Biblijski zemljepis — ali je točen

V PALESTINI je ravnokar zašlo sonce. Piše se leto 1799. Francoska vojska se je po napornem dnevu korakanja po vročini utaborila. Vrhovni poveljnik Napoleon počiva v svojem šotoru. Ob migetanju plamenov sveče eden njegovih služabnikov glasno bere francosko Biblijo.

Očitno se je to pogosto dogajalo med Napoleonovim bojnim pohodom po Palestini. »Ko smo taborili med ruševinami teh starodavnih mest,« je kasneje pripovedoval v svojih spominih, »smo vsak večer glasno brali Sveto pismo. . . . Podobnost in resničnost teh opisov je presenetljiva: po mnogih stoletjih in spremembah se še vedno ujemajo s to deželo.«

Kdor potuje po Bližnjem vzhodu, zlahka primerja biblijske dogodke z zdajšnjimi kraji. Preden je francoska vojska zavzela Egipt, so tujci o tej staroveški deželi vedeli bore malo. Znastveniki in učenjaki, ki jih je Napoleon vzel s seboj v Egipt, so pričeli razkrivati podrobnosti nekdanjega egiptovskega blišča. Tako so si laže predstavljali »težko suženjstvo« Izraelcev (2. Mojzesova 1:13, 14, NW).

Na večer odhoda iz Egipta so se Izraelci zbrali v Ramzesu ter odšli »kraj puščave« (2. Mojzesova 12:37; 13:20). Tu jim je Bog zapovedal, »naj se vrnejo« in ,razpnejo šatore pri morju‘. Ta nenavaden manever so si mnogi razlagali kot »zmedeno tavanje« (NW), zato se je egiptovski faraon z vojsko in 600 bojnimi vozovi zapodil za svojimi nekdanjimi sužnji, da bi jih spet zajel (2. Mojzesova 14:1-9).

Eksodus

Jožef, zgodovinopisec iz prvega stoletja n.š., poroča, da je egiptovska vojska pregnala Izraelce v »ožino« ter jih ujela v past »med nedostopnimi prepadi in morjem«. Še danes natančno ne vemo, kje so Izraelci prečkali Rdeče morje. Vendar si tedanje dogodke laže predstavljamo z vrha pogorja, s katerega se lahko razgledamo po severnem koncu Rdečega morja. Zanimivo, da se ena od gora imenuje Džebel Ataka, kar pomeni gora odrešitve. Med tem pogorjem in Rdečim morjem je majhna ravnina, ki se zoži do točke, kjer predgorje domala štrli iz morja. Na nasprotni strani Rdečega morja leži oaza z mnogimi studenci, imenovana Ajun Musa, kar pomeni Mojzesovi studenci. Morsko dno med tema dvema točkama se spušča zelo zlagoma, medtem ko se povsod drugje odsekano zniža za 9 do 18 metrov.

Brezverni teologi krščanstva skušajo razvrednotiti čudež, ki ga je povzročil Bog, ko je razdelil vode Rdečega morja ter omogočil Izraelcem, da so zbežali po suhem. Teologi so prestavili ta dogodek v plitko močvirje ali barje, ki leži severno od Rdečega morja. Vendar to ne ustreza biblijskemu zapisu, ki večkrat ponovi, da so Izraelci prečkali Rdeče morje na kraju, kjer je bilo dovolj vode, da je v njej faraon z vso vojsko utonil. Da, pogoltnila jih je voda (2. Mojzesova 14:26-31; Psalm 136:13-15; Hebrejcem 11:29).

Sinajska pustinja

Težke razmere na Sinajskem polotoku so živo opisane v biblijskem poročilu o tavanju Izraelcev (5. Mojzesova 8:15). Toda ali se je lahko ves narod zbral ob vznožju Sinajske gore, da bi prejel Božjo postavo in se kasneje umaknil ter stal »oddaleč« (2. Mojzesova 19:1, 2; 20:18)? Ali je tu dovolj prostora za takšen premik množice, ki je po nekaterih ocenah štela tri milijone?

Arthur Stanley, popotnik in biblicist iz 19. stoletja, je obiskal področje Sinajske gore ter opisal prizor, ki ga je zagledala družba, ko se je povzpela na Ras Safsafa: »V trenutku je razgled na nas naredil vtis, tako kot na vsakogar, ki se je ozrl naokrog in opisal to, kar je videl. . . . Pred nami je bila globoka prostrana rjava ravnina, ki se je spuščala proti samemu vznožju skalovja. . . . Glede na to, da na tem področju skorajda nikjer gora ne prehaja tako v ravnino, je odkritje takšnega prehoda v neposredni bližini tradicionalnega Sinaja zares pomemben dokaz za resničnost pripovedi.«

Obljubljena dežela

V štiridesetem letu potovanja Izraelcev po pustinji je Mojzes takole opisal značilnosti dežele, v katero bodo vsak čas vstopili: »Zakaj GOSPOD, tvoj Bog, te pelje v dobro deželo, v deželo potokov, studencev in jezer, ki izvirajo po dolinah in gorah.« (5. Mojzesova 8:7)

Točnost te obljube je kmalu spoznal ves narod, ko so se vsi, moški, ženske, otroci in tujci, zbrali v z vodo bogati sihemski dolini med gorama Ebal in Garizim. Ob vznožju gore Garizim se je zbralo šest rodov. Drugih šest rodov se je zbralo na nasprotni strani doline ob vznožju gore Ebal, in sicer, da bi prisluhnili Božjim blagoslovom, ki jih bo narod prejel, če bo poslušal Jehovovo postavo, ter prekletstvom, ki bodo prišli nadenj, če se ne bo držal Božje postave (Jozue 8:33-35). Toda ali je bilo tu dovolj prostora, da se je ves narod spravil v to ozko dolino? In le kako so lahko vsi slišali, če pa še niso poznali sodobnega ozvočenja?

Bog Jehova je lahko glas levitov čudežno ojačal. Vendar se zdi, da takšen čudež ni bil potreben, saj je akustičnost te doline zares izredna. »Vsi popotniki,« je zapisal Alfred Edersheim, biblicist iz 19. stoletja, »se strinjajo s temle: 1. Da se na Ebalu in Garizimu brez težav razločno sliši vse, kar se govori v dolini. 2. Da ti dve gori nudita toliko prostora, da so se lahko zbrali vsi Izraelci.«

William Thomson, drug biblicist iz 19. stoletja, je opisal doživetje iz te doline v svoji knjigi The Land and the Book: »Zakričal sem, da bi slišal odmev in potem sem si zamislil, kako je bilo, ko so leviti glasno razglasili: . . . ,Proklet bodi, kdor naredi rezano ali ulito podobo, kar je gnusoba GOSPODU!‘ In potem gromek AMEN; desetkrat glasnejši odmev silne občine, ki se je dvigal od Ebala h Garizimu in obratno.« (Primerjajte 5. Mojzesovo 27:11-15.)

Jezreelska dolina

Severno od Sihema odkrijemo še eno rodovitno dolino, ki leži pod morsko gladino ter se postopoma dviga in širi v prostrano ravnino. Vse to področje se imenuje Jezreelska dolina, in sicer po mestu Jezreel. Severno od te doline leži galilejsko gričevje, med katerim najdemo Nazaret, mesto, v katerem je odraščal Jezus. »Nazaret,« pojasnjuje George Smith v svoji knjigi The Historical Geography of the Holy Land, »leži v kotlini med griči; toda ko se povzpnete na rob te kotline, . . . imate kaj videti! Pred vami leži [Jezreelska dolina] s svojimi bojišči. . . . Pravi zemljevid zgodovine Stare zaveze.«

V tej dolinini ravnini so arheologi izkopali ruševine mestnih kraljestev, ki so jih zavzeli Izraelci za časa Jozua, in sicer: Taanah, Megido, Jokneam in najbrž tudi Kedeš (Jozue 12:7, 21, 22). V isti pokrajini je Jehova za časa sodnikov Baraka in Gideona čudežno osvobodil svoje ljudstvo silno močnih sovražnih narodov (Sodniki 5:1, 19-21; 6:33; 7:22).

Stoletja kasneje je kralj Jehu prejahal dolino do mesta Jezreel, da bi izvršil Jehovovo sodbo nad Jezabelo in odpadniško Ahabovo hišo. Iz stražnega stolpa v Jezreelu se je proti vzhodu lepo videlo kakšnih 20 kilometrov daleč, kako se približujejo Jehujevi konjeniki. Prav gotovo je kralj Joram imel dovolj časa, da je najprej na konju poslal prvega sla in potem še drugega, ter da sta nato izraelski kralj Joram in judovski kralj Ahazija skočila na bojna vozova in se srečala z Jehujem, preden je ta prišel do Jezreela. Jehu je brez oklevanja usmrtil Jorama. Ahazija pa je pobegnil, vendar so ga kasneje ranili, tako da je v Megidu umrl (2. kraljev 9:16-27). O takšnih bojiščih, kakršno je gornje, je George Smith zapisal: »Presenetljivo, da niti v eni pripovedi . . . ne najdemo ničesar, kar bi bilo zemljepisno nemogoče.«

Nedvomno je Jezus pogosto gledal po Jezreelski dolini ter razmišljal o pretresljivih zmagah, ki so se tam izbojevale. Vedel je, da je on kot obljubljeni Mesija določen, da izpolni vlogo Večjega Jozua, Večjega Baraka, Večjega Gideona in Večjega Jehuja ter opraviči Jehovovo vrhovnost. Biblija uporablja Megido, najbolj strateško mesto v tej dolinini ravnini, kot simbol kraja, kjer se bo bíla Božja vojna Harmagedon (kar pomeni gora Megido). To bo bitka, ki se bo bojevala po vsej zemlji. V njej bo Kralj kraljev, Jezus Kristus, uničil vse sovražnike Boga in krščanske občine, Božjega pravega ljudstva (Razodetje 16:16; 17:14).

Biblija pripoveduje, da so jezni Judje iz Nazareta skušali Jezusa ubiti tako, da so ga peljali »na rob gore, na kateri je bilo njih mesto sezidano, da bi ga doli pahnili« (Lukež 4:29). Zanimivo, da na jugozahodu današnjega Nazareta leži 12 metrov visoko skalovje. Morda se je ta dogodek odvijal ravno tu. Jezus se je iztrgal iz rok svojih sovražnikov. Biblija dodaja, da je »šel doli v Kafarnaum« (Luka 4:30, 31, NW). Da, Kafarnaum dejansko stoji na mnogo nižjem griču ob Galilejskem morju.

Zaradi teh, pa tudi mnogih drugih podrobnosti, so mnogi, ne le Napoleon, osupnili nad točnostjo biblijskih zemljepisnih podatkov. »[V Bibliji omenjeni] topografski podatki so zelo številni in v celoti zadovoljivi,« je v knjigi The Land and the Book zapisal Thomson. »Konstantno ujemanje zapisane zgodovine z zemljepisom Stare in Nove zaveze mora na nas zares narediti vtis,« komentira Stanley v knjigi Sinai and Palestine.

Osupljiva točnost zemljepisnih podatkov Biblije je le eden od dokazov, da ta knjiga ni ljudskega izvora. Prejšnje tri številke Stražnega stolpa so pisale o Bibliji. Priporočamo vam, da si jih priskrbite ter uživate ob branju preostalih treh delov te serije.

[Zemljevid na strani 7]

(Lega besedila — glej publikacijo)

JEZREELSKA DOLINA

Jezreel

Nazaret

Taanah

Megido

Jokneam

Kedeš

S

GALILEJSKO JEZERO

VELIKO MORJE

milje

kilometri

5

10

10

20

[Vir slike]

Na temelju zemljevida, za katerega ima avtorsko pravico Pictorial Archive (Near Estern History) Est. and Survey of Israel

[Slika na strani 5]

Izrael je prejel postavo ob Sinajski gori

[Vir slike]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.