Odkupnina — Izgubljeni nauk krščanstva

ODKUPNINA — verovanje, da je Jezus umrl za grešno človeštvo, je temelj pravega krščanstva. Kljub temu pa je ta nauk že dolgo predmet kritike in posmeha krščanskih teologov.

Zakaj je tako? Ali ni Jezus sam rekel v Markovem evangeliju 10:45: ”Kajti tudi Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in dá življenje svoje v odkupnino za mnoge.“?

Nekateri trdijo, da ni Jezus nikoli izrekel teh besed, temveč, da so bile po njegovi smrti vnešene pod vplivom apostola Pavla. Drugi dokazujejo, da ima tukaj ”odkupnina“ simboličen pomen ali da ta nauk izvira iz grške mitologije! Tako je odkupnina dejansko izginila iz cerkvenih naukov.

Morda vas bo zelo začudilo, kako so prvi kristjani razumeli Jezusovo smrt. Pavel nam pravi v 2. pismu Korinčanom 5:14, 15: ”Zakaj ljubezen Kristusova priganja nas, ki smo tako sodili: če je eden umrl za vse, . . . da bi ti, kateri žive, nič več ne živeli zase, ampak za tega, ki je zanje umrl in je bil obujen.“ Kako zgovorno preprost je ta nauk — brez zamotanih sprememb, ki jih je doživel v rokah cerkvenih teologov.

Ali je mogoče, da si je ta nauk izmislil Pavel? Ne, kajti sam v 1. pismu Korinčanom 15:3, 4 razlaga: ”Izročil sem vam namreč najprej to, kar sem tudi prejel: da je Kristus umrl za naše grehe po pismih.“ Jasno, mnogo prej, preden je Pavel napisal svoja pisma, so kristjani že razumeli Jezusovo smrt kot žrtev, resnično ceno za odkup grešnega človeštva, odkupnino. Nadalje je Pavel pokazal, da so razumeli Kristusovo smrt kot izpolnitev ’pisem‘, to je, prerokb kot so 22. psalm in Izaijeva knjiga 53. poglavje v Hebrejskih spisih ali ”Stari zavezi“.

Neodgovorjena vprašanja

Če boste sami raziskovali dejstva, boste ugotovili, da se je odpadniško poučevanje vtihotapilo v krščanstvo málodane že v času apostolov. (Apostolska dela 20:29, 30; 2. Timoteju 4:3, 4, JP) Toda, kot poročajo zgodnji cerkveni očetje, je verovanje v Kristusovo odkupno žrtev vzdržalo. Kljub temu pa so začeli kasnejši teologi preiskovati nauk o odkupnini in pojavila so se jim težka vprašanja, kot na primer: Komu je bila odkupnina plačana? Zakaj je bilo takšno plačilo potrebno?

V četrtem stoletju našega štetja so Gregor iz Nise in ostali razlagali, da je bila odkupnina plačana Satanu Hudiču! Dokazovali so, da je imel Satan človeštvo pod svojo oblastjo, in za njegovo osvoboditev mu je bila plačana odkupnina. Kljub temu je njegov sodobnik Gregor iz Nazianza v tej teoriji odkril veliko praznino: Namigovalo se je na misel, da je bil Bog zadolžen pri Hudiču — popoln nesmisel! Ta zamisel, da je bila odkupnina plačana Hudiču, pa je kljub temu ostala skozi stoletja.

Ali je lahko bila odkupnina plačana samemu Bogu? Gregor iz Nazianza je tudi v tem videl težave. Če ’ne sužnjujemo [Bogu]‘, zakaj bi mu bilo potrebno plačati odkupnino? Razen tega, ali ’bi se lahko Oče veselil ob smrti svojega sina‘, ker je zahteval odkupnino? Navidezno težka vprašanja mečejo dvome na samo odkupnino.

Smrt odkupnine

Morda vas bo raziskovanje te teme popeljalo v začetek 12. stoletja. Canterburyjski nadškof Anselm se je lotil tega vprašanja v svoji knjigi Cur Deus Homo (Zakaj je Bog postal človek). Knjiga je učila, da Kristusova smrt ni služila kot odkupnina, marveč kot sredstvo za zadovoljitev božanske pravičnosti. Anselm je vztrajal, da bi odpuščanje grehov po odkupnini brez zadoščenja pravičnosti imelo za posledico, da bi ostal greh takšen kot je bil. ”Toda Bog resnično ne more pustiti kaj nepopravljenega, neizboljšanega v svojem Kraljestvu,“ je rekel Anselm. Kako je potem Bog uredil te zadeve?

Anselm je dokazoval, da ’greh sramoti Boga‘, torej ni dovolj, da bi se ”obnovilo to, kar je zapravil“ Adamov greh. Ker se je osramotilo Boga, odkupnina — pa čeprav žrtev popolnega človeka — ne bi zadostovala. ”Upoštevajmo, kaj je žalitev povzročila,“ je razmišljal duhovnik, ”povrnjeno mora biti več, kot je bilo odvzeto.“ [Kurziv naš.] Anselm je dokazoval, da to zahteva smrt nekoga, ki ”je tako Bog kot človek“!

Kakršnokoli bi že bilo vaše mnenje o Anselmovem poučevanju, dejstvo je, da je prevladal nad svojimi sodobniki in njegov vpliv je še danes močno prisoten. Tako je Anselm ubil dve muhi na mah, utrdil je verovanje v trojico in zadal smrtni udarec odkupnini, vsaj v tako imenovanem krščanstvu! ”Zadoščenje“ je postal karakterističen izraz teologov, beseda ”odkupnina“ je postopoma utonila v pozabo. Ne glede na to pa je Anselmova teorija skoraj v celoti zasnovana na dozdevni logiki, ne pa na Bibliji. Čas je tekel in učenjaki, kot Tomaž Akvinski, so, za njih značilno premeteno logiko, do podrobnosti izklesali Anselmovo teorijo ”zadoščenja“. Prevara se je razširila. Teorije o odkupu so se množile in razprave so se oddaljile od Biblije in globoko zabredle v človeško umovanje, filozofijo in misticizem.

Reformacija in odkupnina

Približajmo se našemu času. Ko je v 16. stoletju izbruhnil val protestantske reformacije, se je pojavila radikalna skupina imenovana socinijanci.a Zanikali so, da bi Jezusova smrt na kakršenkoli način ”služila kot rešitev za nas“, takšno verovanje so imenovali ”napačno, zmotno in zelo škodljivo . . . nezdružljivo tako z Biblijo kot z razumom“. (The Racovian Catechisme) Ker Bog prostovoljno odpušča, ni potrebno zadoščenje pravici. Trdili so, da nas je Kristus s svojo smrtjo odkupil tako, da nam je dal popoln zgled, in nas spodbudil k posnemanju.

Zaradi napada takšnih in podobnih krivih ver je katoliška cerkev sprožila protinapad; sklicala je koncil v Tridentu (1545 – 1563). Čeprav so na njem zavzeli stališče do mnogih spornih vprašanj glede naukov, pa so ostala njihova mnenja o odkupu nejasna in zadržana. Govorili so o ’zaslugah Jezusa Kristusa‘, pri tem so uporabljali besedo ”zadoščenje“, dosledno pa so se izogibali izraza ”odkupnina“. Potemtakem se cerkev ni prav nič približala jasno izraženemu biblijskemu stališču. Vrata razglabljanj so ostala široko odprta.

Zakaj je verskim voditeljem spodletelo

Od koncila v Tridentu so tako katoliški kot protestantski teologi razvili nešteto teorij o odkupu. (Glejte okvirček na strani 7.) Opaziti še ni nikakršnega soglasja o pomenu Kristusove smrti. Teologi so si enotni le v zavračanju biblijskega izraza ”odkupnina“, tako da se ne menijo zanj, da ga omalovažujejo ali pa ga kot takega predstavljajo. Pomen Kristusove smrti tolmačijo v tehničnem jeziku, polnem neobičajnih besed, z zamotano in izkrivljeno logiko zavajanja, z visoko zvenečimi besedami, kot so ”moralni vpliv“ in ”ustrezno telesno zadoščenje“. Namesto da bi spodbujali vero v Kristusovo smrt, je duhovništvo krščanstva naredilo iz njegovega mučilnega kola kamen spotike, ki bega ljudi.

V čem tiči razlog za tako brezmejno neumen razdor? Katoliški bogoslovec Boniface A. Willems pripisuje to dejstvu, da se teologi ”izobražujejo v skrbno varovani osamitvi“ — daleč odmaknjeni od resničnih potreb ljudi.b Se vam ne zdi, da je tako? Kakorkoli že, stavek iz Jeremijeve knjige 8:9, [EI] zadene v samo jedro problema: ”Glej, besedo Gospodovo [Jehovovo, NS] so zavrgli. Kakšno modrost še imajo?“

Priznati moramo, da nauk o odkupnini morda poraja nekatera težka vprašanja. (2. Petrovo 3:16) Toda namesto, da bi iskali odgovore v Bibliji, se bogoslovci raje poslužujejo človeške logike in modrosti. (1. Korinčanom 1:19, 20; 2:13) Drzno so zavrgli vse dele Biblije, ki niso v soglasju z njihovimi pričakovanji — ali teorijami. (2. Timoteju 3:16) Podpirali so nesvetopisemska učenja, kot je nauk o trojici. (Janez 14:28) Njihova največja napaka pa je, da imajo rešitev človeka za najvažnejšo, pri tem pa se ne menijo za pomembna sporna vprašanja, ki vključujejo Božje ime in Kraljestvo. (Matej 6:9, 10)

Zagovornik odkupnine

Sedaj, prosimo, bodite pozorni na konec 19. stoletja. Bogaboječi mož Charles Taze Russell se je ločil od vodilne teologije in pričel izdajati ta časopis — Stražni stolp. ”Od vsega začetka,“ se spominja Russell, ”je ta bil izreden zagovornik odkupnine.“

Stražni stolp služi temu namenu vse do danes. Že dobrih sto let predstavlja trezne svetopisemske razloge za verovanje v odkupnino in na osnovi Biblije odgovarja na oporekanja kritikov. Zato vas vabimo k nadaljnemu raziskovanju biblijskega pogleda na Jezusovo smrt in njen pomen.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 7]

NEKAJ TEORIJ O ODKUPU

◻ PASTORALNA ALI VODILNA TEORIJA: Nizozemski bogoslovec Grotius jo je razvil v 17. stoletju, da bi z njo ovrgel teorije socinijancev. Grotius je gledal Kristusovo smrt ”kot vrsto zakonite poravnave, v kateri ima Bog vlogo pastorja ali voditelja in človek vlogo krivca.“ (Hastingsonova Encyclopædia of Religion and Ethics)

◻ TEORIJA O ŽIVLJENJSKI POKORI: Leta 1946 jo je predložil protestantski bogoslovec Clarence H. Hewitt. Kristusovo vlogo ni videl v tem, da je moral plačati neko zakonito kazen, temveč da ’nas je osvobodil prevlade zakona greha in smrti in vpeljal obžalovanje, božansko kesanje in nas tako pripeljal v položaj, ko nam Bog lahko odpušča‘.

◻ ODKUP S KRŠČANSKO BRATOVŠČINO: Leta 1970 je rimskokatoliški bogoslovec Boniface A. Willems izenačil ”odkup“ s tem, ”da se odvrnemo od svojega egoizma in drug drugemu odpremo srce“. Dodaja: ”Krščanska predstava o nadomestitvi ali nadomestnem trpljenju je, da nekdo ve, da mora biti vzajemno povezan s človeško raso, ki je z grehom pogubljena. . . . Cerkev je tako bratovščina tistih, ki so pripravljeni živeti v izredni službi za druge.“

◻ TEORIJA O GREŠNEM KOZLU: Leta 1978 jo je predlagal katoliški teolog Raymund Schwager. Zavrnil je misel, da bi Bog ”zahteval oko za oko“. V Kristusovi žrtvi je videl neko vrsto katarze (očiščenja), ki človeški družbi omogoča, da se razbremeni in tako očisti prirojenih nasilnih teženj.

◻ SOCIALNO-POLITIČEN ODKUP: Leta 1985 je baptistični teolog Thorwald Lorenzen zapisal: ”Bog si ne prizadeva le za versko odpuščanje za grešnike, marveč tudi za politično osvoboditev ubogih in zatiranih. . . . Jezusova smrt zatorej razodeva, da se Bog zanima za razrešitev vseh razsežnosti človeškega življenja.“

[Slika na strani 5]

Protestantski in katoliški teologi so razvili številne teorije o odkupu in odkupnini, toda kaj uči Biblija?