»En Gospod, ena vera, en krst«
»En Gospod, ena vera, en krst. En Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi.« (Efežanom 4:4—6)
1., 2. a) Kaj je Jehova (po Mojzesu) jasno izjavil za sebe? b) Ali je to dalo Izraelcem možnost drugačnega verskega mišljenja?
»JEHOVA je naš Bog, Jehova edini. Ne hodite za drugimi bogovi izmed bogov ljudstev, ki so okoli vas (kajti Jehova, tvoj Bog, v tvoji sredi, zahteva izključno predanost)«. Mojzesov govor ni pustil nobenega dvoma med Izraelci, ki so bili, tik preden bi morali vstopiti v Obljubljeno deželo, zbrani na Moabski ravnini. Jasno jim je povedal, da je njihov Bog Jehova edini Bog in da Jehova pričakuje, da se časti izključno njega. V predhodnem govoru je Mojzes rekel: »Jehova je pravi Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni. Spolnjujte njegove predpise in zapovedi, ki vam jih danes zapovedujem, da vam bo dobro.« (5. Mojzesova 6:4, 14, 15, NS; 4:39, 40, NS)
2 V teh besedah ni prostora za drugačno versko mišljenje! Izrael je imel enega Boga. Jehova je jasno začrtal način, po katerem bi se ga naj častilo.
Pojavijo se židovske sekte
3. Kaj se je nazadnje zgodilo, ker večji del Židov ni ostal zvest Jehovi?
3 Vseeno pa je večina Izraelcev, namesto da bi častili edinega pravega Boga Jehovo, odpadla, oboževali so malike. (Jeremija 17:13; 19:5) Zaradi tega ‚jim ni šlo dobro‘. Leta 607 pr. n. št. so Babilonci uničili Jeruzalem in veliko Židov so odpeljali v suženjstvo v Babilon. Zvesti ostanek se je vrnil v Jeruzalem šele čez 70 let in pričel graditi drugi tempelj za oboževanje Jehove. Toda sčasoma je večina Židov odpadla in se razdelila v različne sekte ali ločine.
4., 5. a) Opiši nekaj židovskih sekt, ki so nastale po Babilonskem ujetništvu. b) Ali so takšne nesložne sekte prinesle Židom kaj dobrega? Pojasni!
4 V četrtem in tretjem stoletju pr.n.št. se je razvila sekta hasidov (»pobožneži«). Pretirano goreče so spolnjevali židovski zakon in bili so vezni člen drugih dveh sekt, ki so nastale v drugem stoletju pr.n.št. — eseni in farizeji. Oboji, tako eseni kot farizeji, so osvojili grški nauk o nesmrtnosti duše. Saduceji so se razlikovali od njih po tem, da niso verovali v posmrtno življenje. Biblija poroča o sporih, ki so jih imeli saduceji in farizeji za časa apostolov. (Dejanja apostolov 23:7—10) V The Concise Jewish Encyclopedii se izjavlja: »Napetost med tema skupinama je vodila celo do pokolov in državljanske vojne«.
5 Zeloti so bili druga židovska sekta, ki je obstojala v prvem stoletju našega štetja. Bili so bojeviti narodnjaki, ki so v glavnem podnetili uspešen židovski upor proti Rimu leta 66 n.št. Zatem so poskušali zavladati nad drugimi oboroženimi sektami v Jeruzalemu, to pa je vnelo državljansko vojno in prineslo veliko gorja. Ta oboroženi spor med nasprotnimi židovskimi sektami se je nadaljeval vse do rimskega obleganja in dokončnega uničenja Jeruzalema leta 70 n. št. Jasno je, da takšna sektaška delitev in oboževanje, ki ni bilo več čisto in enotno posvečeno edinemu Bogu Jehovi, ni prineslo Židom nič dobrega.
Zgodnje krščanstvo in sekta
6. Zakaj prvi kristjani niso imeli nobene zveze z židovskimi sektami?
6 Ni potrebno reči, da so prvi kristjani ostali čisti in se niso mešali v židovske sektaške boje. Vedeli so, da so bili saduceji in farizeji med Jezusovimi najmočnejšimi sovražniki. Kristusovi nasledniki niso mogli skupaj z eseni verovati v nesmrtnost duše in biti kot oni nagnjeni k meniškemu in vzdržnemu življenju. Ker so bili nevtralni, je čisto razumljivo, da niso imeli nič skupnega z narodno zavednimi zeloti. (Janez 17:16; 18:36) Namesto tega so kristjani enotno in čisto oboževali edinega pravega Boga in poslušali Jezusove besede, ki jih je izrekel nežidovski ženi: »Prihaja ura in je že sedaj, ko bodo pravi oboževalci častili Očeta v duhu in resnici.« (Janez 4:23, NS)
7. Kaj sta rekla Jezus in Pavel in kaj povedo njune besede z ozirom na pravo krščansko čaščenje?
7 Ko je govoril o pravih kristjanih, je apostol Pavel izjavil: »Ali za nas je eden Bog, Oče, iz katerega je vse in mi za njega; in eden Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem.« (1. Korinčanom 8:6) Pravo krščanstvo pomeni enotno oboževanje enega Boga in Očeta, Jehovo, po enem Gospodu, Jezusu Kristusu. Jezus je rekel svojim učencem: »Eden je vaš voditelj, Kristus.« (Matevž 23:10)
8. Zakaj ne bi bilo pravilno, če bi se prvi kristjani imenovali sekta?
8 Res je, da so člani že utrjenih židovskih sekt s prezirom imenovali prve kristjane ločina (grško: hai’resis, kar pomeni »skupino ljudi, ki se loči od ostalih in sledi svojim lastnim načelom«). (Dejanja apostolov 24:5; 28:22) V svojem zagovoru pred namestnikom Feliksom je apostol Pavel odklonil to napačno imenovanje: »Po nauku (poti), ki ga ti (njegovi religiozni nasprotniki) imenujejo ločina, tako služim Bogu naših očetov.« (Dejanja apostolov 24:14, EI) Kristjani se nikakor niso mogli imenovati sekta ali ločina, ker so sledili Jezusu Kristusu, ne človeku. Nadalje, prav gotovo niso bili nekakšen poganjek ene izmed židovskih sekt, ki so obstajale v prvem stoletju našega štetja.
Nobena sektaška razdelitev
9., 10. a) Zakaj za krščanstvo ni bilo mišljeno, da bi se razdelilo na cerkve in sekte? b) Katere teorije o nastanku krščanstva so popolnoma napačne?
9 Prvo krščanstvo ni bilo sekta, niti ni bilo mišljeno, da bi se razpadlo na ločene sekte. Kristus je v svoji molitvi k Očetu prosil, da bi njegovi učenci »bili eno«. (Janez 17:21) Njegovi učenci so morali imeti »ljubezen med seboj«. (Janez 13:35) To je izključevalo kakršnokoli oblikovanje sekt.
10 To dejstvo postavlja teorije mnogih zgodovinarjev in teologov v zvezi z različnimi vrstami krščanstva na laž. Govorijo o »židovskem krščanstvu« (ki so ga, kot menijo, zastopali Jakob, Peter in Janez) v nasprotju s »poganskim krščanstvom (ki ga je zastopal Pavel). Sklicujejo se na »Janezovo teologijo« in »Pavlinsko (Pavlovo) teologijo« in trdijo, da se krščanstvo nikakor ne bi razširilo po svetu, če ga Pavel ne bi bil povsem spremenil. Tako govore možje, ki ali ne verujejo v krščanstvo ali pa se jim zdi povsem normalno, da se krščanstvo deli na stotine cerkva in sekt.
11. a) Kateri biblijski stavki pokazujejo, da si ni Pavel izmislil, da se krščanstvo širi tudi med pogane? b) Ali je Pavel odobraval deljenje na sekte? c) Kateri dogodek pokazuje, da so bili Pavel in njegovi sodelavci enotni?
11 Dejstva pa so čisto drugačna. Še prej, preden je Pavel sploh postal kristjan, je Jezus zapovedal svojim učencem, da bodo njegove priče vsem narodom. (Matevž 28:19, 20; Dejanja apostolov 1:8) Pavel se je boril zoper vsako težnjo, da se sledi človeku, rekel je: ... ne bodi razdorov med vami.« (1. Korinčanom 1:10—15; 3:3—5) Zato je čisto zaman trditi, da je Pavel drugače pojmoval krščanstvo kot pa Jakob, Peter in Janez. Vsi so enotno širili dobro vest. V neki priliki, najbrž v času shoda, ki je bil leta 49. n.št. v Jeruzalemu zaradi vprašanja obreze, so bili štirje od njih popolnoma soglasni z razdelitvijo področja za oznanjevanje. (Galatom 2:7—9)
Opozorjeni na razdore
12. Ali je prišlo med Pavlom in Petrom do trajnega sovraštva?
12 Naravno je, da je prišlo med prvimi kristjani do nesoglasij, celo med tistimi, ki so imeli posebne odgovornosti, saj so bili vsi nepopolni. V sirijski Antiohiji je Pavel naravnost rekel Petru neke stvari. (Galatom 2:11—14) Toda ali se je Peter za to ločil in osnoval posebno sekto, ker se ni strinjal s tako imenovanim Pavlovim krščanstvom? Ne, nikakor ne, ker je nekaj let pozneje, okoli leta 64 n.št., govoril o njem ljubeznivo. (2. Petrov 3:15, 16)
13., 14. a) K čemu je Pavel prištel »razdore« in »sekte«? b) Kaj je po Pavlovem nasvetu treba napraviti s tistimi, ki podpirajo sekte?
13 Po Božjem navdihnjenju je Pavel prištel »razdore« in »sekte« med »sadove mesa«. Pisal je: »Očitna so pa dela mesa, katera so: prešuštvo, nečistost, pohotnost, malikovalstvo, čarodejstvo, sovraštvo, prepiri, zavist, maščevanje, svade (prepirljivost), razprtije, razkolništva (ločine) ... tisti, ki to delajo, ne bodo podedovali kraljestva Božjega.« (Galatom 5:19—21)
14 Ker takšni, ki bodo povzročali »razdore« in »ločine«, ne bodo podedovali Božjega kraljestva, se jih ne more trpeti v pravih krščanskih skupščinah. Zato je Pavel pisal Titu: »Nespametnih vprašanj in rodovnikov in prepirov in bojev o postavi se pa ogiblji; so namreč brez vsake koristi in prazni. Krivoverca se po prvem in drugem svarjenju ogiblji, vedoč, da je tak ves spačen (da se je odvrnil od poti, NS) in da greši, obsojen v lastno sodbo.« (Titu 3:9—11, EI)
Enotnost verovanja
15., 16. a) Zakaj znotraj krščanske skupščine ni prostora za različne nauke in učenja in kaj pravi Pavel v zvezi s tem? b) Ali to pomeni, da kristjan ne bi smel uporabljati svojih sposobnosti razmišljanja? c) Kaj pravijo Pavel, Juda in Peter o tem, kako nevarno je dvomiti ali biti zapeljan od resnice?
15 Iz vsega do sedaj navedenega je očitno, da pravo krščanstvo ne more biti razdeljeno na veroizpovedi in ločine. Prav tako ne morejo znotraj skupščine biti različne težnje ali nauki. Pavel je pisal Korinčanom: »Opominjam pa vas, bratje, v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, govorite vsi isto in naj ne bo med vami razprtij, temveč bodite popolni v enem duhu in enem mišljenju.« (1. Korinčanom 1:10, EI)
16 To ne pomeni, da prave krščanske Jehovine priče ne smejo uporabljati svoje sposobnosti razmišljanja. Apostol Peter je spodbujal k »čistemu mišljenju (razmišljanju)«, da bi lahko zavrnili »posmehovalce«, ki se bodo pojavili v »zadnjih dneh« in zanikali Kristusovo »prisotnost«. (2. Peter 3:1—4) Juda v svojem pismu govori tudi o takšnih, ‚ki dvomijo‘. (Juda 22) Toda ne Pavel in ne Juda nista rekla, da bi kristjan lahko ostal posmehovalec ali takšen, ki dvomi. Peter nam celo govori, da naj se ‚pazimo‘ ‚neutrjenih‘, ki ‚prevračajo Pisma‘. (2. Peter 3:16, 17) Juda izjavlja, da so ljudje, ki dvomijo, v nevarnosti in jih je potrebno »potegniti iz ognja«. (Juda 23) Tistim, ki so bili zapeljani od resnice, je potrebno pomagati »s krotkostjo« v upanju, da ‚se bodo osvestili in ušli iz zanke hudičeve‘. (2. Timoteju 2:23—26)
17. Na kakšen način bo razmišljal pravi kristjan in kaj si bo iskreno prizadeval delati?
17 Pravi kristjani uporabljajo svojo »sposobnost čistega razmišljanja« na ponižen način. Pavel piše: »Opominjam vas,... živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste poklicani, v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo drug drugega prenašajte v ljubezni in se trudite, da ohranite edinost duha z vezjo miru; eno telo in en Duh, kakor ste bili tudi poklicani k enemu upanju svojega poklica; en Gospod, ena vera, en krst; en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh.« (Efežanom 4:1—6, EI)
Kako se doseže in obdrži enotnost
18. Kaj pomeni izraz a) »En Bog«? b) »en Gospod«? c) »en duh«? d) Kaj je napisana krščanska smernica?
18 Pavel je govoril o »enemu Bogu..., ki je nad vsemi.« Mojzes pa je to takole povedal: »Jehova je naš Bog, Jehova edini.« (5. Mojzesova 6:4, NS) Ta osnovna resnica se ni nikoli spremenila. In to je pojasnilo krščanske enotnosti. Je samo en Bog in samo na en način ga moremo častiti — »v duhu in resnici«. (Janez 4:23, 24) »En Gospod« je Jezus Kristus, »glava telesa, skupščine«. (Kološanom 1:18, NS) »En duh« pomeni aktivno Jehovino moč, ki združuje. Jezus je rekel svojim učencem: »Pomočnik, sveti duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil o vseh stvareh in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal. Zapuščam vam mir, dajem vam svoj mir.« (Janez 14: 26, 27, NS) ‚Stvari, na katere jih bo spomnil‘, so napisane v Krščanskih grških spisih, ki skupaj s Hebrejskimi spisi sestavljajo Biblijo, ki je napisana smernica pravega krščanstva.
19. Kaj je »eno telo« in kdo je bil imenovan, da priskrbi za vse njegove člane enako duhovno hrano?
19 »Eno telo« je krščanska skupščina, njena »glava« pa Jezus. (Efežanom 1:22, 23) Vsi posamezni maziljeni člani te enotne skupščine bodo sprejemali isto duhovno hrano. Zaradi tega je ob Binkoštih leta 33. n.št. »gospodar« postavil na zemlji kolektivni razred »zvestega oskrbnika«, telo maziljenih kristjanov. Ko je leta 1919 prišel »gospodar«, je našel ostanek tega telesa, kako zvesto in marljivo deli »zaloge hrane«, zato ga je postavil »nad vse svoje premoženje«. (Lukež 12:42—44) Dejstva kažejo, da je od leta 1919 ta »oskrbnik« zvesto skrbel za to »premoženje«.
20. a) Kakšna je razlika po Izaiji 65:11, 13 med Božjim ljudstvom in religioznimi odpadniki? b) Kaj je veliko prispevalo k enotnosti Jehovinega ljudstva?
20 Duhovščina številnih cerkva in sekt krščanstva ni poskrbela, da bi Kristusovemu »telesu služabnikov« priskrbela pravilno duhovno »hrano«. Tako so duhovščina in črede — duhovno »lačni«. (Izaija 65:11, 13) Na drugi strani pa je »zvesti oskrbnik« priskrbel posameznim maziljenim kristjanom, in od leta 1935 dalje tudi »veliki množici drugih ovac«, obilico »hrane ob pravem času«. (Razodetje 7:9, 10; Janez 10:16) Ne glede na to, kateri jezik govore ali v kateri deželi žive, imajo Jehovine priče po vsem svetu enak učni program, zasnovan na Božji Besedi. To v veliki meri pospešuje enotnost in jo ohranja.
Presenetljiva enotnost Jehovinega ljudstva
21. Kako je danes med Jehovinimi pričami ohranjena enotnost in kako se to primerja z organizacijskimi pripravami v dneh apostolov?
21 Organizacijske metode, zasnovane po Svetem pismu, ohranjajo enotnost v kakšnih 45.000 skupščinah Jehovinih prič v preko 200 deželah. »Apostoli in starešine« so v Jeruzalemu tvorili vodilno telo za vse krščanske skupščine prvega stoletja. (Dejanja apostolov 15:2) Ti in njihovi predstavniki, imenovani »starešine« in »sluge pomočniki«, v skupščinah so naredili še druge odločitve v zvezi z nadzorovanjem. (Filipljanom 1:1; Titu 1:5; Dejanja apostolov 14:23; 16:4) Tako je tudi danes vodilno telo Jehovinih prič skupina maziljenih krščanskih starešin. In kot se je v prvem stoletju z odločitvami vodilnega telesa seznanjalo skupščine, tako tudi danes skupščine Jehovinih prič sprejemajo navodila od vodilnega telesa in obiskujejo jih potujoči nadzorniki. (Dejanja apostolov 15:22, 23, 30) Sedaj, kakor so se tudi takrat, se skupščine ‚v veri utrjujejo in vsak dan so številčno večje‘. (Dejanja ap. 16:5)
22. Kaj Jehovine priče še posebej cenijo in kaj bodo še naprej enotno delale?
22 Jehovine priče niso vmešane v sektaških delitvah krščanstva. Pod vodstvom svojega »enega Gospoda«, Jezusa Kristusa, in njegovega »oskrbnika« enotno oznanjujejo »dobro vest o kraljestvu«. (Matevž 24:14, NS) Še naprej si bodo prizadevali »ohranjati edinost duha z vezjo miru.« Zares, »trdni so v enem Duhu, enodušno ter skupno se boreč za vero evangelija«. (Efežanom 4:3; Filipljanom 1:27)
Ali se spomniš teh točk?
◻ Katero čaščenje je najprej obstajalo v starem Izraelu?
◻ Kaj se je od 4. stoletja pr.n.št. naprej zgodilo med odpadlimi Židi?
◻ Kateri biblijski stavki pokazujejo, da za krščanstvo ni bilo nikoli mišljeno, da bi se naj delilo na sekte?
◻ Kako pokaže Biblija, da znotraj krščanskih skupščin ni prostora za različne nauke?
◻ Katera dejstva doprinašajo k enotnemu razumevanju in delu med Jehovinimi pričami?
[Slika na strani 16]
Jehovine priče po vsem svetu enotno časte Boga.