Vprašanja bralcev

◼ Ali naj, glede na Jezusove besede v Janezovem evangeliju 15:15, kristjani gledamo nase kot na njegove »sužnje« oziroma »hlapce«, ali pa se lahko imenujemo njegovi »prijatelji«?

Lahko smo in naj bi bili oboje. Da bi to bolje razumeli, poglejmo, kaj je rekel Jezus svojim zvestim učencem, ko je bil zadnjič skupaj z njimi.

»Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da življenje svoje za prijatelje svoje. Vi ste prijatelji moji, ako delate, kar vam ukazujem. Ne imenujem vas več hlapcev, ker hlapec ne ve, kaj dela gospodar njegov, toda vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam oznanil vse, kar sem slišal od Očeta svojega.« (Janez 15:13—15)

Kaj je hotel reči Jezus, ko je najprej omenil, da so bili njegovi zvesti učenci »sužnji« oziroma »hlapci« [NS]? S tem ni mislil, da so sužnji, kakor so vsi ostali Adamovi potomci, ki so rojeni kot nepopolni ljudje in so s tem prodani grehu ter so tudi njegovi sužnji. (Janez 8:34, Rimljanom 5:18, 19; 6:16; 7:14) Tako kot vsi kristjani od takrat naprej, so bili apostoli nekoč zasužnjeni v tem pogledu, toda Jezusova žrtev jih je osvobodila sužnosti. (1. Petrov 1:18, 19; Galačanom 4:5) Toda to še ne pomeni, da so bili povsem svobodni. Kakor je kasneje napisal apostol Peter, so bili ‚kupljeni za drago ceno‘ — z Jezusovo krvjo. Tako so postali Božji in Kristusovi sužnji. (1. Korinčanom 6:20; 7:22, 23)

S svojimi besedami iz Janezovega evangelija 15:15 Jezus ni hotel reči, da njegovi zvesti apostoli, ki naj bi v kratkem prejeli svetega duha in s tem postali maziljenci, niso več sužnji. (Primerjaj Janez 15:20.) Biti z Jezusovo pomočjo Božji suženj seveda ni nekaj zatiralskega ali pogubnega. Ta sužnost je v znamenju ljubezni in prinaša življenje. (2. Timoteju 4:8; Titu 1:1, 2) Kristjanu, ki je radevoljno priznal odkupno vrednost Kristusove krvi, grozi večna smrt samo v primeru, če bi kasneje to žrtev zavrgel in bi se zopet predal grehu in s tem ponovno postal njegov suženj. (Galačanom 1:10; 4:8, 9; Hebrejcem 6:4—6) Jezusovi učenci so torej bili še naprej Božji in Kristusovi sužnji, vendar ne samo sužnji. Zakaj?

Jezus in apostoli so vedeli, da je bil takrat odnos med gospodarjem in sužnjem zelo pust in brezoseben, kar pomeni ‚da hlapec ni vedel, kaj dela njegov gospodar‘. Navadno se gospodar s svojimi sužnji, ki jih je kupil, ni posvetoval niti jim ni razodel svojih osebnih razmišljanj in občutkov.

Iz Jezusovih besed lahko razberemo, da je z apostoli ravnal drugače. Rekel je: »Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam oznanil vse, kar sem slišal od Očeta svojega.« (Janez 15:15) Kot je navada med prijatelji, jim je Jezus razodel vse podrobnosti in jim pojasnil skrivnostne stvari. (Matej 13:10—12; 1. Korinčanom 2:14—16) Čeprav so bili po Jezusu še vedno Božji sužnji ali hlapci oziroma služabniki, so se veselili prisrčne skupnosti, ki jih je označila tudi kot zveste prijatelje. (Primerjaj Psalm 25:14.) To lahko in mora zadevati tudi nas. Kakšna prednost je imeti nebeškega Gospodarja, ki z nami ravna kot z zvestimi, spoštovanimi in zaupnimi prijatelji!