Kaj daješ na prvo mesto — obveznosti ali zadovoljstva?

STVARNIK Bog Jehova nas je ustvaril kot svobodne zastopnike morale. To pomeni, da smo sposobni in da imamo prosto voljo izbirati, kaj bomo delali. Včasih to pomeni, da moramo izbirati med obveznostmi in zadovoljstvi.

Razširjeni rek se glasi: »Pred užitkom — dolžnost!« Čeprav se obveznosti in razvedrilo često ne ujemajo, pa to ni ravno nujno. Če pa je že tako, čemu bomo dali prednost? Dolžnost je nekaj, ‚kar bi kdo moral storiti, opravljati zaradi določenih norm, zlasti moralnih‘. Zadovoljnost pa je ‚občutek zadovoljstva; navdušenja; ugodja (veselja); skratka prijeten občutek‘.

Naše obveznosti

Jezus Kristus je pokazal, da so naše glavne dolžnosti in obveznosti dolžnosti, ki jih imamo do svojega Stvarnika, Boga Jehove. (Marko 12:29, 30) Kot prvo. Bog sedaj od svojih služabnikov zahteva, da oznanjajo njegovo ime in Kraljestvo ter pridobivajo učence. (Izaija 43:10—12; Matevž 10:7; 24:14; 28:19, 20) Da bi te dolžnosti pravilno opravljali, morajo kristjani neprestano večati svoje biblijsko znanje, se redno družiti z ostalimi častilci in vztrajno moliti. Glavne dolžnosti kristjana torej vključujejo tudi te ostale obveznosti. (1. Timoteju 4:16; Hebrejcem 10:23—25; Rimljanom 12:12; Propovednik 12:13)

Imamo pa tudi obveznosti do bližnjih. Predvsem so to posvetne stvari. Če hočemo jesti, moramo delati, ker ne bi smeli živeti na tuj račun. Za svojo družino moramo priskrbeti neobhodno potrebne stvari. Spoštovati moramo zakone dežele, v kateri živimo, tako tudi prometne predpise in plačevati davke. (Rimljanom 12:17; 13:1—7; 2. Tesaloničanom 3:10; 1. Timoteju 5:8)

Imamo dolžnosti do Boga, dolžnosti do družine, dolžnosti do sosedov in da, dolžnosti do sebe. Dolžnosti in samo dolžnosti! Ali to pomeni, da nimamo nič več časa ali priložnosti za kakšno ugodje? Ne, to pomeni le, da moramo zadovoljstvom dati pravo mero. Ne smemo biti takšni kot so mnogi v teh »poslednjih dneh«, ki ‚ljubijo užitke namesto Boga‘. (2. Timoteju 3:1, 4, NS)

Prepovedani »užitki«

Da bi obdržali zadovoljstva ali užitke na njihovem mestu, moramo vedeti, da določeni užitki ne gredo skupaj z našimi dolžnostmi, ker ne ustrezajo krščanskemu življenju. Danes srečaš ljudi, ki se ne zmenijo za prometne predpise, kradejo v prodajalnah ali kako drugače kršijo zakon »iz gole zabave« ali iz objestnosti. Očitno so to stvari, ki spadajo med prepovedane ‚užitke‘.

Drugim ljudem ugajajo mamila in postanejo sužnji narkotikov. Drugim zopet je užitek kajenje oziroma tobak. Tudi te navade so v navzkrižju z dolžnostmi do Boga in bližnjega. Kristjani so svobodni ljudje in ljubijo bližnje, toda svetuje se jim, naj se ‚očistijo vseh madežev mesa in duha‘. (2. Korinčanom 7:1; Matevž 22:39; Rimljanom 6:6, 16; 13:10)

Nedvomno pa je danes najsplošnejša oblika prepovedanega zadovoljstva nedovoljena spolnost. Vse, kar bi ‚utešilo poželenje‘ se upira našim dolžnostim do Boga in bližnjega. (Jakob 4:3; Pregovori 6:20—35) Moramo se ogibati spolne nemorale, pa tudi igranja z njo. Že samo dejstvo, da so takšna nemoralna zadovoljstva prepovedana, jih naredi še bolj privlačna; to se vidi tudi iz povabila prostitutke: »Vode ukradene so sladke, in kruh, ki se skrivaj je, prijeten.« (Pregovori 9:17)

Zakaj takšna zadovoljstva privlačijo grešno telo? Zato, ker je »misel srca človekovega huda (slaba, NS) od njegove mladosti«. Zato mora kristjan, kakor apostol Pavel, ‚moriti svoje telo in ga usužnjevati‘. (1. Mojzesova 8:21; 1. Korinčanom 9:27) Če želimo Božje priznanje, ne smemo podleči tem nedovoljenim užitkom. (1. Korinčanom 6:9—11)

Načela, ki uravnavajo uživanje v zadovoljstvih

Kristjani imajo na razpolago veliko zadovoljstev, toda da bi vse to ostalo na pravem mestu, morajo naše želje biti podrejene vodilnim načelom o kakovosti, količini, času in ceni. Za ilustracijo: nedvomno ljudje najbolj uživajo v jedi. Da je to tako, je gotovo dokaz Božje ljubeče dobrote. Rečemo lahko, da je ta slast omejena z načelom: »Jemo zato, da živimo, ne živimo zato, da jemo.«

Kot prvo bi morali po teh načelih izbirati in jesti hrano, ki nam tudi koristi, ne samo ugaja. Pazili bomo tudi, da ne jemo preveč, ker to ne bi bilo dobro. Razen tega bi morali naše obroke tudi časovno usklajevati. Znano je, da obilna in težka hrana zmanjšuje zbranost in spretnost. Enako kot poklicni pevec ne bo tik pred koncertom pojedel velik goveji zrezek ali purana, tako tudi mi ne bi smeli pred neko težko nalogo ali biblijskim predavanjem jesti kaj težkega. Dejansko lahko preobilen obrok povzroči, da ne moremo uživati v biblijskem predavanju, ki ga poslušamo. Seveda imajo ljudje, ki trpijo zaradi alergij ali sladkorne bolezni ali so enostavno predebeli, še več razlogov, da pazijo na ta načela — kvalitete, količine in časa — ko bodo uživali pri jedi. Poleg tega bomo gledali, da nas to preveč ne stane in da ne bomo zaradi zadovoljstva pri jedi postali zapravljivi in potratni.

Drugo zadovoljstvo, ki godi mnogim ljudem, je gledanje televizijskih oddaj. Kot kristjani bi si morali izbrati oddaje, ki so prijetne in koristne, če že ne tudi poučne. Pazili bomo tudi na to, koliko časa bomo porabili za gledanje televizijskih oddaj, da ne bi bilo to na škodo spanja ali pa ne bi imeli časa za kakšno drugo delo. Naše gledanje televizije moramo razen tega časovno uskladiti, da nam ne bi vzelo časa od počitka ali opravljanja krščanskih dolžnosti in obiskovanja skupščinskih sestankov.

Kar velja za gledanje TV programa, velja tudi za obiskovanje športnih prireditev in hoje v kino. Bi bilo prav, če bi medtem, ko bi morali biti na biblijskem predavanju z ostalimi kristjani, šli na kakšno tekmo? Tudi ne bi smeli narediti kaj podobnega v zvezi z glasbo.

Morda pa nam veliko pomeni kakšen hobi ali »konjiček«. Ampak tudi pri tem bi morali pokazati, da se znamo nadzorovati in dati na prvo mesto stvari, ki so pomembnejše. Kaj tedaj, če smo zaradi našega hobija v slabi družbi, z ljudmi, ki kadijo ali prostaško govore? In če morda tvoj hobi ni predrag, škodljiv za zdravje ali povzroča probleme v družini? Če je tako, ali ne bi bilo bolje izbrati kakšen drug »konjiček«.

Tudi tedaj, če našemu hobiju ali razvedrilu ni kaj oporekati, moramo paziti, da ga obdržimo na svojem mestu. Kakšen poročen moški ima morda rad kegljanje, in če njegova družina ne more kegljati z njim, bi bilo modro in ljubeče od njega, da manj odhaja tja. Tudi ne bo šel na kegljaško tekmovanje, če bi zaradi tega moral izpustiti krščanski shod. Vse, kar velja za kegljanje, velja seveda tudi za druge aktivnosti v prostem času, kot je hoja (pešačenje), plavanje ali veslanje.

Na čas letnih dopustov se gleda kot na čas oddiha. Toda kot kristjani tudi tedaj ne bomo brezbrižni glede obnašanja samo zato, ker smo med tujimi ljudmi ali imamo več časa. Tudi si ne bomo šli ogledat ali obiskat kakšno rekreacijsko središče ravno takrat, ko je kongres Jehovinih prič.

Zadovoljstvo, ki ga prinese opravljena dolžnost

Da, opravljene naloge lahko prinesejo zadovoljstvo. Čeprav mnogi ljudje mislijo, da si dolžnosti in zadovoljstva nasprotujejo, pa ni nujno, da je tako. Resnica je, da nas lahko, če opravimo svoje dolžnosti, to zelo veseli, seveda, če na to pravilno gledamo. Prvemu človeku, Adamu, je nedvomno zelo ugajalo, ko je skrbel za svoje prebivališče, prelep parku podoben Edenski vrt. Gotovo mu je bilo zelo všeč, ko je spoznaval vse živali in jim dajal imena. Ko mu je Bog Jehova predstavil ženo Evo, je bil še bolj vesel in srečen. O tem beremo v 1. Mojzesovi 2:15, 18—23.

Mož je lahko zadovoljen, če opravlja koristno delo, ne glede na to, kakšno je, če gleda na to delo kot na sredstvo za dosego cilja — da pošteno zasluži zase in za svojo družino. Enako je tudi z ženo, ki ima pravilno stališče. Zadovoljna bo, če je njen dom ali stanovanje kot iz škatlice, če okusno kuha za svojo družino itd.

Izreden primer za to, da je lahko po opravljenem delu človek vesel, so Jehovine priče. Njim pomeni radost, če preučujejo Biblijo in se uče novih resnic. V tem čutijo kot psalmist, ki je rekel: »Veselim se besede tvoje, kakor kdor je našel plen obilen.« (Psalm 119:162)

Jehovinim pričam je prijetno, ko se zbirajo na svojih rednih skupščinskih sestankih in kongresih. Povrh tega pa ti kristjani potrjujejo resničnost Jezusovih besed: »Bolje je dajati kakor prejemati.« (Dejanja apostolov 20:35, EI) Ko po hišah oznanjujejo dobro vest o Božjem kraljestvu, v prvi vrsti opravljajo dolžnost, ki jo imajo pred Bogom in ljudmi. Če srečajo koga, ki jih rad posluša, in govore z njim o Bibliji in če jim kdo pokaže, da se ‚zaveda svojih duhovnih potreb‘, je to delo še posebej radostno in zadovoljujoče. (Matevž 5:3)

Izostriti občutek za dolžnosti

Kaj nam bo pomagalo izostriti občutek za dolžnosti in obdržati želje po ugodju na pravem mestu? Pravičnost in razum. Na primer: biti moramo pravični, da bi bili zares darežljivi. Seveda pa bi bilo nepravično, če bi zato, ker bi pomagali drugim, prikrajšali svojo družino za tisto, kar potrebuje. Razum nam bo povedal, da delamo napak in škodujemo tudi sebi v toliki meri, kolikor pač zatajimo v tem pogledu. Ker pa ne želimo, da bi nas drugi oškodovali, moramo tudi mi paziti, da ne bi oškodovali njih. (Lukež 6:31)

Še posebej pa nam bo ljubezen pomagala, da bomo dali dolžnosti pred zadovoljstva. Ljubiti Boga pomeni izpolnjevati njegove zapovedi in opravljati svoje dolžnosti, ki jih imamo do Boga. (1. Janezov 5:3) Iz ljubezni do bližnjega se bomo zanimali za njegovo dobro in ne le zase. (1. Korinčanom 10:24)

V življenje pa nedvomno spadajo tudi zadovoljstva. Prav gotovo smo zadovoljni, če dobro opravimo svoje dolžnosti. Prav tako pa lahko uživamo tudi v drugih aktivnostih, če jih znamo obdržati na pravem mestu, da ne bi bile v škodo dolžnostim, ki jih imamo. Pazimo zato, kakšna je naša zabava in koliko časa potrošimo za zadovoljstva. To pa seveda pomeni, da smo postavili dolžnosti pred zadovoljstva.