Izmenjava misli — več kot pogovor

ZAMISLIMO si množico turistov, ki opazuje slikovito pokrajino. Čeprav se pred njimi odpira isti razgled, pokrajino doživlja vsakdo po svoje. Zakaj? Ker jo vsak gleda iz svojega zornega kota. Niti dva človeka ne stojita natančno na istem mestu. Poleg tega se niso vsi osredinili na isti delček pokrajine. Vsak se je pač zagledal v tisto, kar ga je posebej zanimalo.

Podobno velja v zakonu. Celo zakonca, ki se zelo lepo ujemata, ne gledata na neko stvar povsem enako. Mož in žena se na primer razlikujeta po čustvenem ustroju, otroštvu in vplivu družine. Zaradi tega lahko različno gledata na iste stvari, kar lahko postane vir bridkih prepirov. Apostol Pavel je odkrito rekel: »Tisti, ki se poročijo, bodo imeli bolečine in bridkosti.« (1. Korinčanom 7:28, The New English Bible)

V izmenjavo misli je vključen tudi napor, da se te razlike spoji v odnos, ki vlada znotraj »enega telesa«. Zato si je treba vzeti čas za pogovor. (Glejte okvirček na 7. strani.) Pomisliti pa je treba še na nekaj stvari.

Bodite uvidevni

Biblijski pregovor pravi: »Srce modrega daje pamet [uvidevnost, NW] njegovim ustom in na njegovih ustnicah množi učinkovitost pouka.« (Pregovori 16:23, EI) Hebrejska beseda, tu prevedena z ,daje uvidevnost‘, nakazuje človekovo preudarnost, da vsako stvar skrbno premisli. Zato je osrednjega pomena za učinkovito izmenjavo misli srce, ne pa usta. Dober sogovornik mora biti več kot le govorec; biti mora poslušalec, ki se zna vživeti v položaj drugega (Jakob 1:19). Znati mora razbrati čustva ter vzroke zakončevega ravnanja (Pregovori 20:5).

Kako? Včasih lahko to razberete, če razmislite o okoliščinah, v katerih je prišlo do spora. Ali je morda mož pod čustvenim ali fizičnim pritiskom? Ali je morda k takšnemu razpoloženju žene pripomogla bolezen? Biblija pravi: »Beseda ob pravem času, kako dobra!« (Pregovori 15:23) Če boste pretehtali okoliščine, vam bo to pomagalo prav odgovoriti (Pregovori 25:11).

Pogosto vzrok za nastali spor ne izvira iz sedanjih okoliščin.

Razumeti preteklost

Doživetja iz otroštva pogosto oblikujejo razmišljanje odraslega človeka. Ker zakonca prihajata iz različnih družin, so razlike v pogledih neizogibne.

V Bibliji zapisan dogodek to lepo odkrije. Ko so skrinjo zaveze vrnili v Jeruzalem, je David javno izrazil svoje navdušenje. Kaj pa njegova žena Mihala? Biblija pripoveduje: ,Mihala, hči Savlova, je gledala skozi okno in je videla kralja Davida, da poskakuje in pleše pred GOSPODOM, in ga je zaničevala v srcu svojem.‘ (2. Samuelova 6:14-16)

Mihala je tako kot njen nepravični oče Savel ravnala brezbožno. Biblijska razlagalca C. F. Keil in F. Delitzsch menita, da se zaradi tega v 16. vrstici omenja Mihalo kot »hči Savlovo« in ne kot Davidovo ženo. Kakorkoli, poznejši prepir med Davidom in Mihalo je odkril, da na ta veseli dogodek nista gledala enako (2. Samuelova 6:20-23).

Ta dogodek odkriva, da lahko zaradi komaj opaznega vpliva vzgoje mož ali žena na isto stvar gledata povsem različno. To velja tudi tedaj, če oba služita Jehovu. Tako denimo žena, ki v otroštvu ni bila deležna ustrezne čustvene podpore, kaže izredno potrebo po naklonjenosti in potrjevanju. To morda bega njenega moža. »Lahko ji stokrat povem, da jo ljubim,« morda vzklikne mož, »pa še vedno ni dovolj.«

Pri tem izmenjava misli vključuje tudi načelo, ,da ne gleda vsak na svoje, ampak vsak tudi na to, kar je drugega‘ (Filipljanom 2:4). Ko se pogovarjata, mora mož upoštevati ženino in ne svojo preteklost. Seveda se to pričakuje tudi od žene. (1. Korinčanom 10:24)

Zloraba v preteklosti

Osebno zanimanje je še kako pomembno, če je bil zakonec v otroštvu posiljen ali spolno zlorabljen. Na žalost je danes vse več takšnih primerov. Tako morda žena odkrije, da v trenutkih spolne intimnosti ne more ločiti sedanjosti od preteklosti, svojega moža od hudodelca, spolni odnos od spolne zlorabe. To lahko privede do razočaranja, še posebej, če mož ne razmišlja o tej občutljivi zadevi z ženinega gledišča (1. Petrov 3:8).

Čeprav zakonec ne more izbrisati preteklosti in ne more povsem odstraniti njenega vpliva, pa lahko potolaži obupanega zakonskega tovariša (Pregovori 20:5). Kako? »Vi, možje, skušajte razumeti ženo, s katero živite,« je zapisal Peter (1. Petrov 3:7, Phillips). Razumevanje zakončeve preteklosti je pomemben del sporazumevanja. Brez sočutnega razumevanja bodo vse besede zaman.

Jezusu so se »zasmilili« trpeči ljudje, čeprav sam ni nikoli izkusil njihovih bolezni (Matevž 14:14). Podobno morda tudi vi niste osebno izkusili zapostavljenosti ali zlorabe, kot je to morala pretrpeti vaša žena. Zato nikar ne podcenjujte njene bolečine, marveč se seznanite z njeno preteklostjo in jo podpirajte (Pregovori 18:13). Pavel je zapisal: »Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa iskati lastno ugodje.« (Rimljanom 15:1, EI)

Pestovanje zamere

Zakon je kot dragocena posoda. Kdor ga poškoduje s prešuštvom, povzroči neprecenljivo škodo (Pregovori 6:32). Če se nedolžen zakonec odloči odpustiti, se lahko koščke s spravo ponovno zlepi skupaj. Vendar pa sledi ostanejo in med prerekanjem se jih morda človek rad spomni ter izkoristi preteklost za svoje orožje.

Zamera je normalna reakcija na zakončevo nezvestobo. Toda če ste odpustili zakoncu, pazite, da ne bi z dolgotrajno užaljenostjo izničili vse dobro, ki ste ga dosegli z odpuščanjem. Neglede na to, ali zamero gojite na tihem v sebi ali zakoncu neusmiljeno očitate, stalna zamera škoduje obema zakoncema. Zakaj? Neki zdravnik pravi: »Če je zakonski tovariš ranil vaše občutke, to pomeni, da vam je še vedno do njega. Zato z molkom ali maščevanjem ne boste le ranili zakonca, marveč boste uničili sebe. Poleg tega boste načeli odnos, za katerega ste si želeli, da bi bil trden.«

Da, če človek ne obvlada svoje jeze, ne more zgladiti razlik v zakonu. Zato se z zakoncem pogovorite o svojih občutkih takrat, ko čustva niso razgreta. Pojasnite mu, zakaj se čutite prizadete, kaj bi vas pomirilo in kaj boste naredili, da bi obvarovali dober odnos. Nikoli ne izkoriščajte preteklosti kot orožje, s katerim bi v prerekanju dosegli prednost.

Zasvojenost škoduje izmenjavi misli

Zakon je poln gorja, če se eden od zakoncev opija ali jemlje mamila. Nezasvojen zakonec se morda znajde v položaju, v kakršnem je bila Abigaila. Biblija pripoveduje, da si je Abigaila, medtem ko je bil njen mož Nabal »zelo pijan«, neutrudno prizadevala, da bi ublažila posledice njegovega nespametnega ravnanja (1. Samuelova 25:18-31, 36, EI). Zakoni, v katerih je en zakonec zasvojen, drugi pa skuša spremeniti zasvojenčevo vedenje, so bolj ali manj podobni družini Nabala in Abigaile.a

Razumljivo, da človek občuti veliko olajšanje, ko se zasvojenec začne zdraviti. Vendar je to šele začetek. Zamislite si orkan, ki pustoši po majhnem mestu. Hiše se rušijo, drevesa so izruvana, telefonski drogovi ležijo po tleh. Kako veliko veselje zavlada, ko je viharja konec. Vendar zdaj vse čakajo obsežna obnovitvena dela. Isto velja za zakonca, ki se pozdravi. Skrhane odnose je treba obnoviti. Ponovno je treba vzpostaviti zaupanje in odkrit pogovor. Obnoviti je treba izmenjavo misli. Za pozdravljenega zasvojenca je ta postopna obnovitev del »nove osebnosti« (NW), ki si jo po Bibliji mora kristjan privzgajati. Ta nova osebnost mora vključevati nov »duh uma«. (Efežanom 4:22-24)

Biblijski pouk je Leonardu in Elaine pomagal, da sta prenehala jemati mamila, vendar pa nista povsem prenovila ,duha uma svojega‘.b Ponovno sta se uklonila tej razvadi. »Dvajset let sva se zaman skušala držati biblijskih načel ter ustvariti uspešen zakon,« pravi Elaine. »Tako zelo sva bila zasvojena, da se tega nisva mogla otresti ne z molitvijo ne s preučevanjem.«

Leonard in Elaine sta iskala vzrok njune zasvojenosti. Še posebej jima je pomagalo gradivo o zlorabi otrok, alkoholizmu in spoštovanju žensk, ki ga je pripravil »zvesti in preudarni suženj« (Matej 24:45-47, NW).c »Pomagalo nama je, da sva popravila škodo in obnovila najine odnose,« pravi Elaine.

Reševanje problemov

Rebeka je bila zelo žalostna zaradi žen sina Ezava. Ker se je bala, da ga bo drug sin Jakob posnemal, je z naslednjimi besedami razkrila svoj obup možu Izaku: »Studi se mi življenje moje zaradi hčera Hetejcev. Če vzame Jakob ženo izmed hčer Hetejcev, kakršni sta oni dve, izmed hčer tega kraja, čemu mi življenje?« (1. Mojzesova 27:46)

Opazite lahko, da je Rebeka sicer odločno razkrila svoja čustva, ni pa Izaka napadla. Ni rekla: »Ti si kriv!« ali: »Položaj bi moral nadzorovati!« Ne, Rebeka je govorila v prvi osebi ednine, da bi opisala, kako ta problem vpliva nanjo. Takšen pristop je zbudil pri Izaku sočutje, ne pa željo, da ohrani svoj položaj. Ker se Izak ni čutil napadenega, se je očitno takoj odzval na Rebekino prošnjo (1. Mojzesova 28:1, 2).

Rebekin zgled je poučen tako za može kot za žene. Ko pride do spora, se je treba lotiti problema, ne pa drug drugega. Kot Rebeka odkrijte, kar vas teži, tako da se bo videlo, kako to vpliva na vas. »Žalosten sem, ker . . .« ali »Mislim, da me nisi prav razumel, ker . . .« je veliko boljše kot »Razočaral si me!« ali »Nikoli me ne razumeš!«

Ne le zdržati

Zakon prvega človeškega para, Adama in Eve, je trajal stoletja, v katerih so se jima rodili sinovi in hčere (1. Mojzesova 5:3-5). Toda to ne pomeni, da je njun zakon vredno posnemati. Že zgodaj sta duh neodvisnosti in preziranje Stvarnikovih pravičnih zakonov poškodovala njuno vez »enega telesa«.

Podobno lahko tudi danes zakon zdrži brez pomembnega dejavnika — izmenjave misli. Morda bi morali izkoreniniti močno ukoreninjeno razmišljanje in neprimerne lastnosti svojega značaja. (Primerjajte 2. Korinčanom 10:4, 5.) To je stalen proces privzgajanja. Bog Jehova se zelo zanima za zakonsko skupnost, saj je njen Stvarnik (Malahija 2:14-16; Hebrejcem 13:4). Če se trudimo, smo torej lahko prepričani, da bo Bog priznal naš trud in nas nagradil z modrostjo in močjo, ki ju potrebujemo, da bi odpravili vsakršne motnje pri izmenjavi misli v zakonu. (Primerjajte Psalm 25:4, 5; 119:34.)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 6]

»Še za smeti porabiva več časa!«

MOŽA in ženo, ki sta se nenehno prepirala, so zaprosili, naj približno ocenita, koliko časa potrebujeta, da vsak teden izpraznita koš za smeti. Izračunala sta, da povprečno 35 minut na teden ali 5 minut na dan. Nato pa so ju vprašali, koliko časa namenita pogovoru. Mož je bil presenečen. Priznal je: »Še za smeti porabiva več časa!« Ter dodal: »Presneto se motiva, če misliva, da je pet minut na dan dovolj za ohranitev zakona, kaj šele za krepitev zakonskih vezi.«

[Okvir na strani 7]

Držita se osnovnih pravil

◻ Pogovorjajta se le o eni stvari naenkrat (1. Korinčanom 14:33, 40)

◻ Odkrijta svoja čustva, ne obtožujta (1. Mojzesova 27:46)

◻ Nobenih udarcev (Efežanom 5:28, 29)

◻ Nobenih žaljivk (Pregovori 26:20)

◻ Prizadevajta si za spravo, ne za zmago (1. Mojzesova 13:8, 9)

[Slika na strani 4]

Ko pride do spora, se lotita problema, ne pa drug drugega

[Slika na strani 8]

Odkrivajta svoja čustva in se ne obtožujta