Kako je zbledelo pričakovanje kristjanov

JEZUS je rekel svojim učencem, da naj bodo »budni« glede njegove navzočnosti in prihoda njegovega Kraljestva. (Marko 13:37) V Krščanskih Grških spisih je veliko dokazov, da so kristjani prvega stoletja ravnali tako. Nekateri so postali celo nepotrpežljivi. (2. Tesaloničanom 2:1, 2) Na drugi strani pa so Pavel, Jakob, Peter in Janez pisali pisma, v katerih so svoje brate svarili, naj bodo duhovno budni ne pa brezbrižni, medtem ko potrpežljivo čakajo Kristusov »prihod« in »Jehovin dan«. (Hebrejcem 10:25, 37; Jakob 5:7, 8; 1. Petrov 4:7; 2. Petrov 3:1—15; 1. Janezov 2:18, 28)

Priročniki, ki so jih izdali zgodovinarji in teologi krščanstva priznavajo to dejstvo. V obsežnem dopolnilnem zvezku uglednega francoskega katoliškega biblijskega leksikona Dictionaire de la Bible je navedeno: »Zaman bi se z vsemi močmi trudili, da bi zatajili stanje pričakovanja konca, ki je očiten v večini tekstov Novega Testamenta. ... V zgodnjem krščanstvu ... ima pričakovanje parousie (prisotnosti) bistveno vlogo in se ga najde od začetka do konca N(ove) Z(aveze).«

Ampak zakaj želijo nekateri teologi krščanstva »za vsako ceno zatajiti pričakovanje konca«, ki je vladalo med prvimi kristjani? Nedvomno zato, da bi opravičili stanje duhovne mrtvičnosti med mnogimi današnjimi takoimenovanimi kristjani in njihovimi duhovnimi voditelji. Kako je prišlo do te spremembe?

Kako je pričakovanje zbledelo

Popuščanje v krščanskem pričakovanju je ena od posledic odpada, ki se je že opažal pred smrtjo Kristusovih apostolov. Apostol Pavel je tedaj opozoril, da je odpad v krščanski skupščini »že delaven«. (2. Tesaloničanom 2:3, 4, 7) Nekaj let pozneje je opozoril apostol Peter svoje sokristjane pred »lažnimi učitelji« in »zasmehovalci«, ki so na preži in bodo govorili: »Kje je obljuba prihoda njegovega? Saj odkar so zaspali očetje, je vse, kakor je bilo od začetka stvaritve.« (2. Petrov 2:1; 3:3, 4)

Zanimivo je, da so pravo krščansko pričakovanje nekaj časa ohranjali tisti, ki so verovali biblijski resnici, da bo Jezusova obljubljena »navzočnost« predhodnik njegove bližajoče se tisočletne vladavine nad zemljo. Mučeniki, Justin (umrl je okoli 165 n. št.), Irenej (umrl okoli 202 n. št.) in Tertulijan (umrl po 220. letu n. št.) so brez izjeme verovali v Kristusovo tisočletno vladavino in priporočali goreče pričakovanje konca sedanjega hudobnega sestava stvari.

Čas je tekel in odpad je napredoval, upanje, da bo vsa zemlja pod Kristusovim Kraljestvom spremenjena v raj, pa se je nadomestilo z namišljenim pričakovanjem, ki je temeljilo na grški filozofiji o prirojeni človeški neumrljivosti. Upanje na raj se je z Zemlje preneslo v nebesa, kamor bi naj prišli ob smrti. Zato je zbledelo krščansko pričakovanje parousie ali Kristusove navzočnosti in prihod njegovega Kraljestva. Sklepali so: ‚Zakaj naj bi pazili na znamenje Kristusove prisotnosti, če lahko upamo, da bomo že ob smrti združeni s Kristusom v nebesih?‘

Pojemanje krščanske budnosti je navedla odpadle kristjane, da so se organizirali v trdno cerkev, ki pa ni bila več zainteresirana za prihajajočo parousio ali Kristusovo prisotnost temveč raje za vladanje nad svojimi člani in, če bi bilo mogoče, celemu svetu. V New Encyclopaedii Britannici je zapisano: »(Očitno) odlašanje parousie je oslabilo neposredno pričakovanje v zgodnji cerkvi. V tem procesu ‚popuščanja‘ nauka o »poslednjih rečeh človeka in človeštva«, je Cerkev nadomestila pričakovanje Božjega Kraljestva. Formiranje katoliške cerkve kot hierarhične ustanove je neizbežno povezano s pojemanjem neposrednega pričakovanja.«

Smrtni udarec

Cerkveni »oče« ali »učitelj«, ki je zadal krščanski budnosti smrtni udarec, je nedvomno bil Avguštin iz Hippe (354—430 n. št.). Avguštin je pisal v svojem znanem delu Božja država: »Sedanja cerkev na Zemlji je obenem Kristusovo kraljestvo in nebeško Kraljestvo.«

V delu The New Bible Dictionary je pojasnjeno, kako je to stališče delovalo na katoliško teologijo: »V rimsko katoliški teologiji sta Božje Kraljestvo in Cerkev razločno identificirani kot zemeljska uredba — to je identifikacija, ki se jo v prvi vrsti pripisuje vplivu Avguština. Po cerkveni hiearhiji je Kristus živo prikazan kot Kralj Božjega Kraljestva. Področje Kraljestva sega tako daleč kakor meje cerkvene moči in oblasti. Kraljestvo nebes bo po svetu razširjeno s poslanstvom in napredovanjem cerkve.«

S tem so odpravili vsakršno potrebo po »budnosti« — oziroma po ‚gledanju‘ na znamenje, ki bi pokazalo, da je Božje Kraljestvo blizu. Prav to potrjuje prof. E. W. Benz v New Encyclopaedia Britannica, ko pravi: »On (Avgustin) je razvodenil prvotno neposredno pričakovanje s pojasnilom, da je Božje Kraljestvo zavladalo v tem svetu že z osnovanjem cerkve; cerkev je zgodovinski predstavnik Božjega Kraljestva na Zemlji. Kot pravi Augustin poteka prvo vstajenje stalno v cerkvi v obliki zakramenta krsta, s katerim pridejo verniki v Božje Kraljestvo.«

Avgustin je poskrbel tudi za to, da je krščanstvo dokončno opustilo biblijsko upanje v Jezusovo tisočletno vladavino, pod katero bo na Zemlji obnovljen raj. (Razodetje 20:1—3, 6; 21:1—5) V Katoliški enciklopediji se priznava: »Sveti Avgustin je prišel končno do prepričanja, da ne bo nobenega milenija ... tisočletni sabat, ki sledi šesttisočletni zgodovini, je celota večnega življenja; ali z drugimi besedami: število 1000 pomeni popolnost.« V Makropaediji Britannici (1977) piše še: »On (Avgustin) je na milenij končno gledal kot na duhovno stanje, v katerega je vstopila cerkev na binkošti kot celota. ... Ni se pričakovalo neizbežnega nadnaravnega posega v zgodovino.« S tem je za katoličane postala molitev »Pridi Tvoje Kraljestvo« nepomembna.

Temni srednji vek

Avgustinova razlaga je, kot smo rekli, »postal uzakonjen nauk srednjega veka«. Krščansko pričakovanje je tedaj bilo na najnižji točki. Takole beremo: »V srednjeveškem krščanstvu je dobila eshatologija Nove Zaveze svoj prostor v dogmatičnosti, katere filozofska osnova je bila najprej Platonova (od grškega filozofa Platona) in pozneje na zahodu Aristotelova (od grškega filozofa Aristotela). Tradicionalne predstave o parousii, vstajenju in podobnem, so se pomešale z grškimi predstavami o duši in njeni neumrljivosti. ... Srednjeveško krščanstvo ... (je) pustilo le malo prostora eshatološkemu hrepenenju. Toda, to ni izumrlo; živelo je naprej v določenih heretičnih (krivoverskih) gibanjih.« (Encyclopaedia Britannica, 1970)

Katoliška cerkev podcenjujoče govori o takšnih »hereličnih gibanjih«, imenuje jih »milenijske sekte«. Njeni zgodovinarji s prezirom govorijo o »preplahu ob letu 1000«. Toda, kdo je bil kriv, da so se mnogi izmed preprostega ljudstva bali, da se bo svet leta 1000 končal? Ta »preplah« je bil neposredna posledica teologije katoliškega »svetega« Avgustina. Trdil je, da je bil satan v času prvega Kristusovega prihoda zvezan. Ker v Razodetju 20:3, 7, 8 piše, da bo satan zvezan 1000 let in nato »izpuščen«, »da bi zapeljeval narode« (Jeruzalemska Biblija), ni čudno, da je bil v 10. stoletju marsikdo v strahu, kaj se lahko zgodi leta 1000.

Seveda je ta »paničen strah« katoliška cerkev uradno obsodila, enako kot napoved cistercijanskega opata Joachima iz Flore, ki je konec krščanske dobe napovedal za 1260. leto. Končno je papež Leo X. leta 1516 na 5. lateranskem koncilu prepovedal katoličanom napovedati, kdaj pride antikrist in poslednja sodba. Če je kdo prekršil ta zakon je bil izobčen!

Tudi protestanti so popustili

Teoretično bi naj bila reformacija v 16. stoletju z načrtovano vrnitvijo k Bibliji ponovno oživela krščansko pričakovanje. Za nekaj časa je bilo tako. Toda v zvezi s tem, kot v mnogih drugih stvareh reformacija ni izpolnila svojih obljub. Ni označila vrnitve k pravemu biblijskemu krščanstvu. V reformaciji rojene protestantske cerkve so kmalu izgubile svojo krščansko budnost in se pomešale s svetom.

Takole beremo: »Cerkve reformacije pa so seveda kmalu postale službene področne (narodne) cerkve, ki so zaporedoma zadušile pričakovanje konca, in s tem je postal nauk o ‚poslednjih stvareh‘ dodatek dogmatiki.« »V religiozni svobodomiselnosti, ki se je pojavila predvsem med protestanti in Židi proti koncu 18. in v 19. stoletju, eshatologija ni imela prostora. Nanjo so gledali kot na surov, staromoden in obrabljen ostanek tradicionalne religije, ki se ga ne more več ‚priznavati‘ v razdobju prosvetljenstva. V večini primerov so eshatološke zamisli enostavno opustili in se držali le nesmrtnosti duše kot določila za človeka. Drugi teologi so pričakovanje Božjega Kraljestva prikazovali enostavno kot moralen, navidezno mističen ali socialen pojem.« (Encyclopaedia Britannnica)

Namesto da bi pomagali kristjanom biti »budni« glede Kristusovega prihoda in prihoda Božjega Kraljestva, so protestantski teologi poenostavili pravo krščansko pričakovanje. Za mnoge med njimi je »Božje Kraljestvo postajalo le še predstava v individualističnem smislu; to je nadoblast milosti in miru v srcih ljudi«. Za druge je »prihod Kraljestva napredovanje družbene pravičnosti in skupnega razvoja«. (The New Bible Dictionary — protestantski)

Katoliška pričakovanja

Vsaj teoretično, bi morali katoličani biti budni in paziti na Kristusov prihod. Čeprav je Avgustinova teologija naredila konec pričakovanju Kraljestva in upanja katoličanov v milenij, pa dogma katoliške cerkve še vedno vključuje kot krščansko dolžnost — biti buden glede Kristusove vrnitve. Vatikanski zbor za verske doktrine je, na primer poslal katoliškim škofom po vsem svetu pismo papeža Janeza Pavla II., potrjeno in datirano s 17. majem 1979, v katerem je pisalo: »V skladu s Svetim pismom pričakuje Cerkev ‚slavno razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa‘.«

Tako izgleda katoliški nauk v teoriji. Toda, kolikokrat sliši povprečni katolik svojega duhovnika pridigati o nujnosti, oziroma potrebi po budnosti glede Kristusove prisotnosti in prihoda Božjega Kraljestva? Zanimivo je, da je prej citirano pismo rimske kurije bilo poslano z namenom, da bi »jačalo vero kristjanov v točkah, kjer se je pojavil dvom«. Toda, zakaj so takoimenovani kristjani dvomili v Kristusov ponovni prihod? Predstavljajte si, da je odgovor v citatih iz Nove Britanske Enciklopedije. »Cerkev je vse nauke, ki imajo opraviti s poslednjimi stvarmi, dolgo zanemarjala.« »Od reformacije sem je rimska cerkev do eshatologičnega gibanja takorekoč nedovzetna.«

Krščanska budnost ni izumrla

Krščanska budnost je v cerkvah krščanstva zbledela, ker so zavrgli jasne resnice Biblije in se poprijele grške filozofije in teologije »svetega Avgustina.« Naslednji članki (posebej še od 17. strani) bodo pokazali, da pravi Božji služabniki še vedno pričakujejo Kristusov prihod. In da je danes na zemlji ljudstvo, ki je vsa leta dokazovalo svojo krščansko budnost in znova odkrilo čudovito upanje, ki si ga lahko osvojite tudi vi. Preberite, prosimo, še naslednje članke, nato pa prosite nekoga izmed Jehovinih prič, da vam bo pomagal, pridobiti in ohraniti »budnost« glede izpolnjevanja biblijskega upanja.

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Bilo bi zaman, ... tajiti stanje pričakovanja konca, ki je očitno v večini vsebine Nove Zaveze.«

[Slika na strani 6]

Augustin je trdil, da je Cerkev na Zemlji Kristusovo Kraljestvo

[Slika na strani 7]

Leta 1516 je izdal papež Leo X. zakon, da ne sme noben katoličan govoriti, kdaj bo prišla poslednja sodba