Srečni so tisti, ki jih Gospodar najde budne!

»Srečni so tisti služabniki, ki jih Gospodar, kadar pride, najde budne!« (Lukež 12:37, NS)

1. Zakaj so Jehovini služabniki vedno ‚budni‘ in čakajo? Kakšno vprašanje pa se lahko postavi glede krščanskih cerkva?

»JEHOVA je Bog sodbe. Srečni so vsi, ki ga čakajo!« (Izaija 30:18, NS) Od tedaj, ko je Jehova objavil dokončen poraz kače in osvoboditev po obljubljenem Semenu, živijo njegovi zvesti služabniki v pričakovanju spolnitve te obljube. (1. Mojzesova 3:15) Ali teologi v krščanstvu pomagajo članom svojih cerkva, da bi budni pričakali to dokončno osvoboditev izpod satana in njegovega semena?

2. Zakaj bi »narodi« naj pričakovali »šilo«?

² Jakob je v svoji prerokbi na smrtni postelji napovedal, da se bo rodilo obljubljeno seme v Judovem rodu. Semenu je dal simbolično ime »šilo« in še rekel, da ‚mu bodo narodi pokorni‘. V grški Septuaginti na tem mestu piše, da bo Šilo »pričakovanje narodov«, oziroma da ga bodo narodi pričakovali. (1. Mojzesova 49:10, EI) »Narodi« naj bi predvsem zato pričakovali Šilo, ker je Jehova Abrahamu, Jakobovemu dedu obljubil: »Blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem.« (1. Mojzesova 22:18) Toda najprej je moralo priti to Seme, Šilo ali Mesija na Zemljo kot Abrahamov potomec, moral bi se roditi v Judovem rodu.

Buden židovski preostanek

3. Kaj pravi Lukež o pričakovanju židovskega ljudstva v letu 29 n. št.? Ali to zgodovina potrdi?

³ Židovski zgodovinar Lukež je pisal, da je »petnajstega leta vlade cesarja Tiberija (29. n. št.) ... ljudstvo čakalo, in so vsi mislili v srcih svojih o Janezu (Krstniku), če ni nemara on Kristus (hebr. Ma.chi’ach, Mesija).« (Lukež 3:1, 15) Ali posvetna zgodovina potrdi Lukeževo izjavo? V novi angleški izdaji History of the Jewish People in the Age of Jesus Christ, avtor Emil Schürer vprašuje: »Je to upanje (mesijansko pričakovanje) bilo med ljudstvom vedno živo?« V odgovor je zapisano: »V zadnjih predkrščanskih stoletjih in predvsem v prvem stoletju n. št. je postalo še bolj živo, to se vidi iz (židovske apokaliptične literature), Qumrana (zvitki z Mrtvega morja), Jožef in Evangeliji pokažejo to prepričevalno. ... Vizije v knjigi Danijela ... vse to je temeljito vplivalo na nastanek mesijanske ideje.«

4., 5. a) Zakaj so Judje ravno tedaj pričakovali Mesijo, in kako je to potrjeno? b) Kakšne Mesije so mnogi Judje pričakovali? Komu je Jehova razodel prihod pravega Mesije?

⁴ Neki učenjak je v razlagi k Matevžu 2:2 napisal: »Tedaj so pričakovali, da se bo v tistem času v Judeji pojavila pomembna osebnost. Židje so nestrpno pričakovali prihod Mesije. Izračunali so si čas iz knjige Danijela (poglavje 9:25—27) in vedeli, da je prišlo obdobje, ko se naj bi pojavil Mesija.« Lahko še omenimo, da so o tem stanju pričakovanja poročali še rimska zgodovinarja Suetonij in Tacit, in židovska zgodovinarja Jožef in Filo. To je potrjeno v francoskem delu Manuel Biblique (zvezek 3, str. 191), kjer je zapisano: »Ljudje so vedeli, da se sedemdeset letnih tednov, ki jih je omenil Danijel, bliža koncu; nihče ni bil presenečen, ko je Janez Krstnik objavil, da se je Božje Kraljestvo zelo približalo.«

⁵ Torej je zgodovinsko dokazano, da so Židje pričakovali prihod Mesije ali obljubljenega Semena; to pa zato, ker so pazili na časovno izpolnjevanje prerokb.a (Danijel 9:24—27) Res je večina Judov prvega stoletja, ki so pripadali raznim sektam judaizma upala, da bo prišel politični mesija, ki bo, kot je zapisano v Concise Jewish Encyclopedii, »uničil Izraelove sovražnike in vzpostavil vzoren mir in popolnost«. Toda, ostanek zvestih Židov je pozorno pazil na prihod pravega Mesije. Med njimi sta bila Zaharija in Elizabeta — starša Janeza Krstnika, Simeon, Ana, Jožef in Marija. (Matevž 1:18—21; Lukež 1:5—17, 30, 31, 46, 54, 55; 2:25, 26, 36—38) Njim in ne religioznim židovskim voditeljem je Jehova potrdil kar je Danijelova časovna prerokba pokazovala glede prihoda obljubljenega Semena ali Mesije, »ko je bil dopolnjen čas«. (Galatom 4:4)

Budnost prvih kristjanov

6. Kako so vzgajali otroke židov, in zakaj je to mnogim pomagalo, da so postali Jezusovi učenci?

⁶ Jožef in Marija sta vedela, da ima otrok (Jezus), ki sta ga vzgajala, postati Mesija. V New Encyclopaedia Britannica je zapisano o njegovem vzgajanju: »Jezus je verjetno odraščal v pobožnosti, ki je vladala v njegovem domu in v sinagogi (sem je spadalo preučevanje Biblije, poslušnost do zakona, molitev in pričakovanje dokončnega prihoda Mesije).« »Prav tako so bili drugi otroci, ki so odraščali v družinah zvestega judovskega ostanka seznanjeni z mesijanskim upanjem. To pričakovanje je vsaj nekatere izmed njih usposobilo, da so nemudoma sprejeli vabilo naj postanejo Jezusovi učenci. (Marko 1:17—20; Janez 1:35—37, 43, 49)

7. a) Je Jezus učil, da je Kraljestvo v notranjosti posameznega kristjana? b) Na kaj so morali paziti kristjani?

⁷ Jezus je rekel svojim učencem proti koncu svoje zemeljske službe, da naj pazijo na njegov ponovni »prihod« in na prihod njegovega Kraljestva. V Britannici je rečeno: »V govorih Jezusa, ki so ohranjeni v Evangelijih, ne manjka te tradicionalne vodilne misli o koncu sveta, o poslednji sodbi in o Božjem novem svetu. Jezus torej nebeškega Kraljestva nikakor ni spremenil v golo religiozno pričakovanje posamezne človeške duše, oziroma ni dal Židom eshatološkega pričakovanja kot razvojnega procesa, neločljivega od sveta ali cilja, ki se ga lahko doseže s človeškimi napori ... Ni posredoval niti spodbujal upanja v nacionalnega mesijo, ... niti ni podpiral naporov Zelotov, da se pospeši prihod Božjega Kraljestva.« Ne, opisal je več pomensko znamenje, po katerem bi lahko kristjani spoznali bližajoče se uničenje Jeruzalema; mnogo pozneje pa naj bi služilo kot ‚znamenje njegove prisotnosti in konca sestava stvari‘. (Matevž 24:3 do 25:46; Lukež 21:20—22)

8. Kaj pokaže, da Jezus ni verjel da bo prišel kaj hitro v svoje Kraljestvo, in kaj je zato svetoval svojim učencem?

⁸ Svobodomisleci in celo nekateri teologi krščanstva trdijo, da so prvi kristjani pričakovali Kristusovo parusio ali navzočnost še v svojem času. Nekateri so celo domnevali, da je Jezus sam verjel, da bo prišel zelo kmalu v svoje Kraljestvo. Toda v njegovih prilikah o talentih in mošnjah je Jezus pokazal, da se bo vrnil šele »čez mnogo časa«, s kraljevsko močjo in bo tedaj obračunal s svojimi hlapci, ki jim je zaupal svoje premoženje. (Matevž 25:14, 19; Lukež 19:11, 12, 15) V svoji prerokbi o ‚znamenju njegove prisotnosti in koncu sestava stvari‘ je priznal, da ‚ne angeli in ne nebeški Sin ne vedo za dan in uro konca, temveč samo in edino Oče‘. Dodal je: »Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride Gospod vaš.« (Matevž 24:3, 14, 36, 42)

9. Je apostol Pavel posredoval vtis, da je mislil, kako je Kristusova navzočnost neposredno pred njegovimi dnevi? Pojasni.

⁹ Glede verovanja prvih kristjanov v neposredno prisotnost Kristusa je zapisano v priročnikub: »Mišljenje, da je Pavel po 1. pismu Tesaloničanom kmalu pričakoval parusio še zdaleč ne velja. Že v 1. Tesaloničanom 5:10 piše Pavel o možnosti, da bo umrl. Ker pravi Pavel v 1. Tesaloničanom 4:15 in 17 ‚mi‘, se ne da odvrniti možnosti, da se je identificiral z zadnjo generacijo, ne da bi hotel nujno reči, da ji sam pripada.« V drugem pismu Timoteju je Pavel jasno izjavil, da ni pričakoval, da bo svojo nagrado prejel še pred »tistim dnem« — dnem »razodetja« Kristusa v svojem Kraljestvu, ko bo »sodil žive in mrtve«. (2. Timoteju 4:1, 8)

10. Kako se je krščanska budnost za kristjane v Judeji v prvem stoletju izkazala kot takšna, ki varuje življenja?

¹⁰ Kristjani bi morali budni pričakovati prihod Jezusa Kristusa in prihod njegovega Kraljestva. Kristjani v Judeji so bili, zahvaljujoč svoji času primerni krščanski budnosti, zmožni spoznati znamenje bližnjega uničenja Jeruzalema, ki ga je Jezus napovedal. (Lukež 21:20—24) Ko je leta 66 n. št. napadel Jeruzalem Cestius Gallus, so pozorni kristjani izkoristili njegov nenaden in nepojasnjen umik in zbežali iz mesta ter okolnega področja Judeje. Kot so zapisali zgodnji cerkveni zgodovinarji Hegesipus, Evzebij in Epifanij, so kristjani zbežali iz Judeje čez Jordan v kraj, imenovan Pela. Ker so bili duhovno budni, so se mogli obvarovati smrti ali ujetništva, ko so se rimske čete leta 70 n. št. vrnile pod generalom Titusom in uničile Jeruzalem. Kako srečni so morali biti ti kristjani, zato, ker so ostali budni!

Krščansko pričakovanje po letu 70 n. št.

11., 12. Kakšno je pravilno stališče kristjanov vse od uničenja Jeruzalema leta 70 n. št. in pred čim jih to ščiti?

¹¹ Jezus naj bi bil prišel šele »čez mnogo časa«; kaj pa naj bi dotlej, od uničenja Jeruzalema leta 70 n. št. skozi vsa stoletja do časa konca počeli učenci? Bi se bilo smelo krščansko pričakovanje ohladiti ali celo »zamrzniti«, kot se je? Ne! Apostol Janez je tri pisma in Razodetje ali Apokalipso napisal po 70. letu n. št. In v svojem prvem pismu Janez svari pred »antikristom« in govori kristjanom, naj ostanejo v skupnosti s Kristusom, ko pričakujejo njegov »prihod«. (1. Janezov 2:18, 28; 3:2) V vseh treh pismih Janez opozarja pred odpadništvom. Knjiga Razodetje pa od začetka do konca govori o Kristusovem prihodu v slavi njegovega Kraljestva, in še v predzadnjem stavku beremo: »Amen, pridi, Gospod Jezus!« (Razodetje 22:20)

¹² Kristjani so se morali ‚orientirati‘ po parousii. To je, dan za dnem so živeli v pričakovanju Kristusove »prisotnosti«. Ernst Benz, profesor cerkvene zgodovine je pisal: »‚Poslednje stvari‘ so bile za prve zveste kristjane prve stvari, kar se tiče nujnosti. Središče njihove vere in upanja je bil prihod Božjega Kraljestva.« Celo če Kraljestvo ne bi prišlo v času njihovega življenja, bi to pričakovanje kristjane ščitilo, da ne bi v duhovnem pogledu zadremali in se pomešali s satanovim svetom. (1. Janezov 2:15—17)

13., 14. Kakšni, skrajni mnenji sta vladali med odpadlimi kristjani v 2. in 3. stoletju n. št.?

¹³ Res je, da so zatem, ko so umrli apostoli, začeli kristjani odpadati, nekateri so celo širili napačne predstave o bližini prihoda Kristusa v njegovo Kraljestvo. C. J. Cadoux je pisal v svojem delu The Early Church and the World (Zgodnja cerkev in svet): »Irenej (2. stoletje n. št.) in Hipolit (konec 2. in začetek 3. stoletja n. št.) sta mislila, da bi bilo mogoče s precejšnjo točnostjo izračunati, kdaj bo prišel konec.« Nekateri so, na osnovi napačnega izračunavanja časa mislili, da je minilo že skoraj 6000 let človeške zgodovine in bo zato kmalu napočilo sedmo tisočletje. Seveda so se zmotili. Toda vsaj trudili so se, ostati duhovno budni.

¹⁴ Po drugi plati pa je večina odpadlih kristjanov izgubila vsakršen občutek za nujnost in pričakovanje Kraljestva. V Teološkem slovarju k Novi Zavezi je pojasnjeno: »Pod vplivom metafizikec Platona in etike stoikov so krščanski apologeti (cerkveni ‚očetje‘ 2. in začetka 3. stoletja) zelo redko uporabljali pojem Božje Kraljestvo. Eshatologijo, v kolikor obstoja, prevladuje zamisel o popolnosti posameznega kristjana ... Grška zamisel o nesmrtnosti, večnem življenju in spoznanju je pomembnejša od biblijske predstave (Božjega Kraljestva). ... Podobno Origen (približno 185. do 254. leta n. št.) ... skoraj ni več omenil biblijske vesti o Božjem kraljestvu.«

15. Kakšno stališče so, medtem ko je naraščal odpad, razvile utrjene cerkve do nauka o »poslednjih rečeh«?

¹⁵ To je bilo pravzaprav mišljenje, ki je prevladovalo vsa stoletja v takoimenovanih krščanskih cerkvah. V Encyclopaediji Britannici je razodeto: »Od rimskega cesarja Konstantina sem (umrl 337) se politično priznanje krščanstva razume kot uresničenje upanja v Kristusovo Kraljestvo. Futuristična eshatologija je živela naprej v zatiranih podtalnih sektah.« »V dobi pred reformacijo v 16. stoletju so heretične skupine ... obtožile rimsko cerkev izdaje prvotnega eshatološkega neposrednega pričakovanja.«

‚Srečni so tisti, ki jih gospodar najde budne‘

16. Kakšne skupine so se pojavile v 19. stoletju, in kaj so nekateri med njimi verovali?

¹⁶ Ker se »utrjene krščanske cerkve« niso več menile za prihod Kristusa in za njegov prejem kraljevske moči, je bilo to prepuščeno tistim, ki so jih te cerkve označile za »heretične skupine«. V 19. stoletju se je v deželah, kjer so bila Biblija in biblijska pomožna sredstva dostopna preprostemu ljudstvu, pojavilo več takih skupin. Velike cerkve, za katere je bil vsakršen nauk o »poslednjih rečeh« nepomemben, so jih prezirljivo imenovale »adventiste« ali »milenijce«, ker so pričakovali drugi Kristusov ‚advent‘ in verovali, da bo Kristus takrat vladal tisoč let. Mnoge od teh skupin so pričakovale, da se bo Kristus vrnil na zemljo, kjer bo vzpostavil svoje tisočletno Kraljestvo. Mnogi med njimi so izračunali Kristusov drugi advent za 1835. leto (irvinijci, v Angliji), 1836. leto (pristaši Bengela, v Nemčiji), 1843. leto (Millerjevi pristaši v Združenih Državah) in 1889. leta (skupina menonitov v Rusiji).

17., 18. Kako so reagirale utrjene cerkve krščanstva? Na kaj bo Jezus pazil, ko zopet pride, kot je sam rekel?

¹⁷ Seveda so se »utrjene krščanske Cerkve« veselile, ko so se te napovedi izkazale zmotne. Eno je gotovo, katoliška, ortodoksna ali večje protestantske cerkve se niso tako zmotile, kajti za njih je bil nauk o »poslednjih rečeh« — »nepomemben«. Že dolgo pred tem časom niso več bili »budni«. (Marko 13:37)

¹⁸ Navzlic temu je Jezus svojim učencem dejal: »Srečni so tisti služabniki, ki jih Gospodar, kadar pride, najde budne! ... Kdo neki je zvesti in modri oskrbnik, ki ga postavi Gospodar nad svojo družino, da bi jim dajal odmerjeno hrano ob pravem času? Srečen je tisti hlapec (služabnik), ki ga njegov gospodar, kadar pride najde, da tako dela.« (Lukež 12:37—43, NS)

19., 20. a) Katera skupina je nastala v 1870-tih letih, in zakaj se je ločila od drugih skupin? b) Kateri časopis je postal uradno glasilo te skupine? Kako je ta časopis pomagal rastočemu številu pravih kristjanov?

¹⁹ Med takoimenovane heretične skupine, ki so v zadnji tretjini 19. stoletja začele razmišljati o znamenju Kristusove vrnitve, je bila tudi v Pitssburghu (ZDA) skupina, ki je preučevala Biblijo, vodil pa jo je Charles Russell. Russell je zapisal: »Od 1870. do 1875. leta je bil čas nenehne rasti v milosti in spoznanju, v ljubezni do Boga in njegove Besede. ... Seveda smo tedaj doumeli samo splošen okvir Božjega načrta, znebili pa smo se mnogih zmot, ki smo jih dolgo gojili. ... Zelo nas je žalostila zmota adventistov, ki so Kristusa pričakovali v telesu.«

²⁰ Russell in njegovi tovariši so naglo razumeli, da bo Kristusov prihod neviden. Ločili so se od drugih skupin in pričeli 1879. leta izdajati duhovno hrano v časopisu Zion’s Watch Tower and Herald of Christ’s Presence.d V njem se je od prvega leta izhajanja poudarjalo na podlagi Biblije, da bo 1914. leto prelomno leto v biblijskem računanju časa. Zato so bili kristjani 1914. leta, ko je Kristus res prišel srečni, ker jih je našel budne! Ta časopis, že več kot eno stoletje, (sedaj znan kot Stražni stolp, ki oznanjuje Jehovino Kraljestvo), pomaga vedno večjemu številu pravih kristjanov, da so »budni« oziroma »čuječi«. (Marko 13:33) Kako se je to odvijalo, pa bomo preučili v naslednjem članku.

[Podčrtne opombe]

Vprašanja za ponavljanje

◻ Kaj dokazuje dejstvo, da so nekateri Hebrejci v prvem stoletju pričakovali Mesijo?

◻ Kako je budnost pomagala kristjanom v Judeji?

◻ Kako je vplival odpad na krščansko pričakovanje?

◻ Kakšne služabnike je poiskal Kristus, ko se je približal čas konca?

◻ Katera skupina kristjanov je spolnjevala te pogoje in s pomočjo katerega časopisa?

[Podčrtna opomba]