Zakaj je toliko novih sekt?

DESET glavnih religij, toda deset tisoč (verskih) ločin! Takšno je po zadnjih ocenah število religioznih skupin, v katere se deli človeštvo. Izmed teh jih je, kot poročajo, 6000 v Afriki, 1200 v Združenih državah Amerike, 421 na Japonskem in 247 v Franciji.

Nekatere teh sekt so že stare in se imajo za samostojne cerkve. Določene starejše religije so se delile v sekte ali ločine in te dalje na podsekte. Šintoizem, japonska vera, vključuje 153 ločin in podločin, budizem pa se deli na 171 sekt in podsekt. Zanimivo je, da so mnogi Japonci hkrati verniki več religij.

Zavod za statistiko v Južni Afriki ima v svoji kartoteki nad 4000 religioznih skupin, od tega okoli 500 med belim, ostale pa med črnim prebivalstvom. Nekatere izmed teh oddvojenih sekt se imajo za kristjane.

Cerkev ali ločina?

Beseda cerkev ne pomeni povsod isto. V pretežno katoliških deželah pomeni »cerkev« rimskokatoliško cerkev. V Franciji na primer z besedo Eglise (cerkev) ni vedno vezan še pridevnik katoliška in skoraj nikoli rimska. Za Francoze pomeni beseda Eglise (z veliko začetnico E) samo eno: rimskokatoliško cerkev. Podobno v deželah, kjer prevladuje vzhodna ortodoksna cerkev, pomeni beseda »cerkev« ortodoksno (pravoslavno) cerkev.

V pretežno protestantskih deželah pa je običajno potrebno biti pri tem določnejši. Celo v teh deželah, oseba ne more enostavno reči, da pripada cerkvi, če ni član katere večje, že davno osnovane protestantske religije. V nasprotnem primeru se meni, da je član kakšne sekte. Res je, da si v Združenih državah Amerike celo majhne, odcepljene religije nadenejo ime »cerkev«. Toda v večini drugih držav se bodo morali zadovoljiti z izrazom »sekta«.

Kaj je sekta ali ločina?

Pod sekto ponavadi razumemo »sorazmerno malo, nedavno organizirano specializirano religiozno telo; takšno, ki se je ločila od že starejše verske skupnosti«. Po drugi definiciji pa je sekta »religiozno telo, ki se ne strinja s prejšnjim; zlasti tista, ki je za druge vernike znotraj iste skupnosti krivoverska«.

Nekateri trdijo, da beseda »sekta« izvira iz latinskega glagola secare (sekati) in določa sekto kot skupino, ki se je odcepila od že utrjene cerkve. Drugi zopet menijo, da beseda »sekta« izvira iz latinskega glagola sequi (slediti) in je tako primerna za skupino ljudi, ki sledi določenemu vodju ali učitelju.

Cerkev zaničuje sekte

Naj bo sekta skupina, ki se je odcepila od večje veroizpovedi ali pa skupina učencev, ki sledi kakšnemu človeku — eno je gotovo: davno osnovane cerkve sekte prezirajo. Velika francoska enciklopedija (Grande Encyclopedie) pojasni to zaničevanje, ko pove, da je beseda »sekta« in uporaba le-te »napolnjena z občutkom sramote in celo s silovitostjo« in dodaja: »Običajno se imajo skupnosti, od katerih se ločijo manjše skupine, za verodostojne in smatrajo, da imajo edino one popolnost naukov in sredstva milosti, zato govore o sektah s prezirljivim pomilovanjem. To blagohotno gledišče često spremlja precejšnja napadalnost, in to predvsem zaradi tega, ker jih sekte kruto spominjajo na to, kaj je cerkev nekoč bila in sedaj ni več — topla, ljubeča, razgibana in zmagujoča bratovščina.«

Zakaj je toliko novih sekt?

Sekte, o katerih se danes običajno največ govori — često predvsem zaradi njihove finančne dejavnosti ali pa metod poučevanja — so nastale v preteklih 20. ali 30. letih. To nas prisili, da se vprašamo, zakaj se prav v našem času množijo takšne verske skupine. V dodatku (Supplement) iz leta 1981 prej omenjene francoske enciklopedije piše: »Zakaj so takšne sekte tako uspešne? Prvič, ker krizna atmosfera, ki prevladuje na civiliziranem zahodu, predstavlja izziv za vse ustanove, kot so družina, šole, vojska, cerkve itd, to pa so plodna tla... Nenazadnje, sekte so predvsem znak časa, simptom nemira mladih, ki so željni nečesa, kar se razlikuje od naše ponorele ‚potrošniške družbe‘.«

Na podoben način piše R. Quebedeaux, specialist za ločine: »Družba, v kateri je vse dovoljeno, je ustvarila močno lakoto po strogosti, disciplini in avtoriteti. Mladi se v tej materialistični družbi dolgočasijo in zaradi tega se je pričelo iskati nov smisel življenja.«

Obe omenjeni pojasnili pokazujeta, pa čeprav molče, da so te, že pred davnim osnovane vere zatajile in ne zadovolje milijonov ljudi, mladih in starih, ki so se obrnili k tem novim ločinam. Razcvet teh novih sekt v zadnjih nekaj desetletjih je nadaljnji dokaz »straha narodov«, ki ga je napovedal Jezus Kristus kot del »znamenja«, ki pokazuje, da se današnjemu sistemu stvari bliža konec in da je blizu »Božje kraljestvo«. (Matevž 24:3; Lukež 21:10, 11, 25—31)

Kakorkoli že, tudi te nove ločine, ki so si pridobile toliko članov, ne uče, da je Božje kraljestvo edino upanje za človeštvo. Namesto tega je to, kar učijo, bolj podobno življenjski filozofiji, ki je čestokrat osnovana na orientalskih religijah ali na učenju nekaterih gurujev (duhovnih vodij). Vsak takšen guru, ki mu sledi precejšnje število privržencev, osnuje novo sekto. To ni nobeno presenečenje za vzhodne religije, kjer so na splošno sprejeta načela gurujev.

Presenetljivo pa je, da se ima izmed teh 10.000 cerkev in sekt, stotine, če ne tisoče, za krščanske. Zakaj to preseneča? Zato ker člani teh mnogih sekt sledijo človeku, Jezus pa je rekel: »Eden je vaš voditelj, Kristus.« (Matevž 23:10) Prav tako preseneča dejstvo, da bi se takoimenovani kristjani delili na toliko cerkva in sekt, ker je Kristus prosil svojega Očeta, da bi vsi njegovi nasledniki »bili eno«. (Janez 17:20, 21)

Zakaj je potem toliko cerkev in sekt, ki trdijo, da so krščanske? Kako je prišlo do te verske zmede?