Ugoden odziv Indijancev Gvahiro

POD ORJAŠKIM drevesom je sedela starejša gospa v dolgi črni obleki; bila je videti kot z drugega sveta. Govorila je našim ušesom tuj jezik. »Vrnite se,« je navdušeno dejala. Okrog nje je sedelo še kakšnih 50 ljudi istega rodu. Pokazala je nanje in dodala: »Vsi mi bi radi, da se vrnete. Pridite vsak teden!«

Kdo so bili ti ljudje? Zakaj so si tako želeli, da se vrnemo, ko pa se nismo še nikoli prej srečali? Naj vam povemo nekaj o dnevu, ki smo ga preživeli med Indijanci Gvahiro na Gvahirskem polotoku v severovzhodni Kolumbiji in severozahodnem delu sosednje Venezuele.

Prvi vtisi

Iz venezuelskega glavnega mesta, Caracasa, smo se najprej odpravili v Maracaibo. V mestu smo na ulici opazili tri mlade ženske v dolgih pisanih oblekah. Bile so drugačne od običajnih Venezuelcev; imele so visoke ličnice, temno polt in gladke črne lase. Ko smo videli lahkotno, elegantno hojo teh Indijank iz rodu Gvahirov, smo postali še bolj radovedni.

Na Gvahirski polotok smo se odpravili v jasnem, mirnem jutru. Še preden je sonce začelo pripekati, se nas je 50 odpravilo na avtobus. Bili smo veseli, da lahko sodelujemo pri posebni akciji po vsej državi, namreč, da ponesemo biblijsko sporočilo v oddaljena področja Venezuele. Potovali smo proti Paraguachonu na kolumbijski meji.

Iz Maracaiba smo se peljali skozi veliko mestec in vasi. V vsakem kraju je tržnica, na stojnicah pa prodajajo pletene opanke in dolga pisana oblačila, mante. Vsaka vas ima ličen osrednji trg in cerkev v pastelnih barvah, vse skupaj je videti zelo prijetno. Vsi ljudje imajo indijanske značilnosti. Čeprav so videti tako drugačni od nas, se moramo spomniti, da so to prvotni Venezuelci.

Iščemo hiše

Končno smo prispeli na cilj. Avtobus je zapeljal s ceste in se ustavil ob nizkem zidu v senci velikega drevesa. Na drugi strani zidu je stala vaška šola; bila je zaprta, ker je bila nedelja.

Razdelili smo se v dve skupini in se v nasprotnih smereh odpravili iskat hiše. Vse smo vabili na biblijski govor v gvahirščini ob treh popoldan na šolskem dvorišču. Spremljala nas je Gvahirka Evelinda. Tako so nas lepše sprejemali; govorimo sicer špansko, vendar o gvahirščini nimamo pojma.

Zunaj vasi so hiše zelo daleč narazen. Ko smo hodili po dolgi ravni cesti z bujno podrastjo na obeh straneh, se je na poti pojavil deček kakšnih desetih let in radovedno strmel v nas. Evelinda se mu je nasmehnila in mu v gvahirščini pojasnila, čemú smo obiskali te kraje. Ime mu je bilo Omar, in ko smo ga povabili na govor, je stekel proč.

S ceste smo skrenili na blatno stezo, še vedno mokro od zadnjega dežja. Ugotovili smo, da so te steze tihotapske poti med Kolumbijo in Venezuelo. Kar dišalo je po bujnem rastlinstvu. Čeprav je pritiskalo soparno vreme, ni potlačilo našega navdušenja. Sicer pa smo takoj pozabili na vse nelagodje, ko nas je steza iz gostega tropskega zelenja pripeljala na veliko jaso, značilen prostor za gvahirsko domačijo.

Srečanje z Gvahiri

V senci je zadovoljno prežvekovalo kak ducat belih, črnih in rjavolisastih koz. Na viseči mreži je ležala ženska in hranila otroka, poleg sta se igrala še dva. Ženska je bila zunaj žične ograje, ki je obdajala s slamo krito hišo iz blata in trstičja. Zraven je stalo še nekaj lop. Eno so očitno rabili za kuhinjo; na tleh je bilo ognjišče in nekaj kotlov, po obodu pa so se sušile kozje kože.

Ob vhodu je stal moški in ko nas je zagledal, je stekel po dva stola za nas in ju postavil k viseči mreži, v kateri je ležala žena. Evelinda jih je pozdravila v njihovem jeziku in s pomočjo ilustrirane brošure Večno življenje na zemlji! pojasnila svetopisemsko upanje za prihodnost. Spričo tamkajšnjih mirnih razmer ne bi bilo prikladno govoriti o mednarodnih krizah ali širjenju barakarskih naselij v mestih. Ena izmed Prič v skupini nam je povedala, da je zelo pomemben topel pristop, ki kaže pristno osebno zanimanje, ker so Gvahiri nekoliko zadržane narave. »Pogosto jih povprašamo po zdravju v družini, letini, ali je bilo pred kratkim kaj dežja in podobno,« je rekla. »To nam odpre pot, da jim lahko govorimo o Božjem kraljestvu in povemo, da bo Jehova kmalu odstranil trpljenje in Satana hudiča, ki se ga zelo bojijo.«

Ko je Evelinda govorila, so ji poslušalci pritrjevali in kmalu se nam je pridružila še ena ženska in več otrok. Že prej smo vedeli, da gvahirski zakoni moškemu dovoljujejo imeti več žena. Je morda tako pri tej hiši? To nas je spomnilo na Yenny, privlačno 21-letno Gvahirko iz Maracaiba. Neki premožen Gvahiro je zanjo ponudil precejšnjo nevestnino. Toda njeni starši (niso Jehovove priče) niso bili enotni; mati se je strinjala, oče pa ne. Snubec je bil namreč že poročen z Yennyjino sestro!

Ko je Evelinda zaključila predstavitev, je mož vzel brošuro. Tudi žena, ki je stala za njim, je prosila za eno in radi smo ji jo dali. Ostale Priče so tačas že odšle naprej, zato smo družino le še povabili na popoldanski govor in se poslovili, saj se res ne bi radi izgubili v neznani pokrajini.

Pričevalec iz skupine je povedal svoje doživetje. Neki moški na viseči mreži ga je pozorno poslušal, žena pa je pripravila osvežitev: dva kozarca čiče iz zdrobljene koruze. Brat je pijačo vljudno popil. Pozneje mu je gvahirska spremljevalka Magaly razložila, kako to pijačo delajo. Koruzo navadno drobijo z zobmi! Ni mogla zadržati smeha, ko ga je videla, kako je prebledel.

Neki drugi Indijanec je bil vidno ganjen, ker si je naš brat prizadeval, da bi z dobro vestjo prišel do njegovega doma. Skočil je z viseče mreže, oblekel srajco in vodil brata do skritega zaselka, ki ga je bil spregledal.

Ko smo šli čez jaso, kjer so se naši bratje pogovarjali z domačini, smo pod drevesom videli mirno stati nekaj golih otrok z napihnjenimi trebuščki. Ugotovili smo, da so taki zaradi podhranjenosti in zajedalcev. Tu namreč mnogi nimajo tekoče vode in elektrike. Zato seveda nimajo hladilnikov, ventilatorjev in luči.

Nepričakovan obrat

Dopoldne je minilo zelo hitro. Ko smo se vrnili na kosilo k avtobusu, smo se spraševali, koliko ljudi bo popoldne prišlo na biblijski govor.

Še 15 minut do treh smo razmišljali, ali bo brata, ki je bil pripravil 45-minutni govor v gvahirščini, poslušala samo naša posadka. Ne! Na šolsko dvorišče je plašno prišla prva družinica. Naslednjih nekaj minut jih je prišlo še veliko, mnogi očitno od zelo daleč. Tudi družina z jase, kjer so se pasle koze, je prišla! Kako drugačna je bila gospa z viseče mreže v čedni črni manti! Celo mali Omar, s katerim smo govorili na cesti, je prišel, in to čisto sam! Ljudje so še kar prihajali in edina, dolga betonska stopnica pred šolo, ki smo jo porabili za klop, je bila polna ljudi. Zato je naš prijazni avtobusni šofer na dvorišče znosil sedeže iz avtobusa in tako so ljudje lahko sede poslušali govor.

Eduardov biblijski govor je poslušalo 55 Gvahirov. Seveda niso sedeli čisto tiho. Če jim je bila kašna misel všeč, so momljaje ali godrnjaje pritrjevali govorniku. Ko je govoril, da bo kmalu konec hudobije, se je vmešala starejša gospa, omenjena na začetku. »Res je veliko hudobije,« je rekla dovolj glasno, da so lahko vsi slišali. »Tukaj prav zdaj sedi nekaj hudobnežev. Upam, da poslušajo!« Brat Eduardo je pripombo obzirno sprejel in predaval naprej.

Po predavanju je nekdo iz naše skupine vso gručo fotografiral. Gvahirom je bilo to všeč in vprašali so, ali smejo ob naslednjem posnetku v rokah držati svoje brošure Večno življenje. Nato so počasi začeli odhajati, približno polovica pa jih je ostala in čakala, da smo se posedli v avtobus. Morali smo jim obljubiti, da se bomo vrnili. Še vse dokler so videli avtobus, so nam mahali.

Ko smo se odpeljali, si nismo mogli kaj, da si ne bi priznali, da je bilo oznanjevanje dobre vesti tem ljudem izjemno doživetje. Mnogi so jo slišali prvič. Priče iz Maracaiba so že načrtovale naslednji obisk. Se bo ta zgodba nadaljevala?

Uspešno nadaljevanje

Bratje so se tja vrnili čez dva tedna. Oddali so veliko biblijske literature, tiste, ki so se zanimali, so ponovno obiskali in z nekaterimi so začeli preučevati Biblijo. Za povrh je na drugi javni shod na odprtem prišlo 79 Indijancev! Bratje so jim tedaj pojasnili, da bodo spet prišli čez tri tedne in ne čez dva, ker da bo takrat okrajni zbor. Indijanci so se razburili. »Do takrat lahko že umremo!« je rekel eden. Vprašali so, kaj je to okrajni zbor. Zdelo se jim je zanimivo in odločili so se, da hočejo biti zraven! Bratje so pripravili vse potrebno in 34 teh Indijancev je obiskalo zbor v Maracaibu. Gvahirsko govoreči bratje so jim pomagali, da so razumeli španski program.

Jehovova volja je, »da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice« (1. Timoteju 2:3, 4). Kakšno veselje je videti tako ugoden odziv Indijancev z Gvahirskega polotoka, ki iščejo resnico!

[Okvir na strani 26]

Biblijska resnica obogati življenje

Gvahirski najstnici Iris in Margarita sta bili navdušeni, ko sta videli brošuro Večno življenje na zemlji! Toda imeli sta težavo: nista znali brati. Priča, s katero sta preučevali, jima je pomagala z brošuro Learn to Read and Write. Dekleti sta bili presrečni, ko sta kmalu zatem znali pisati in prav izgovarjati ime Jehova.

Ko sta napredovali, sta se čudili sijajnemu biblijskemu upanju. Še posebej ju je ganila obljuba, da bo vse človeštvo uživalo svobodo. »Tukaj je življenje za najstnice zelo žalostno,« sta pojasnili, »navadno nas omožijo že zelo zgodaj in stalno nam preti posilstvo.«

Za Iris in Margarito je bil okrajni zbor v Maracaibu čudovito doživetje. Kar žareli sta od srčnega veselja, še posebej med petjem pesmi. Vedno sta na vratih nestrpno čakali Pričo, s katero sta preučevali Biblijo, in nista spustili nobenega javnega predavanja v vasi. Ti dekleti čutita, da je spoznanje Boga Jehova in njegovega namena zares obogatilo njuno življenje.