Zakaj je krščansko bogočastje višje
Ključne misli iz Pisma Hebrejcem
BOG JEHOVA je vpeljal višjo obliko bogočastja, ko je poslal na zemljo svojega Sina, Jezusa Kristusa. Tako lahko rečemo zaradi tega, ker je Jezus, osnovalec krščanstva, višji od angelov in preroka Mojzesa. Kristusovo duhovništvo je v primerjavi z levitskim duhovništvom starega Izraela daleč višje. Jezusova žrtev je vzvišena, boljša od živalskih, katere so darovali pod Mojzesovim zakonom.
Te stvari so pojasnjene v Pismu Hebrejcem. Kakor kaže, ga je apostol Pavel pisal v Rimu okoli leta 61 našega štetja, ter ga poslal hebrejskim vernikom v Judejo. Že od samega začetka so grški in azijski kristjani menili, da je pisec Pavel, kar potrjujeta tako piščeva izčrpna seznanjenost s Hebrejskimi spisi, kot tudi logičen razvoj snovi, kar je bilo značilno za tega apostola. Svoje ime je verjetno izpustil zaradi predsodka Judov do njega in zaradi tega, ker je bil poznan kot ”apostol poganov“. (Rimljanom 11:13) Poglejmo sedaj pobližje pomembnejše, značilnosti krščanstva, ki so razvidne iz Pavlovega Pisma Hebrejcem.
Kristus višji od angelov in Mojzesa
Najprej je prikazan vzvišen položaj Božjega sina. (1:1–3:6) Angeli so mu podložni in njegova kraljevska oblast izvira od Boga. Zato bi morali posvetiti posebno pozornost temu, kar govori sin. Razen tega bi ne smeli pozabiti, da je Jezus, četudi je bil kot človek nižji od angelov, bil kasneje povišan nad nje in dana mu je bila oblast nad naseljeno zemljo.
Jezus Kristus je tudi višji od Mojzesa. Kako to? Mojzes je bil služabnik samo v Izraelovi Božji hiši, Jezusa pa je Jehova postavil nad celotno hišo ali skupščino Božjega ljudstva.
Kristjani vstopijo v počitek, ki ga daje Bog
Nadalje je apostol pokazal na možnost vstopa v počitek, ki ga daje Bog. (3:7–4:13) Izraelci so bili osvobojeni iz egiptovskega suženjstva, vendar jim ni uspelo priti v ta pokoj zaradi neposlušnosti in pomanjkanja vere. Toda mi lahko vstopimo v ta počitek, če potrjujemo vero v Boga in poslušno posnemamo Kristusa. Nadalje bomo, namesto da bi se držali samo tedenskega sabata, dnevno uživali pomembnejše blagoslove, ker bomo počivali od sebičnih del.
Vstop v Božji pokoj je ena izmed obljub njegove besede, ki je ”ostrejša nego vsak dvorezen meč, in prodira prav do ločitve duše in duha“. Torej nam pomaga pri razlikovanju nagibov in vedenja, med mesenimi željami in duhovnim nagnjenjem. (Primerjaj Rimljanom 7:25.) Če je naša ’duša‘ ali življenje kot posameznika združena z božanskim ’duhom‘ ali voljo, potem lahko vstopimo v Božji mir.
Pomembnejše duhovništvo in zaveza
Pavel nadalje prikaže pomembnejšo vrednost Kristusovega duhovništva in nove zaveze. (4:14—10:31) Brezgrešni Jezus Kristus je sočustvoval z grešnim človeštvom, ker je, podobno kot mi, bil preizkušen v vseh pogledih. Bog ga je tudi določil za ’duhovnika na vekomaj po redu Melhizedekovem‘. V nasprotju z levitskimi višjimi duhovniki ima Jezus neuničljivo življenje in tako ne potrebuje naslednikov pri svojem reševalnem delu. Jezusu ni bilo potrebno darovati živalskih žrtev, kajti daroval je svoje vzvišeno telo in je z vrednostjo svoje krvi vstopil v nebesa.
Nova zaveza je uveljavljena z Jezusovo krvjo, in presega Zakon zaveze. Kdor je v novi zavezi, ima Božje zakone zapisane v svojem srcu in se veseli odpuščanja grehov. (Jeremija 31:31-34) Hvaležnost za to jih žene, da javno izražajo svoje upanje in da se družijo s soverniki. V nasprotju z njimi pa namerni grešniki nimajo več nobene žrtve za grehe.
Bistvena je vera!
Da bi imeli koristi od boljše nove zaveze, je potrebna vera. (10:32—12:29) Prav tako je potrebno tudi vztrajati, če želimo sprejeti to, kar je obljubil Jehova. Kot spodbudo za vztrajanje imamo okoli sebe ”velik oblak“ (JP) predkrščanskih prič. Še posebej bi morali natančno preučiti Jezusovo brezgrešno ravnanje v času trpljenja. Na vsako trpljenje, ki ga Bog dopušča, bi naj gledali kot na vzgojo, ki lahko prinese miroljuben sad pravičnosti. Zanesljivost Božjih obljub bi naj povečala našo željo da bi mu služili v sveti službi ”v spoštljivem strahu“ (JP).
Pavel zaključuje z opominom. (13:1-25) Vera bi nas morala gnati, da se trudimo v bratski ljubezni, gostoljubnosti, da mislimo na naše trpeče sovernike, da je naš zakon časten in da smo ’zadovoljni s tem, kar imamo‘. Posnemati bi morali vero tistih, ki prevzemajo vodstvo v skupščini in bi jih morali poslušati. Nadalje bi se morali izogibati odpadništva, morali bi prenašati sramotenje, kot ga je prenašal Jezus, ’prinašati vedno hvalno daritev Bogu‘ in še naprej delati dobro. Takšno vedenje je prav tako značilnost vzvišenosti pravega krščanstva.
[Okvir/slika na strani 24]
Različna obredna potapljanja pod vodo: Značilnosti bogočastja v izraelskem templju so bile ”jedi in pijače in razna umivanja (obredna potapljanja pod vodo, NS)“. (Hebrejcem 9:9, 10, JP) Ta potapljanja so bila obredna umivanja, ki jih je zahteval Mojzesov zakon. Posode, ki so postale nečiste, so oprali, obredno čiščenje pa je vključevalo tudi pranje oblek in kopanje. (3. Mojzesova 11:32; 14:8, 9; 15:5) Duhovniki so se okopali in stvari, ki so jih uporabljali pri žgalnih daritvah, so splaknili v vodi. (2. Mojzesova 29:4; 30:17-21; 3. Mojzesova 1:13; 2. letopisov 4:6) Toda ta ”razna umivanja (obredna potapljanja pod vodo, NS)“ niso vključevala obrednega ’umivanja kozarcev, vrčev in bakrenih loncev‘, kar so delali nekateri Judje v času Mesijevega prihoda. Pismo Hebrejcem 9:10 se ne nanaša na potopitev pod vodo, ki jo je opravljal Janez Krstnik ali na krst tistih, ki so kot kristjani simbolizirali svojo predanost Bogu. (Matevž 28:19, 20; Marko 7:4, JP; Lukež 3:3)