Vztrajno oznanjevati v deželi ledu in ognja

ISLANDIJA leži v severnem Atlantiku, na sredini med Severno Ameriko in Evropo. Čeprav je tik pod polarnim krogom, ima milejšo podnebje, kot bi pričakovali. Zahvala za to gre toplemu učinku Zalivskega toka. Islandijo imenujejo dežela ledu in ognja, saj ima največji evropski ledenik, hkrati pa je tudi eno od najaktivnejših vulkanskih področij na svetu. Zelo znani so mnogi njeni vrelci in solfatare, vulkanska področja, iz katerih se dvigajo vroči hlapi in žvepleni plini.

Dvestošestdeset tisoč prebivalcev tega drugega največjega otoka v Evropi je potomcev Vikingov, ki so tu prebivali pred več kot enajstimi stoletji. Islandščina je v bistvu stara norveščina, skandinavski jezik iz vikinških časov. Ta se ni skoraj nič spremenil, saj Islandci radi prebirajo svoje stare sage, ki so bile skoraj v celoti napisane v trinajstem stoletju.

V šestnajstem stoletju so pričeli v islandščino prevajati Biblijo. Novo zavezo so natisnili leta 1540, celotno Biblijo pa leta 1584. Več kot 90 odstotkov Islandcev pripada evangeličanski luterantski cerkvi, uradni državni religiji. Čeprav najdemo Biblijo v skoraj vsakem domu, le redki verjamejo, da je Božja beseda. Večina Islandcev zelo liberalno gleda na religijo in večinoma so svobodomiselni.

Dobra vest prispe do Islandije

Prvi Islandci, ki so slišali za dobro vest, so živeli v Kanadi. Eden od njih je bil Georg Fjoelnir Lindal. Njegovi starši so bili z Islandije, tako da je znal islandsko. Kmalu zatem ko je posvetil svoje življenje Bogu Jehovu, je postal polnočasni oznanjevalec dobre vesti. Leta 1929, ko mu je bilo 40 let, je ponesel dobro vest prebivalcem te dežele ledu in ognja.

Kako velika naloga za enega človeka! Islandija meri od severa do juga 320 kilometrov ter 500 kilometrov od vzhoda do zahoda. Obala, vključno s fjordi in zalivčki, je dolga 6400 kilometrov. V tistih časih še ni bilo cest, kaj šele avtomobilov ali katerih drugih sodobnih prometnih prevoznih sredstev. Brat Lindal je v desetih letih prepotoval ves otok ter razdelil na tisoče knjig. Ob obrežju je plul s čolnom, med obiskovanjem kmetij v notranjosti dežele pa je imel s seboj dva konja, na enem je jahal, na drugem pa je tovoril literaturo in svoje imetje.

Skoraj 18 let je bil brat Lindal edina Jehovova priča na Islandiji. Čeprav se je zelo trudil, se v tistih časih ni niti eden opredelil za Kraljestvo. Njegova dolgoletna osamljenost se je končala 25. marca 1947, ko sta prispela prva diplomanta Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Lahko si samo zamislimo, kako srečen je bil, ko je Jehova končno uslišal njegove molitve, naj pošlje več delavcev na žetev (Matevž 9:37, 38). Brat Lindal je deloval na Islandiji vse do svoje vrnitve v Kanado leta 1953.

Več delavcev za žetev

Misijonarja, ki sta prišla leta 1947, sta bila danska brata. Naslednja dva misijonarja sta prišla čez dve leti. Vsi štirje so oznanjevali skupaj z nekaj prijatelji, ki so se preselili na Islandijo. Razdelili so na tisoče naših izdaj. Večinoma so bili Islandci strastni bralci, vendar se jih je le malo odzvalo na dobro vest. Po 27 letih sejanja in zalivanja so potrpežljivi bratje videli prve sadove svojega dela. Leta 1956 se je sedem Islandcev opredelilo za Kraljestvo ter posvetilo svoje življenje Jehovu.

V zadnjih desetih letih se je število kraljestvenih oznanjevalcev podvojilo. Zdaj v deželi deluje sedem občin in ena skupina — skupaj 280 oznanjevalcev dobre vesti. Pojdimo na izlet po otoku in obiščimo vse občine.

Okrog prestolnice

Bratje in sestre, ki so vsa ta leta vztrajali, so bili bogato blagoslovljeni. V glavnem mestu Reykjaviku sta zdaj dve uspešni občini. Shajata se v lepi kraljestveni dvorani, ki je v isti stavbi kot podružnica. Stavbo so posvetili leta 1975.

Fridhrik in Ada sta dva od sedmih, ki so se krstili leta 1956. Fridhrik pripoveduje: »Spominjam se, da smo se shajali v sobici na podstrešju, kjer so živeli misijonarji. V sobi je bilo 12 stolov, vendar je včasih obiskalo shod več ljudi, zato smo morali odpreti vrata v nasledjo sobico. Kako drugače je danes, ko dve občini polnita kraljestveno dvorano!«

Fridhrik je bil na prvem zboru nadzornik oddelka za prehrano. »Večino dela sem opravil kar sam, prav tako pa ni bilo nič neobičajnega, če sem imel vsak dan tri ali štiri govore v programu zbora. Ker sem delal v kuhinji, sem nosil predpasnik. Ko je nastopil čas mojega govora, sem si hitro oblekel suknjič in pohitel v dvorano. Večkrat so me morali bratje opomniti, naj si odvežem predpasnik. Zdaj je na naših zborih 400 do 500 obiskovalcev, med njimi so tudi odlični starešine, ki sodelujejo v posameznih programskih govorih. Vedno je na razpolago tudi obilica pridnih rok, ki pomagajo v oddelku za prehrano.«

Reykjaviku najbližjo občino najdemo 50 kilometrov proti zahodu v Keflaviku. Pot nas vodi skozi lavasta področja, saj je deset odstotkov Islandije prekrite z lavo. Prve rastline, ki zrastejo na lavi, so lišaji in mahovi, na starejših področjih lave pa najdemo že divje jagode in nizko grmičevje.

Občina v Keflaviku, ki je bila ustanovljena leta 1965, ima 19 oznanjevalcev. V bližini je mednarodno letališče in ameriška vojaška baza. Čeprav Jehovove priče niso nikoli smele oznanjevati v bazi po hišah, pa v njej vodijo mnogo biblijskih poukov, tako da je do zdaj kar nekaj posameznikov spoznalo resnico.

Naslednja občina je v Selfossu, in sicer 55 kilometrov vzhodno od Reykjavika. Tu lahko vidimo zeleno podeželje, ter mnogo krav in ovc. V teh krajih je največja islandska mlekarna. Nato se peljemo mimo Hveragerdhija, mesteca v slikoviti dolini. V daljavi lahko po vsej dolini opazujemo stebre vodne pare iz vrelcev. To je eno največjih termalnih področij v državi. Postavili so mnoge rastlinjake, da bi te vrelce izkoristili za gojenje paradižnika, kumar in najrazličnejšega cvetja.

V teh krajih najdemo majhno, vendar dejavno občino z 19 kraljestvenimi oznanjevalci. Sem sta se leta 1988, ko je bila ustanovljena tukajšnja občina, iz Reykjavika preselila Sigurdhur in Gudhrún Svava, da bi pomagala majhni skupini. Sigurdhur je tu edini starešina. Preden je pred približno desetimi leti postal Jehovova priča, je bil zelo priljubljen glasbenik, bobnar v raznih glasbenih skupinah. Danes se preživlja kot čistilec oken in učitelj glasbe. Kot človek iz sveta zabave si je nakopal marsikateri problem, saj je jemal mamila, velikokrat popival, pa tudi zakon mu je razpadel. Kako srečen je zdaj, ko ima njegovo življenje smisel in ko služi Jehovu!

Proti skrajnemu vzhodu

Iz Selfossa smo se odpravili na 680 kilometrov dolgo pot, večinoma po ozki in gruščasti cesti. Hoteli smo priti do naslednje občine v Reydharfjoerdhuru na vzhodnem obrežju. Ko smo se vozili že kakšne pol ure, smo zagledali Heklo, najznamenitejši islandski vulkan. V tem stoletju je že štirikrat izbruhnil.

Leta 1973 je prišlo do silovitega vulkanskega izbruha na Vestmannaeyjarju (otočje Westmann). V nekaj urah je bilo vseh 5300 prebivalcev varno evakuiranih na Islandijo. Po obnovi mesta se je večina prebivalcev postopno vrnila nanj. Zdaj tu živita dve Jehovovi priči, ki oznanjujeta ljudem v tej majhni skupnosti. Po še dveh urah vožnje se zagledamo v veličasten Vatnajoekull, daleč največji islandski ledenik, ki se razprostira na površini 8300 kvadratnih kilometrov. Peljemo se mimo številnih prelepih slapov in rek.

Po desetih urah vožnje končno prispemo na cilj. V Reydharfjoerdhuru se snidemo z 12 oznanjevalci najmlajše občine na Islandiji. Tu ni živela niti ena Jehovova priča, vse dokler proti koncu leta 1988 ni bil odprt misijonarski dom. Kjell in Iiris, švedski misijonarski par, ki deluje na Islandiji že od leta 1963, je odgovoren za delo med 15.000 prebivalci te podeželske pokrajine. Mnogi živijo v ribiških vasicah vzdolž 500 kilometrov obrežja.

Kjell pripoveduje: »Nobenega dvoma ni, da je Jehova bogato blagoslovil kraljestveno delovanje v tem delu Islandije. Prvega januarja 1993 smo tukaj ustanovili občino, poleg tega pa vodimo mnogo dobrih biblijskih poukov s posamezniki, ki lepo napredujejo. Čeprav so se prometna sredstva od takrat, ko je brat Lindal jahal na konju spremenila, v temačnih zimskih mesecih ni vedno enostavno peljati po poledenelih cestah čez gorske prelaze, pa čeravno človek sedi za volanom terenskega vozila s pogonom na vsa štiri kolesa. Enkrat smo zdrsnili s poledenele ceste in se dvakrat ali trikrat prekucnili po pobočju. Kako veseli smo bili, da ni bil nihče poškodovan!«

Po 30 letih delovanja na Islandiji Iiris pravi: »Z leti jih je veliko prišlo pomagat iz drugih držav. Čeprav se je večina od njih iz različnih vzrokov morala vrniti, so prav gotovo veliko prispevali k sejanju in zalivanju. Srečna sva, da sva lahko ostala, saj imava zdaj prednost videti čas žetve. Tudi tu Jehova pospešuje svoje delo!«

Velik porast je tudi zaradi tega, ker novi oznanjujejo sodelavcem. Atli je izvedel za resnico od misijonarjev, zatem pa je o njej pripovedoval sodelavcem v gradbenem podjetju, v katerem je zaposlen. Dva njegova sodelavca zdaj že oznanjujeta, eden se je novembra 1992 skupaj z ženo krstil. Tretji sodelavec preučuje Biblijo z Jehovovo pričo.

Pot nas vodi na sever

Iz Reydharfjoerdhurja se odpravimo na zahod. Naslednja občina v mestu Akureyri je oddaljena 300 kilometrov. Na začetku 1950-ih let je bil sem dodeljen posebni polnočasni oznanjevalec. Od vsega začetka so našemu delovanju močno nasprotovali nekateri duhovniki. V krajevnih časopisih so izhajali članki, ki so svarili pred Jehovovimi pričami. Mnogi meščani so se ukvarjali s spiritizmom. Vendar je zaradi vztrajnosti in potrpežljivosti mnogih pionirjev in misijonarjev tukaj dejavna in prijetna občina s 35 kraljestvenimi oznanjevalci.

Fridhrik, eden od tukajšnjih starešin, je bil ribič. Zatem ko je leta 1982 obiskal območni kongres, je bil prepričan, da spoznava resnico. V Akureyri se je vrnil odločen, da bo oznanjeval družini, prijateljem in sorodnikom. Fridhrik je načrtoval zapustiti ribištvo, tako da bi imel več časa za občino. Svojemu dekletu Helgi je rekel, da ne moreta več živeti skupaj, dokler se ne poročita, saj želi postati Jehovova priča. Želel je, da bi tudi ona pričela preučevati Biblijo, saj se ni želel ,poročiti z nevernico‘ (1. Korinčanom 7:39). Na njegovo presenečenje je Helga pričela preučevati. Poročila sta se februarja 1983 in se kmalu zatem tudi krstila. Sčasoma sta sprejeli resnico še Fridhrikova mati in sestra.

Nazadnje se ustavimo še v Akranesu, ki je od Akureyrija oddaljen 350 kilometrov. Do njega se peljemo čez tri gorske hrbte ter skozi mnoge prelepe doline. Tu je cesta asfaltirana, tako da je vožnja veliko prijetnejša od tiste po ozki makadamski cesti, po kateri smo se vozili do zdaj. V Akranesu obiščemo najmanjšo občino na Islandiji, saj ima le pet oznanjevalcev, od tega sta dva starešina. Pravzaprav sta to le dve družini, ki sta prisluhnili klicu iz Makedonije in zapustili eno od večjih občin v Reykjaviku ter se preselili v to mestece, kjer je večja potreba (Dejanja apostolov 16:9, 10). Zdaj na tem področju že dve leti potrpežljivo oznanjujejo dobro vest ter zaupajo v Jehova, da bo poskrbel za rast (1. Korinčanom 3:6).

Dobri obeti za porast

Islandski kmetje uspešno gojijo najrazličnejše sadje, zelenjavo in druge rastline v rastlinjakih, ki jih grejejo z geotermalno energijo in umetno svetlobo. Podobno tudi Jehovove priče, opremljene z duhovno resnico, navdušeno in prijazno prepričujejo druge. Pri tem jih blagoslavlja Jehovov sveti duh, tako da na islandskem polju dosegajo čudovite rezultate.

Letos je bilo na svečanosti v spomin na Kristusovo smrt 542 navzočih. Oznanjevalci trenutno vodijo skoraj 200 biblijsih poukov na domovih ljudi. Poleg tega nam ugoden odziv na spodbudo po delovanju na neobdelanih področjih vliva upanje, da bodo vsi ovcam podobni ljudje na tem prostranem otoku prisluhnili glasu Dobrega pastirja Jezusa Kristusa (Janez 10:14-16). Kako spodbuden rezultat za vse zveste oznanjevalce, ki so v preteklih 64 letih potrpežljivo in vztrajno oznanjevali dobro vest v tej deželi ledu in ognja!

[Zemljevid na strani 24]

(Lega besedila — glej publikacijo)

Akureyri

Akranes

Keflavik

Selfoss

Vestmannaeyjar

Reydharfjoerdhur

Hekla

Geysir

VATNAJOEKULL

REYKJAVIK

[Vir slike]

Po zemljevidu Jeana-Pierra Biarda