Skrb za ostarele — izzivi in nagrade

KRŠČANSKI služabnik Šinecu se je zelo veselil svoje naloge. V njegovi družini so bili trije, tudi ženina mati. Srečni so bili, da so lahko sodelovali z majhno skupščino Jehovovih prič ter učili ljudi o Bibliji. Nekega dne pa so mu predlagali, naj razmisli o tem, da bi z ženo potovala in obiskovala druge skupščine. To bi od njiju zahtevalo, da sta vsak teden v drugem kraju. Nad tem je bil navdušen, toda kdo bo skrbel za mamo?

Mnoge družine se bodo sčasoma srečale s podobnim izzivom, kako najbolje poskrbeti za ostarele starše. Navadno o tem kaj malo razmišljamo, dokler so starši še zdravi in delajo. Pa vendar drobne reči odkrivajo, da se starajo, denimo, roke se jim tresejo, ko skušajo vtakniti sukanec v šivanko ali pa zgubljajo spomin, tako se na primer ne morejo spomniti, kje so nazadnje videli, kar iščejo. Pogosto se zgodi, da koga šele nenadna nesreča ali bolezen navede, da se zave potreb svojih staršev. Nekaj je treba ukreniti.

V nekaterih deželah starši, ki so razmeroma zdravi, želijo zadnja leta življenja preživeti sami s svojim zakonskim tovarišem in ne z otroki. V drugih deželah, na primer na Daljnem vzhodu in v Afriki, pa velja običaj, da ostareli živijo s svojimi otroki, navadno z najstarejšim sinom. To še posebej velja, če je kateri od staršev priklenjen na posteljo. Tako za Japonsko na primer velja, da za kakšnih 240.000 ljudi, ki so starejši od 65 let in so bolj ali manj priklenjeni na posteljo, skrbijo njihove družine v svojih domovih.

Moralne in svetopisemske obveznosti

Čeprav živimo v generaciji, v kateri so mnogi postali »samoljubni« in »brezsrčni«, imamo do ostarelih jasne moralne in svetopisemske obveznosti (2. Timoteju 3:1-5). Tomiko, ki skrbi za ostarelo mater, katero pesti parkinsonova bolezen, se je takole izrazila glede moralne obveze, ki jo čuti do matere: »Dvajset let je skrbela zame, zakaj zdaj ne bi tudi jaz zanjo.« Modri kralj Salomon je opomnil: »Poslušaj svojega očeta, ki ti je dal življenje, in ne zaničuj svoje matere, ko se postara!« (Pregovori 23:22, EI)

Ne verski predsodki ne odpor drugače verujočega roditelja ne izničijo te svetopisemske naredbe. Krščanski apostol Pavel je bil navdihnjen, da napiše: »Ako pa kdo ne skrbi za svoje, zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.« (1. Timoteju 5:8) Jezus nam je tudi v tem zgled, saj je malo preden je umrl, uredil tako, da je bila njegova mati na stara leta preskrbljena (Janez 19:26, 27).

Spoprijeti se s težavami

Marsičemu se je treba prilagoditi, ko se družine po mnogih letih ločenega življenja zopet združijo. Te spremembe zahtevajo zvrhano mero ljubezni, potrpljenja in medsebojnega razumevanja. Če se najstarejši sin ali nek drugi sin ali hči z družino preseli k staršem, se mora spoprijeti z nizom novih okoliščin. Morda je tu nova služba, nova šola za otroke, pa tudi nova soseščina, na katero se je treba navaditi. Pogosto to pomeni več dela za ženo.

Tudi staršem se verjetno ne bo lahko prilagoditi. Morda so bili navajeni na določeno mero zasebnosti, miru in svobode; zdaj pa imajo trušč živahnih vnukov in njihovih prijateljev. Morda so bili navajeni sami odločati in se užalijo, kadar jih kdo skuša voditi. Mnogi starši so, sluteč da se bo nekoč sin s svojo družino preselil k njim, zgradili blizu še eno hišo ali pa prizidek, ki ga z njihovim domom povezuje hodnik. Tako oboji ohranijo svojo zasebnost.

Kjer je dom majhen, so morda potrebne večje spremembe, da bi bilo dovolj prostora za nove stanovalce. Neka mati se smeje spominja, kako razburjene so bile njene štiri hčerke, ko so v njihove sobe postavili dodatno pohištvo in druge reči, da bi izpraznili sobo za 80-letno staro mamo. Vendar pa se večina takšnih težav razreši, ko vsi uvidijo, da se je treba prilagoditi, in se spomnijo biblijskega svarila, da ljubezen »ne išče svojega« (1. Korinčanom 13:5).

Izguba svobode

Krščanska žena se lahko sreča z resnimi težavami, če se njen drugače verujoči mož odloči, da se bo družina preselila k njegovim staršem. Ker mora skrbeti za družino, se ji morda zdi skoraj nemogoče uravnovesiti krščanske obveznosti in druge dolžnosti. Secuko pripoveduje: »Mož je menil, da bi bilo njegovo nekoliko senilno mater nevarno pustiti samo, zato je hotel, da sem vedno pri njej. Če bi skušala iti na shod, bi ga to razjezilo in bi godrnjal. Najprej sem tudi sama mislila, predvsem zaradi svojega japonskega porekla, da ne bi bilo prav, da jo pustim samo. Sčasoma pa sem uvidela, da bi se dalo stvar rešiti tudi drugače.«

Hisako je imela podoben problem. »Ko smo se preselili k moževim staršem,« pripoveduje, »je mož zaradi strahu pred sorodniki, od mene zahteval, da spremenim svojo vero in preneham versko delovati. Da bi bila stvar še težja, so nas ob nedeljah obiskovali bližnji sorodniki, tako sem še težje obiskovala shode. Poleg tega so se otroci raje igrali s svojimi bratranci, kot pa da bi šli z menoj na shod. Čutila sem, da vse to vpliva na našo duhovnost. Morala sem odločno ukrepati in pojasniti možu, da vere ne morem zamenjati kot obleke in da mi veliko pomeni. Sčasoma se je družina prilagodila.«

Nekateri so našli več prostega časa, ko so enkrat ali dvakrat na teden zaposlili hišno pomočnico. Drugi so našli več časa zase in za krščanske dejavnosti, ko so zaprosili za pomoč otroke, bližnje sorodnike in celo prijateljice v skupščini. Pa tudi možje lahko priskočijo na pomoč ob večerih in koncih tedna, ko so doma (Propovednik 4:9).

Zaposlite jih

Poskrbeti je potrebno, da ostanejo ostareli ljudje aktivni. Nekateri ostareli so srečni, če lahko kuhajo in pomagajo pri drobnih hišnih opravilih. Čutijo, da so potrebni, če pazijo otroke in zadovoljni so, če lahko skrbijo za majhen zelenjavni vrt, če gojijo cvetje ali se ukvarjajo s kakšnim konjičkom.

Drugi pa večino dneva prespijo in hočejo, da se jim streže. Vendar pa velja naslednje: čimbolj so aktivni, tembolj to blagodejno učinkuje na njihovo splošno počutje, dolgoživost in bistrost. Hideko je ugotovila, da je za mater na invalidskem vozičku obiskovanje shodov ravno prava spodbuda. Vsi v skupščini so jo prisrčno sprejeli in se z njo pogovarjali. Pozornost, ki so ji jo posvečali, jo je končno navedla, da je pristala na preučevanje Biblije s starejšo sestro. Par, ki skrbi za mater, obolelo za alzheimerjevo boleznijo, le-to redno jemlje s seboj na krščanske shode. »Navadno noče početi ničesar,« opažata, »vendar je na shodih srečna. Vedno jo bratovščina prisrčno sprejme, zato rada prihaja. Meniva, da to nanjo učinkuje zelo blagodejno.«

Šinecu, ki smo ga omenili na začetku članka, je problem rešil tako, da je za ženino mater našel stanovanje v središču področja, kjer služi kot potujoči služabnik. Tako sta lahko z ženo pri njej vsak teden med obiski pri različnih skupščinah. Njegova žena Kjoko pravi: »Moja mati čuti, da precej prispeva k najinemu delovanju, zaveda se, da jo potrebujeva. Vesela je, ko jo moj mož zaprosi, naj skuha kakšno posebno jed.«

Spoprijeti se s senilnostjo

Ko se starši starajo, lahko postanejo precej senilni, zato je treba biti vse bolj pozoren nanje. Pozabljajo na dneve in ure, na letne čase, pa tudi na svoje obljube. Morda si ne strižejo las in ne perejo perila. Morda se niti ne znajo več prav obleči in skopati. Mnogi postajajo zmedeni, druge muči nespečnost. Morda se nagibajo k ponavljanju istih stvari in se razjezijo, če se jih na to opozori. Razmišljanje jim dela preglavice. Morda vztrajno trdijo, da so jim kaj ukradli ali da hočejo vdreti v hišo roparji. Neka družina s štirimi hčerami je morala prenašati stalne neutemeljene obtožbe o spolnih pregreških. »Bilo je neprijetno,« pravijo, »vendar smo se naučili nositi breme in skušali spremeniti temo pogovora. Povsem zaman bi bilo nasprotovati stari mami.« (Pregovori 17:27)

Treba je zadovoljiti čustvom

Starejši ko so ljudje, več nadlog jih pesti. Mučijo jih bolezni, niso več tako okretni, njihova duševnost trpi. Mnoge bega občutek, da je njihovo življenje brez smisla. Morda se jim zdi, da so drugim v breme, in si želijo umreti. Zato morajo občutiti, da jih imamo radi, da jih spoštujemo in upoštevamo (3. Mojzesova 19:32). Hisako pripoveduje: »Vedno smo skušali v pogovor pritegniti taščo, če je seveda bila zraven, skušali smo se pogovarjati o stvareh, ki so jo zanimale, če je le bilo to mogoče.« Druga družina je skušala okrepiti samospoštovanje starega očeta tako, da ga je prosila, naj vodi dnevno pregledovanje svetopisemskega navedka.

Stalno si je treba prizadevati, da o ostarelih ohranimo pravilno mnenje. Na posteljo priklenjen bolnik rad zameri, če občuti, da se z njim poniževalno pogovarjamo ali ravnamo nespoštljivo. »Mati je bila pozorna,« pojasnjuje Kimiko, ki živi z invalidno taščo, »in je vedela, kdaj ji iz vsega srca strežem, kdaj pa sem samo prijazna.« Tudi Hideko se je morala potruditi, da se je pričela drugače obnašati. »Najprej sem bila razočarana, ker sem morala skrbeti za taščo. Bila sem pionirka [polnočasna oznanjevalka Jehovovih prič], zdaj pa sem morala to službo opustiti. Potem sem spoznala, da moram pričeti razmišljati drugače. Čeprav je oznanjevanje po hišah pomembno, je tudi skrb za taščo pomemben del izpolnjevanja Božjih zapovedi (1. Timoteju 5:8). Uvidela sem, da moram izkazovati več ljubezni in se znati bolje vživeti v čustva drugih, če želim biti srečna. Vest me je pekla, ko sem delala nekatere reči kar mehanično, pač ker sem jih bila dolžna opraviti. Ko se mi je pripetila nesreča in sem trpela, sem pomislila na taščo in njene bolečine. Potem sem bila lažje bolj prisrčna, pa tudi v njena čustva sem se lažje vživela.«

Treba je poskrbeti tudi za tiste, ki skrbijo za ostarele

Ne smemo prezreti, da je potrebno tistim, na katerih ramena še posebej pada breme skrbi za ostarele, povedati, da jih cenimo (primerjaj Pregovore 31:28). Mnoge žene izpolnjujejo svoje obveznosti, če jim povemo, da smo jim za to hvaležni, ali ne. Ko malo pomislimo, kaj vse naredijo, je pohvala zagotovo na mestu. Verjetno morajo zdaj še več čistiti, pomivati in kuhati. Pomislimo tudi na obiske v bolnišnici in pri zdravniku, pa tudi na hranjenje in umivanje ostarelih bolnikov. Ženska, ki je dolgo skrbela za taščo, je rekla: »Vem, da je mojemu možu težko povedati, da me ceni, vendar mi to pokaže drugače, tako da vem, da mi je hvaležen.« Preprosta pohvala daje občutek, da se je bilo vredno potruditi (Pregovori 25:11).

Tu so še nagrade

Mnoge družine, ki so leta skrbele za ostarele starše, pravijo, da jim je to pomagalo pridobiti pomembne krščanske lastnosti: potrpljenje, požrtvovalnost, nesebično ljubezen, marljivost, ponižnost in rahločutnost. Mnoge družine so utrdile svoje čustvene vezi. Prednost je tudi v tem, da imamo več priložnosti za pogovor s starši, s tem pa jih bolje spoznamo. Hisako je za svojo taščo rekla: »Imela je zanimivo življenje. Marsikaj je doživela. Bolje sem jo spoznala in naučila sem se ceniti njene lastnosti, ki jih prej še opazila nisem.«

»Preden sem začela preučevati Biblijo, sem se hotela razvezati in oditi,« razlaga Kimiko, ki je skrbela za moževe starše in njegovo na posteljo priklenjeno staro mamo. »Potem sem prebrala, da je treba ,skrbeti za . . . vdove v njih stiski‘ (Jakob 1:27). Srečna sem, da sem naredila najboljše, kar sem mogla, tako se nihče iz družine ne more upravičeno pritoževati nad mojim verovanjem. Moja vest je čista.« Nekdo drug je rekel: »Na lastne oči sem videl grozne učinke Adamovega greha in zdaj še bolj cenim odkupnino.«

Ali boste kmalu dobili novega družinskega člana v svoj dom? Ali pa se boste preselili k ostarelim staršem? Ali ste zaskrbljeni? Razumljivo, da ste. Potrebne bodo spremembe, vendar pa boste bogato nagrajeni, ko boste ta izziv uspešno premagali.

[Slika na strani 24]

Ostareli morajo občutiti, da jih imamo radi in jih spoštujemo