Kraljestveni oznanjevalci so dejavni po vsej zemlji
»Boste mi priče [. . .] do kraja zemlje.« (DEJANJA APOSTOLOV 1:8)
1. Katero sporočilo naj bi po Jezusovih besedah v današnjih dneh razglašali njegovi sledilci?
KO JE Jezus govoril o delu, zaradi katerega ga je Jehova poslal na zemljo, da ga opravi, je dejal: »Moram oznanjevati evangelij o kraljestvu Božjem.« (Lukež 4:43) Podobno je Jezus rekel, ko je govoril o delu, ki ga bodo njegovi učenci opravljali na zemlji, ko se bo vrnil v kraljestveni oblasti: »Ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.« (Matevž 24:14)
2. a) Zakaj je tako pomembno, da se s kraljestvenim sporočilom tako obsežno seznani javnost? b) Kaj naj bi se vsi mi vprašali?
2 Zakaj je vest o Božjem kraljestvu tako pomembna? Zakaj to kraljestvo zahteva tako obsežno seznanjanje javnosti? Zato, ker gre za mesijansko kraljestvo, ki bo opravičilo Jehovovo vesoljnostno vrhovnost (1. Korinčanom 15:24-28). Z njim bo Jehova izvršil sodbo nad sedanjo satansko stvarnostjo in izpolnil obljubo, da bo blagoslovil vse rodove zemlje (1. Mojzesova 22:17, 18; Daniel 2:44). S pričevanjem o Kraljestvu je Jehova poiskal tiste, ki jih je zatem pomazilil, da bi bili pridruženi dediči z njegovim Sinom. S kraljestvenim oznanjevanjem se ljudi ločuje tudi danes (Matevž 25:31-33). Jehova hoče, da se ljudje iz vseh narodov seznanijo z njegovim namenom. Želi jim dati možnost, da se odločijo za življenje in postanejo podaniki njegovega Kraljestva (Janez 3:16; Dejanja apostolov 13:47). Ali kar najbolj sodelujete pri oznanjevanju tega Kraljestva?
V pričakovanju konca poganskih časov
3. a) Katera je bila prikladna tema, o kateri je C. T. Russell govoril na zgodnjem potovanju, da bi organiziral skupine za preučevanje Biblije? b) Kaj so spoznali ti zgodnji Preučevalci Biblije glede mesta, ki naj bi ga zasedalo Božje kraljestvo v njihovem življenju?
3 Leta 1880 je Charles Taze Russell, prvi urednik revije Watch Tower, potoval po severovzhodnem delu Združenih držav, da bi spodbudil organiziranje skupin za preučevanje Biblije. Govoril je o prikladni temi, namreč: »Stvari, ki pripadajo Božjemu kraljestvu«. Kot je razvidno iz zgodnjih izdaj Watch Towerja, so Preučevalci Biblije (tako so se Jehovove priče tedaj imenovale) uvideli, da morajo z veseljem rabiti svoje življenje, zmožnosti in sredstva v službi tega Kraljestva. Zanimati bi se morali najprej za Božje kraljestvo, če naj se izkažejo za vredne imeti delež v njem. Vse drugo v življenju naj bi zavzemalo drugotno mesto (Matevž 13:44-46). Njihova odgovornost je bila tudi razglašati dobro vest o Božjem kraljestvu (Izaija 61:1, 2). V kolikšni meri so opravili to delo pred koncem poganskih časov leta 1914?
4. Do kakšne mere je mala skupina Preučevalcev Biblije razdelila biblijsko literaturo pred letom 1914?
4 Od 1870-ih do leta 1914 je bilo Preučevalcev Biblije razmeroma malo. Leta 1914 jih je v javnem pričevanju dejavno sodelovalo le kakšnih 5100. Toda kako izredno pričevanje je bilo to! Leta 1881, le dve leti po izidu prvega Watch Towerja, so pričeli razdeljevati publikacijo s 162 stranmi Food for Thinking Christians (Hrana za misleče kristjane). V nekaj mesecih so razdelili 1,200.000 izvodov. Po nekaj letih pa so letno razdelili že na desetine milijonov traktatov v mnogih jezikih.
5. Kdo so bili kolporterji in kakšen duh so pokazali?
5 Leta 1881 so nekateri pričeli dajati svoje usluge kot kolporterski evangelisti. To so bili predhodniki današnjih pionirjev (polnočasnih evangelistov). Nekateri od teh kolporterjev so peš ali s kolesom osebno pričevali po skorajda vseh delih svoje domovine. Drugi so odšli v tujino in kot prvi prinesli dobro vest v države, kot so Finska, Barbados in Burma (sedaj Mjanmar). Dokazali so misijonarsko gorečnost, kakršno so imeli Jezus Kristus in njegovi apostoli (Lukež 4:43; Rimljanom 15:23-25).
6. a) Kako obsežno je bilo potovanje brata Russella, da bi razširil biblijsko resnico? b) Kaj še je bilo storjeno, da bi se pospešilo oznanjevanje dobre vesti v tujini pred koncem poganskih časov?
6 Tudi brat Russell je veliko potoval, da bi razširil resnico. Vedno znova je prihajal v Kanado; govoril v Panami, na Jamajki in Kubi; opravil ducat obiskov v Evropi; in obkrožil zemeljsko oblo na evangelizacijski turneji. Poslal je tudi druge može, naj pričnejo oznanjevati dobro vest v tujini in prevzamejo vodstvo v tem delu. Adolf Weber je bil poslan v Evropo sredi 1890-ih, kjer je služil v Švici, Franciji, Italiji, Nemčiji in Belgiji. E. J. Coward je bil poslan na Karibe. Robert Hollister je bil leta 1912 dodeljen na Vzhod. Tam so bili pripravljeni posebni traktati v desetih jezikih in na milijone izvodov, ki so jih razdelili domači razdeljevalci, je krožilo po Indiji, Kitajski, Japonski in Koreji. Če bi živeli tedaj, ali bi vas srce navedlo k temu, da bi se iskreno trudili z dobro vestjo doseči ljudi v domačem in tudi tujem okolju?
7. a) Kako je poslužilo časopisje pri krepitvi pričevanja? b) Kaj je bila fotodrama o stvarjenju in koliko ljudi jo je videlo v enem samem letu?
7 Ko so se poganski časi približali svojemu koncu, so začeli biblijske govore brata Russella prenašati po časopisju. Govori niso poudarjali predvsem letnice 1914, temveč Božji namen in gotovost, da se bo izpolnil. Te govore je hkrati objavljalo nič manj kot 2000 časopisov, ki so imeli 15,000.000 bralcev. Z nastopom 1914. leta pa je Družba pričela z javnim prikazovanjem fotodrame o stvarjenju. Štiri 2-urne predstavitve so prikazale biblijsko resnico od stvarjenja pa vse do vključno Milenija. V le enem letu si jo je ogledalo skupaj več kot devet milijonov ljudi v Severni Ameriki, Evropi, Avstraliji in Novi Zelandiji.
8. Koliko dežel so Preučevaci Biblije dosegli z dobro vestjo do leta 1914?
8 Po dostopnih podatkih iz druge polovice leta 1914 je ta goreča skupina evangelistov svoje oznanilo o Božjem kraljestvu razširila v 68 držav.a To pa je bil šele začetek!
Goreče oznanjanje vzpostavljenega Kraljestva
9. Kakšen poseben podnet je dobilo delo kraljestvenega pričevanja na kongresih v Cedar Pointu?
9 Ko so se Preučevalci Biblije leta 1919 zbrali v Cedar Pointu, Ohio, je J. F. Rutherford, tedanji predsednik Watch Tower Societyja, objavil: »Pozvani smo, da oznanimo prihod veličastnega Mesijevega kraljestva.« Na drugem kongresu v Cedar Pointu leta 1922 je brat Rutherford osvetlil dejstvo, da je ob koncu poganskih časov leta 1914 ,Kralj slave prevzel nase svojo veliko moč in pričel vladati‘. Nato je občinstvo kar naravnost vprašal: »Ali verjamete, da je Kralj slave pričel vladati? Vrnite se torej na polje, o vi sinovi najvišjega Boga! [. . .] Razglasite sporočilo podolgem in počez. Svet mora vedeti, da Jehova je Bog in da Jezus Kristus je Kralj kraljev in gospodov Gospod. To je dan vseh dni. Glejte, Kralj vlada! Vi ste njegovi glasniki.«
10., 11. Kakšna učinkovita pomoč za dosego ljudi s kraljestveno resnico so bili radio, avtomobili z ozvočenjem in plakati?
10 Od teh kongresov v Cedar Pointu je minilo več kot 70 let — skoraj 80 let, odkar je Jehova pričel izražati svojo vrhovnost po mesijanski vladi svojega Sina. V kolikšni meri so Jehovove priče dejansko opravile delo, ki jim ga nalaga Sveto pismo? Kolikšen je vaš delež v njem?
11 V zgodnjih 1920-ih je postal na voljo radio, prek katerega bi lahko velik del javnosti seznanili s kraljestvenim sporočilom. V 1930-ih so kongresna predavanja o Kraljestvu kot upanju za svet prenašala radijska in oddajniška mreža ter telefonske linije, ki so obkrožale svet. Na javnih mestih so posneta biblijska predavanja predvajali po ozvočenju na avtomobilih. Nato so se leta 1936 naši bratje v Glasgowu na Škotskem s plakati na sebi podali skozi poslovne četrti, da bi naznanili javne govore. Vse to so bila tedaj, ko nas je bilo še malo, učinkovita sredstva za pričevanje mnogim ljudem.
12. Kateri je, kot pokaže Sveto pismo, najučinkovitejši način pričevanja za vsakega posameznika?
12 Seveda pa nam Sveto pismo daje jasno vedeti, da smo kristjani kot posamezniki dolžni osebno pričevati. Ne moremo misliti, da bodo to delo opravili kar časopisni članki in radio. To odgovornost je sprejelo na tisoče zvestih kristjanov — mož, žena in mladih. Rezultat tega je bil, da je oznanjevanje po hišah postalo razpoznavno znamenje Jehovovih prič (Dejanja apostolov 5:42; 20:20).
Doseči vso obljudeno zemljo
13., 14. a) Zakaj se nekatere Priče preselijo v druga mesta in celo v druge države, da bi izpolnile svojo službo? b) Kako ljubeča skrb za ljudi v domači deželi pomaga širiti dobro vest?
13 Nekatere Priče so, vedoč da je treba kraljestveno sporočilo oznaniti vsemu obljudenemu svetu, resno razmišljale, kaj bi lahko osebno storile, da bi dosegle področja zunaj svoje skupnosti.
14 Mnogi so resnico spoznali, ko so se odselili iz svojega rojstnega kraja. Čeprav so se morda preselili zaradi gmotnih koristi, so našli nekaj bolj dragocenega in nekateri so se čutili spodbujene, da se vrnejo v domačo deželo in tamkajšnjim ljudem prinesejo resnico. Tako se je že zgodaj v tem stoletju oznanjevanje dobre vesti razširilo v Skandinavijo, Grčijo, Italijo, države Vzhodne Evrope in v mnoga druga področja. Kraljestveno sporočilo se tudi še sedaj, v 1990-ih, širi tako.
15. Kaj so v 1920-ih in 1930-ih letih dosegli tisti, ki so odražali stališče, kakršnega najdemo v Izaiju 6:8?
15 Nekateri so se, ker so v svojem življenju upoštevali nasvet Božje Besede, dali na razpolago, da služijo v področjih, kjer pred tem niso še nikoli živeli. Eden od teh je bil tudi W. R. Brown (pogosto so mu rekli kar »Biblija Brown«). Da bi pospešil evangelizacijsko delo, se je 1923. leta iz Trinidada preselil v zahodno Afriko. V 1930-ih so bili Frank in Gray Smith, Robert Nisbet in David Norman med temi, ki so kraljestveno sporočilo ponesli vse do vzhodne afriške obale. Drugi so pomagali obdelovati področje Južne Amerike. V zgodnjih 1920-ih je George Young, Kanadčan, sodeloval pri delu v Argentini, Braziliji, Boliviji, Čilu in Peruju. Juan Muñiz, ki je služil v Španiji, pa je delal v Argentini, Čilu, Paragvaju in Urugvaju. Vsi ti so razodevali duha, o kakršnem govori Izaija 6:8: »Tukaj sem, pošlji mene!« (EI)
16. Kje še, poleg glavnih središč prebivalstva, je potekalo pričevanje v predvojnih letih?
16 Oznanjevanje dobre vesti je seglo celo v odročna področja. Čolni s posadko, ki so jo sestavljale Priče, so obiskali vsa newfoundlandska pristanišča, norveško obalo celo v Arktiki, pacifiške otoke ter pristanišča jugovzhodne Azije.
17. a) Koliko držav so Priče dosegle do leta 1935? b) Zakaj tedaj delo še ni moglo biti končano?
17 Presenetljivo je, da so Jehovove priče do leta 1935 marljivo oznanjevale v 115 deželah in da so dosegle nadaljnjih 34 dežel bodisi z oznanjevalskimi odpravami bodisi z literaturo, ki so jo poslale po pošti. Toda delo še ni bilo končano. Tega leta jim je Jehova odprl oči glede svojega namena o zbiranju ,velike množice‘, ki bo preživela naravnost v njegov novi svet (Razodetje 7:9, 10, 14). V oznanjevanju jih je čakalo še mnogo dela!
18. Kakšni vlogi sta v delu kraljestvenega razglašanja zapolnili gileadska šola in šola za usposabljanje služabnikov?
18 Čeprav je bil svet pahnjen v drugo svetovno vojno in sta bila literatura in delovanje Jehovovih prič pod prepovedjo v vrsti držav, je Watchtowerjeva biblijska šola Gilead odprla vrata usposabljanju prihodnjim misijonarjem, da bi opravili še večje delo mednarodnega kraljestvenega razglašanja. Doslej so diplomiranci Gileada služili že v 200 deželah. Niso le oddajali literature, nato pa se preselili na drugo področje. Vodili so biblijske pouke, organizirali občine in usposabljali ljudi, da bi prevzeli teokratične odgovornosti. Ne tako dolgo nazaj pa so starešine in pomočniki, ki so diplomirali na šoli za usposabljanje služabnikov, pomagali zadostiti tudi bistvenim potrebam šestih celin po tovrstnem delu. Položen je bil trden temelj za nadaljnji porast. (Primerjajte 2. Timoteju 2:2.)
19. V kolikšni meri so se Jehovovi služabniki odzvali povabilu, naj služijo na področjih z večjimi potrebami?
19 Ali bi tudi drugi lahko skrbeli za neobdelana področja? Leta 1957 so bili na kongresih po vsem svetu posamezniki in družine — zrele Jehovove priče — spodbujeni, naj razmislijo o preselitvi na področja, kjer so potrebe večje ter tam nadaljujejo svoje služenje. To povabilo je bilo podobno Božjemu povabilu, namenjenemu apostolu Pavlu, kateri je v videnju videl moža, ki ga je prosil: »Pridi v Macedonijo in pomagaj nam.« (Dejanja apostolov 16:9, 10) Nekateri so se preselili v 1950-ih, drugi kasneje. Kar tisoč Prič se je preselilo na Irsko in v Kolumbijo; na stotine pa se jih je razselilo v razne druge kraje. Na deset tisoče se jih je preselilo na področja z večjimi potrebami znotraj svoje države. (Psalm 110:3)
20. a) Kaj je bilo doseženo v spolnitvi Jezusove prerokbe iz Matevževega evangelija 24:14 od leta 1935? b) Kako se je delo pospešilo v zadnjih nekaj letih?
20 Ker je Jehova blagoslavljal svoje ljudstvo, je delo oznanjevanja napredovalo izjemno hitro. Od leta 1935 se je število oznanjevalcev skoraj poosemdeseterilo, stopnja porasta v vrstah pionirjev pa je bila 60 odstotkov višja kakor stopnja številčne rasti oznanjevalcev. Priprave biblijskega pouka na domu so vzniknile v 1930-ih. Sedaj se vsak mesec povprečno vodi več kot štiri milijone in pol biblijskih poukov. Od leta 1935 je bilo delu kraljestvenega razglašanja namenjenih več kot 15 milijard ur. Sedaj se dobro vest redno oznanjuje v 231 državah. Ker so se svobodnejšemu oznanjevanju odprla področja v Vzhodni Evropi in Afriki, so si učinkovito pomagali tudi z mednarodnimi kongresi, ki so javnost odlično opozorili na kraljestveno sporočilo. Jehova zanesljivo ,pospešuje to ob svojem času‘, kot je davno tega obljubil v Izaiju 60:22. Kako veličastna prednost za nas, da lahko v tem sodelujemo!
Slehernega doseči z dobro vestjo
21., 22. Kaj lahko storimo osebno, da bi kot Priče bili učinkovitejši, kjerkoli že služimo?
21 Gospod še ni rekel, da je delo končano. Mnogi tisoči se še zatekajo k pravemu čaščenju. Zato se lahko vprašamo: Ali storimo vse, da bi kar najbolje izkoristili čas, ki nam ga za to delo dopušča Jehovova potrpežljivost? (2. Petrov 3:15)
22 Ne more se vsakdo preseliti na redko obdelano področje. Toda, ali izkoristite vsaj tiste možnosti, ki bi jih lahko? Ali pričujete sodelavcem, učiteljem in sošolcem? Ali se prilagajate spremenjenim razmeram na svojem področju? Ali prilagajate svoj urnik morebitnemu spremenjenemu delavniku ljudi, tako da jih obiščete zvečer, če jih sedaj čez dan morda le redko dobite doma? Če so zgradbe postale nedostopne za nepovabljene obiskovalce, ali se trudite ljudi doseči s pričevanjem po telefonu ali pošti? Ali izkoristite sleherno zanimanje in ponujate biblijski pouk na domu? Ali dosledno izpolnjujete svojo službo? (Primerjajte Dejanja apostolov 20:21; 2. Timoteju 4:5.)
23. Kaj naj bi Jehovu dokazali z našo službo, medtem ko nas on opazuje, kako jo opravljamo?
23 Svojo službo naj bi vsi izpolnjevali tako, da bi Jehovu dokazali, da zares cenimo veličastno prednost biti njegove Priče v tem pomembnem času. Naj bo naša prednost biti očividec, ko bo Jehova izvršil sodbo nad pokvarjeno staro stvarnostjo in vpeljal slavno milenijsko vlado Jezusa Kristusa!
[Podčrtne opombe]
a Glede na družbenopolitično delitev sveta v zgodnjih 1990-ih letih.
Za ponovitev
◻ Zakaj je oznanjevanje kraljestvenega sporočila tako pomembno?
◻ V kolikšni meri je bila dobra vest oznanjena do 1914. leta?
◻ Kako intenzivno je bilo pričevanje od vzpostavitve Kraljestva?
◻ Kaj lahko prispeva k večji učinkovitosti našega lastnega deleža v oznanjevanju?
[Okvir na strani 16, 17]
JEHOVOVE PRIČE Oznanjevalci Božjega kraljestva
Na stotinah kongresov po svetu v letu 1993-94 je bil objavljen izid nove knjige z naslovom Jehovah’s Witnesses—Proclaimers of God’s Kingdom (Jehovove priče — oznanjevalci Božjega kraljestva). Gre za najbolj informativen in izčrpen prikaz zgodovine Jehovovih prič. Knjiga ima 752 strani, je čudovito ilustrirana, z več kot tisoč slikami iz 96 različnih dežel. Do konca leta 1993 je bila objavljena že v 25 jezikih, prevaja pa se še v mnoge druge.
Zakaj je knjiga času primerna? V zadnjih letih je po svetu na milijone ljudi postalo Jehovove priče. Vsi naj bi se dobro seznanili z zgodovino organizacije, kateri so se pridružili. Poleg tega njihovo oznanjevanje in način čaščenja presegata narodnostne in rasne okvire po vsem svetu, vključujeta pa tako mlajše kot starejše ljudi z različnim ekonomskim in izobrazbenim ozadjem. Zato so se mnogi, ki so vse to opazili, pričeli zanimati za Jehovove priče — ne le za njihovo prepričanje, temveč tudi za njihov izvor, njihovo zgodovino, njihovo organizacijo, njihove cilje. O njih so pisali že drugi, toda ne vedno nepristransko. Nihče pa ne pozna novodobne zgodovine Jehovovih prič bolje od Prič samih. Uredniki te knjige so si prizadevali predstaviti to zgodovino objektivno in pošteno. Ob tem so tudi dokumentirali dosedanjo spolnitev prav posebnega vidika znamenja Kristusove navzočnosti iz Matevževega evangelija 24:14. Pri tem so upoštevali podrobnosti, ki so jih lahko navedli le tisti, kateri so polno vključeni v tam napovedano delo.
Knjiga je razdeljena na sedem glavnih razdelkov:
1. razdelek: Ta del preiskuje zgodovinske korenine Jehovovih prič. Zajema zgoščen, informativen pregled njihove novodobne zgodovine od leta 1870 do leta 1992.
2. razdelek: Zgovoren pregled napredujočega razvoja verovanj, po katerih se Jehovove priče razlikujejo od drugih verskih skupin.
3. razdelek: Ta del knjige obravnava razvoj njihove organizacijske sestave. Navaja zanimiva dejstva o občinskih shodih in kongresih pa tudi o njihovem načinu gradnje kraljestvenih dvoran, večjih zbornih dvoran in objektov za izdajanje biblijske literature. Govori o gorečnosti, s kakršno Jehovove priče oznanjajo Božje kraljestvo, in ljubezni, ki se kaže ob njihovi medsebojni pomoči v kriznih časih.
4. razdelek: Tu boste našli presenetljive podrobnosti o tem, kako je oznanjevanje Božjega kraljestva seglo v pomembnejše države in oddaljene otoke po svetu. Zamislite si — leta 1914 se je oznanjevalo v 43 deželah, leta 1992 pa že v 229! Izkušnje teh, ki so sodelovali pri tem svetovnem širjenju, zares ogrejejo srce.
5. razdelek: Da bi se opravilo vso to delo objavljanja Kraljestva, je bilo treba razviti mednarodne zmogljivosti za izdajanje Biblij in biblijske literature v več kot dvesto jezikih. Tu se boste seznanili s tem področjem njihovega dela.
6. razdelek: Priče preizkušajo tudi človekova nepopolnost, lažni bratje, predvsem pa odkrito preganjanje. Božja Beseda na to opozarja. (Lukež 17:1; 2. Timoteju 3:12; 1. Petrov 4:12; 2. Petrov 2:1, 2) Ta razdelek v knjigi živopisno pripoveduje o konkretnih dogodkih in kako so Jehovove priče zaradi svoje vere slavile zmago.
7. razdelek: Sklepno poglavje knjige govori o razlogih Jehovovih prič za trdno prepričanje, da organizacijo, ki ji pripadajo, v resnici vodi Bog. Ustavi se tudi pri tem, zakaj čutijo, da je neogibno, tako na ravni organizacije kot posameznika, biti buden.
Vrhu tega vsebuje ta privlačno zasnovana knjiga prekrasno in zelo poučno 50-stransko prilogo z barvnimi slikami svetovnega sedeža in podružnic Jehovovih prič po vsem svetu.
Gotovo bo dobro, da si priskrbite, če tega še niste storili, izvod te prekrasne publikacije in jo tudi preberete.
Nekaj izjav teh, ki so jo prebrali
Kakšen je odziv teh, ki so to knjigo že prebrali? Prisluhnimo nekaterim:
»Pravkar sem prebral to prekrasno, živo dokumentarno delo Jehovah’s Witnesses—Proclaimers of God’s Kingdom. Le organizacija, ki se je zvestovdano in ponižno predala v službo resnici, lahko piše tako pošteno, pogumno in s tolikšnim občutkom.«
»Kakor da bi bral knjigo Dejanja apostolov, tako poštena in odkrita je.«
»Kako mikavna nova izdaja! [. . .] To je zgodovinska mojstrovina.«
Neki mož je, ko je prebral približno polovico knjige, pisal: »Bil sem presunjen, osupel in na robu solz. [. . .] Do sedaj mi še ni prišla v roke knjiga, ki bi bila napisana s tolikšnim čustvenim poletom.«
»Srce mi zapoje vsakokrat, ko pomislim, kako bo ta knjiga okrepila vero mladim pa tudi novim, ki danes prihajajo v organizacijo.«
»Vedno sem cenil resnico, ta knjiga pa mi je odprla oči in mi pomagala bolj kot kdajkoli spoznati, da za vsem tem stoji Jehovov sveti duh.«
[Slika na strani 18]
Kraljestveno sporočilo je prodrlo do mnogih ljudi tudi, ko so bile Priče še maloštevilne