonarka, in tega cilja nisem nikoli povsem izgubila spred oči. Tako sva čutila radost, ko se je Eunice 1973. leta iz Anglije preselila v Španijo, kjer je bila večja potreba po kraljestvenih oznanjevalcih. Seveda sva bila ob njenem odhodu žalostna, a hkrati tudi ponosna, da je želela služiti v tuji deželi.

Večkrat sva jo obiskala, in tako dodobra spoznala Španijo. Pravzaprav sva z Johnom obiskovala Eunice na njenih štirih različnih krajih dodelitve. Z leti pa so nama moči pričele pešati. Johnu se je zdravje resno poslabšalo zaradi padca, jaz pa sem imela težave s srcem in ščitnico. Zraven tega sva oba bolehala za artritisom. Bila bi zares potrebna Eunicine pomoči, vendar nisva hotela, da bi zaradi naju zapustila dodeljeno področje.

Z Eunice sva se pogovorila o naših možnostih, ter molila za vodstvo. Bila je pripravljena priti domov in nama pomagati, vendar sva se z Johnom odločila, da bi bila za naju najboljša rešitev ta, da bi živela pri njej v Španiji. Če že sama ne morem biti misijonarka, lahko vsaj podpiram hčer in njeni pionirski tovarišici v polnočasni strežbi. Nuria in Ana, ki sta Eunicini pionirski partnerki že 15 let, sta nama do takrat že bili kakor najini hčeri. In vesele so bile, da prideva živet k njim, kamor koli bi jih dodelili.

Od te odločitve je zdaj minilo že več kot šest let. Zdravje se nama ni več poslabšalo, in življenje je prav gotovo postalo zanimivejše. Španščine še vedno ne znam kaj dosti, vendar me to ne ustavi, da ne bi oznanjevala. Z Johnom se v naši majhni občini v Extremaduri na jugovzhodu Španije počutiva kot doma.

Življenje v Španiji me je veliko naučilo o mednarodni naravi našega dela oznanjevanja Kraljestva in zdaj veliko jasneje razumem besede Jezusa Kristusa, ko je rekel, da ,je njiva svet‘. (Matevž 13:38)

[Slike na strani 28]

Pioniranje v 1930 letih