Vztrajati v pionirski službi
KAKŠNIH 4,500.000 Jehovovih prič po vsem svetu razglaša dobro vest. Med njimi je več kot 600.000 pionirjev ali polnočasnih oznanjevalcev Kraljestva. V tej vojski pionirjev so tako otroci prednajstniških let kot ostareli v devetdesetih letih. Imajo različno preteklost in prihajajo iz najrazličnejših življenjskih okolij.
Nedvomno vsi ti polnočasni oznanjevalci želijo uspeti v pionirski službi. Mnogi si želijo, da bi to postal njihov življenjski poklic. Nekateri iz določenih razlogov te želje ne morejo uresničiti. Pa vendar je mnogim uspelo še naprej pionirati kljub finančnim težavam, slabemu zdravju, razočaranju ali kateremu drugemu problemu. Torej, kako se lahko polnočasni oznanjevalci spoprimejo s takšnimi težavami in vztrajajo v pionirski službi?
Poskrbeti za finančne potrebe
Večina pionirjev ima posvetno zaposlitev, s katero krijejo svoje izdatke. Tako je delal že apostol Pavel (1. Tesaloničanom 2:9). V večini predelov sveta se pionirji srečujejo z vrtoglavim naraščanjem cen hrane, obleke, stanovanja in prevoza. Pogosto je težko najti delno posvetno zaposlitev. Če pa jo že najdejo, pogosto dobijo le zajamčeni osebni dohodek, s tem da delodajalec ni pripravljen plačati zdravstvenega zavarovanja.
Če ,najprej iščemo Božje kraljestvo in njegove pravičnosti‘, smo lahko prepričani, da bo Jehova poskrbel za naše gmotne potrebe. Zato naj pionirji nikar ,ne skrbijo za jutri‘, kadar so v finančni stiski (Matevž 6:25-34). Medtem ko si bodo goreče prizadevali rešiti takšne težave, jih bo močna vera v Jehova obvarovala nepotrebnih skrbi.
Ko se človek znajde v finančnih težavah, lahko morda zmanjša nekatere svoje izdatke. Z nekaterimi spremembami v proračunu mu bo morda uspelo priskrbeti potreben denar, čeprav mu morda ne bo uspelo potešiti vseh gmotnih želja. Nekateri pionirji delijo stanovanje z drugimi kristjani, da bi zmanjšali izdatke. Starši, ki pomagajo otrokom pri pioniranju, včasih poskrbijo za brezplačno stanovanje ali pa takšno z nizko najemnino. Drugi pomagajo pionirjem kriti izdatke za hrano in prevoz. Vendar pionirji ne želijo biti drugim v breme, saj so po Svetem pismu dolžni skrbeti sami zase (2. Tesaloničanom 3:10-12).
Prevozne stroške lahko pionirji zmanjšajo tako, da jih delijo z drugimi pionirji. Če imata dva pionirja vsak svoj avto, se lahko dogovorita, da bosta delala skupaj na nekem področju, za kar bosta uporabljala samo en avto. Tako se bosta rešila stroškov za vzdrževanje dveh avtomobilov. Pionirji, ki nimajo avta, se lahko povežejo s tistimi, ki ga imajo, ter si med seboj razdelijo prevozne stroške. Takšne stroške lahko zmanjšamo tudi tako, da gremo do bližnjih področij kar peš. V mnogih državah pionirji uporabljajo poceni javni prevoz.
Med tistimi, ki so premagali finančne težave in vztrajali v polnočasni službi, je tudi Newton Cantwell z ženo. Prodala sta svojo kmetijo in leta 1932 med veliko gospodarsko krizo pričela pionirati s šestimi izmed sedmih otrok. »Kmalu smo porabili ves denar, ki smo ga dobili s prodajo kmetije, predvsem za stroške zdravljenja,« je zapisal brat Cantwell. »Spominjava se, da ko smo se preselili na novo področje, smo imeli ravno toliko denarja, da smo lahko plačali najemnino za dva tedna vnaprej, ostalo nam je še pet dolarjev. Vendar smo vedeli, da bo Jehova skrbel za nas tako dolgo, dokler mu bomo marljivo služili. . . . Naučili smo se z marsikatero stvarjo varčevati. Ko smo se denimo preselili na novo področje, sem razložil nekaterim lastnikom bencinskih črpalk, da vsak dan pri našem krščanskem delovanju uporabljamo tri avtomobile. Običajno so mi zatem dali popust pri bencinu. Najini sinovi so se naučili popravljati avtomobile, tako da smo prihranili kar nekaj denarja, ki bi ga drugače porabili za popravila.« Cantwellovi so se tako uspešno spoprijeli s finančnimi težavami ter vztrajali v polnočasni službi. Brat Cantwell je bil ob smrti, ko je bil star 103 leta, še vedno na seznamu pionirjev.
Najti delno zaposlitev
Mnogi pionirji sami skrbijo za svoje finančne potrebe z delno zaposlitvijo. Pavel je s sovernikoma Akvilo in Priscilo izdeloval šotore, da bi se vzdrževal med oznanjevanjem v Korintu. (Dejanja apostolov 18:1-11). Bratje po veri danes pogosto z veseljem ponudijo pionirjem zaposlitev s polovičnim delovnim časom. Drugi pionirji so našli takšno zaposlitev prek agencij za zaposlovanje, ki ponujajo začasna dela. Osnovnega pomena je zaupanje v Boga in goreča molitev za njegovo vodstvo pri odločitvi, kje se bo pionir zaposlil (Pregovori 15:29).
Neki pionir je rekel: »Razmišljanje v molitvi me je opogumilo, da sem seznanil svojega nadrejenega, da do svojega bogoslužja čutim resno osebno odgovornost in da zato ne bom mogel sprejeti delovnega mesta s polnim delovnim časom. Naslednjo sredo so me vprašali, ali bi sprejel isto delo s polovičnim delovnim časom. Seveda sem ga z veseljem sprejel.« Nikar ne podcenjuj moči molitve ter v skladu s tem, za kar si molil, tudi ravnaj.
Morda se bo pionirjem zdelo primerno povedati prihodnjim delodajalcem, da iščejo zaposlitev s polovičnim delovnim časom, da bi se lahko preživljali med oznanjevanjem. Morda lahko omenijo, koliko ur na teden bi lahko delali. Dve telesni sestri sta si razdelili zaposlitev s polnim delovnim časom v neki pravni službi, tako da je vsaka od njiju delala dva dneva in pol na teden. Tako sta se preživljali med pioniranjem, dokler nista začeli obiskovati Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead in postali misijonarki.
Če se bodo pionirji pogovarjali s soverniki in drugimi ter bodo pregledovali časopisne oglase, bodo odkrili raznolika dela, ki so po Bibliji sprejemljiva za kristjana. Pionirjem veliko pomaga tudi ponižnost, tako da ne bodo preveč izbirčni pri iskanju dela, ki so ga pripravljeni opravljati (primerjaj Jakob 4:10). Da bi lahko nadaljevali s pioniranjem, bodo morda morali poprijeti za delo, ki ga imajo nekateri za nižje ali nepriljubljeno. Če je trenutno mogoče priti samo do takšnega dela, ki si ga človek ne želi najbolj, bo morda kasneje možno spremeniti zaposlitev.
Slabo zdravje in malodušnost
Nekateri morajo prekiniti pionirsko službo, ker imajo hude zdravstvene težave. Če pri tem pionir ne ravna prenagljeno, lahko ugotovi, da se bolezen da pozdraviti ter se mu zdravje toliko izboljša, da lahko naprej pionira. Mnogi lahko pionirajo kljub zdravstvenim težavam, ker hodijo na terapijo, se držijo primerne diete ter dovolj počivajo in telovadijo. Neki potujoči nadzornik je opazoval pionirko, ki je imela tako močan artritis, da ji je moral vedno kdo pomagati pri hoji na oznanjevanju po hišah (Dejanja apostolov 20:20). Pa vendar sta z možem vodila 33 biblijskih poukov na domu in pomagala 83 ljudem, da so sprejeli Božjo resnico. Zdravje se ji je postopoma popravilo in 11 let kasneje je obiskovala šolo za pionirje.
Morda nekatere malodušje navede, da zapustijo pionirsko službo (Pregovori 24:10). Neki pionir je rekel potujočemu nadzorniku: »Nehal bom pionirati. . . . Plačati moram namreč nekaj računov.« Potreboval je očala, ki so stala 20 ameriških dolarjev. »Ali boš nehal pionirati zato, ker potrebuješ 20 dolarjev?« ga je vprašal nadzornik. Pionirju je predlagal, naj en dan dela na krajevni plantaži kave, tako da bo zaslužil 20 dolarjev za očala in bo nadaljeval pionirsko službo. Nadaljnji pogovor je odkril, da je v resnici zaskrbljen zaradi dragega popravila avtomobila. Nadzornik je pionirju priporočal, naj zmanjša izdatke tako, da se vsak dan na oznanjevanje odpelje na področje, ki je le nekaj kilometrov daleč, namesto da potuje do oddaljenih področij. Spodbudil ga je tudi, naj ostane duhovno močan. Pionir se je ravnal po nasvetu in šest mesecev zatem je prejel vabilo, naj obišče Gileadsko šolo. Po diplomi je bil dodeljen v tujino, kjer je mnoga leta zvesto služil vse do smrti. Da, pogosto lahko prejmemo veliko blagoslovov, če ne podležemo malodušnosti, temveč ohranimo v mislih, da je Jehova z nami.
Čuvaj svojo prednost služenja
Kljub preizkušnjam, na primer pomanjkanju in lakoti, je imel Pavel svojo službo za zaklad (2. Korinčanom 4:7; 6:3-6). Tudi danes mnogi Jehovovi služabniki v Afriki, Aziji, Vzhodni Evropi in drugod kljub stiskam in preganjanju vztrajajo v pioniranju. Ko se torej pojavijo preizkušnje, naredite vse, da bi na slavo Jehovu vztrajali v tej prednostni službi.
Večina pionirjev je lahko stopila v vrste polnočasnih oznanjevalcev, ker so poenostavili svoje življenje. Tako kot Pavel so se uprli pridobitniškim skušnjavam in so se naučili biti zadovoljni s ,hrano in odejo‘. Da bi vztrajali v pionirski službi, morajo ostati zadovoljni z najosnovnejšimi stvarmi (1. Timoteju 6:8). Človek je srečen, če postavi od Boga dane prednosti pred gmotne dobrine.
Za ponazoritev: Anton Koerber je imel prednost, da je predstavljal kraljestvene interese pred vladnimi uradniki v Washingtonu (D.C.). Nekaj časa je bil pionir, v 1950-ih tudi okrajni nadzornik. Skupina njegovih nekdanjih poslovnih partnerjev je nekoč prišla k njemu s ponudbo, s katero bi zaslužil milijon dolarjev čistega dobička. Vendar bi moral približno eno leto ves svoj čas posvetiti poslom. Zatem ko je molil za vodstvo in zdrav razum, je rekel: »Ne morem se odreči čudovite prednosti služenja Jehovu, in to niti za eno leto ne, za ves denar tega sveta ne. Več mi pomeni to, da tu v Washingtonu služim svojim bratom ter vem, da me Jehova blagoslavlja. Nedvomno bi zaslužil ta milijon — toda kakšno leto življenja bi bilo za menoj, kako bi bilo z mojo duhovnostjo in kako z mojim zdravjem?« Zato je ponudbo odklonil. Če bodo pionirji tako skrbno čuvali svojo prednost, jim bo to pomagalo, da bodo vztrajali v pionirski službi.
Kako bogato so blagoslovljeni pionirji! Blagoslov je že to, da toliko ur govorijo o Jehovovem veličastnem kraljevanju (Psalm 145:11-13). Ker pionirji posvetijo toliko časa sveti službi, so blagoslovljeni, ker lahko duhovno tolažijo uboge in zatirane, bolne ali osamljene ter druge zelo potrte, ki potrebujejo čvrsto upanje. Če nam razmere dovoljujejo, da pričnemo polnočasno oznanjevati, bomo zares bogato blagoslovljeni. »Blagoslov GOSPODOV bogati.« (Pregovori 10:22) In z njegovo pomočjo in blagoslovom bodo mnogi kraljestveni oznanjevalci srečno vztrajali v pionirski službi.