Zakaj toliko ver zase trdi, da so krščanske?
KAKŠNA četrtina svetovnega prebivalstva trdi, da so kristjani. Vsi izjavljajo, da sledijo Jezusu Kristusu, a so kljub temu zelo neenotni. Govori se, da je kakšnih 580 000 000 rimokatoličanov. Toda od II. Vatikana je prišlo do delitve na katoliške in liberalne (svobodomislece) in latinske tradicionaliste. Kakšnih 74 000 000 članov vzhodne ortodoksne cerkve je razdeljenih na različne narodne cerkve z različnimi bogoslužnimi obredi. Protestanti, ki jih je okoli 343 000 000 so ločeni na številne cerkve: episkopalne, luterane, kalviniste (presbiterijane, reformiste), baptistične, metodistične in druge cerkve.
Vse te cerkve se imajo za »utrjene«, »ortodoksne« in »spoštovane« religije. K temu moramo dodati še na stotine takoimenovanih sekt, na katere glavne katoliške ortodoksne in protestantske religije gledajo s prezirom.
»Ortodoksne« ali »krivoverske«?
Če nepristransko pregledamo zgodovinske podatke, potem se niti ena izmed tradicionalnih »krščanskih« religij ne more imeti za prvotno krščansko vero. Vse so se začele kot odcepi-sekte — da, celo rimskokatoliška cerkev, ki trdi, da je najstarejša izmed vseh!
Zgodovinsko gledano, bi se lahko za nekaj mest trdilo, da imajo prednost pred Rimom kot zgodnja središča krščanstva. Ko je bilo ob Binkoštih leta 33. n. št. osnovano krščanstvo, ni bilo v Rimu niti enega edinega Kristusovega naslednika. Prvo središče krščanske skupščine je bil brez dvoma Jeruzalem. Res je, da so bili v tistem času ob Binkoštih Židje in prozeliti iz Rima v Jeruzalemu in da so gotovo nekateri izmed njih postali kristjani in so, ko so se vrnili v Rim, tam ustanovili krščansko skupščino. Tako je bilo tudi z mnogimi drugimi mesti, omenjenimi v Bibliji. Pravzaprav so obiskovalci iz Rima precej na dnu liste, tretji od zadaj, pred Krečani in Arabci. (Dejanja apostolov 2:5—11)
V teh zgodnjih dneh Rim ni bil središče za organiziranje krščanskih aktivnosti. Jezusovi učenci so se imenovali kristjani najprej v sirski Antiohiji, in ne v Rimu. (Dejanja apostolov 11:26) In apostol Pavel je krenil na svoja tri misijonarska potovanja iz Antiohije, in ne iz Rima. (Dejanja apostolov 13:1—4; 14:26; 15:35, 36; 18:22, 23) Po vsej verjetnosti je bil Pavel res umorjen v Rimu, toda on ni bil eden izmed Jezusovih dvanajstih apostolov, ker je Judo Iškariota nadomestil Matevž. (Dejanja apostolov 1:23—26) Dejstvo je, da ni nikakršnega biblijskega dokaza, da je kateri izmed dvanajstih apostolov odšel v Rim in tam umrl. Apostol Janez je umrl zadnji, in to verjetno v Efezu ali v njegovi bližini. Ko so apostoli pomrli, so bila vrata široko odprta — odpadništvu. (Janez 2:18, 19; 2. Tesaloničanom 2:3, 4)
Sčasoma so druga mesta prevzela vidno mesto kot središča odpadlega krščanstva. Med temi so bila Aleksandrija in Kartagina v Severni Afriki in Bizanc (pozneje Konstantinopel) na meji med Azijo in Evropo. Na zahodu pa se je v Rimu, glavnem mestu Rimskega imperija, razvila bogata in močna cerkev.
Z vzponom odpadlega krščanstva, ki so ga napovedali apostoli, se je razvil duhovniški razred. Vodeči možje so se dvignili nad čredo in postali takoimenovani škofje. Ti so se kosali za oblast in postali poglavarji sekt odpadlega krščanstva, ki so vse težile za premočjo. V začetku ni niti eno mesto ali škof jasno prevladavalo nad drugim. Toda v boju za moč je šlo za to, katera sekta ali odpadniški poganjek od prvotnega biblijskega krščanstva se bo utrdil kot ortodoksen (pravoveren) in s tem proglasil druge za krivoverske.
Na začetku so vse bile sekte
V enem izmed nedavno objavljenih del se je v zvezi s tem izjavilo: »Kaj je bilo krščansko krivoverstvo? In kaj je v zvezi s tem bila cerkev? ... (Odpadniško) krščanstvo se je pričelo z zmedo, nasprotji in razkolom ter se tako tudi nadaljevalo. Prevladujoča ortodoksna cerkev s prepoznavajočo duhovniško ureditvijo se je dvigala postopoma... In zaradi takšnih borb ni bila posebno vzgojna... V prvem in drugem stoletju našega štetja se je po srednjem in vzhodnem Sredozemlju širilo ogromno verskih idej, vsaka je navijala zase... Že od začetka so obstajale različne vrste krščanstva, ki so imele le malo skupnega... Pred drugo polovico tretjega stoletja se še ne more govoriti o neki prevladujoči težnji krščanstva. V kolikor lahko presodimo, je konec prvega stoletja in tako rekoč skozi vso drugo stoletje večina kristjanov verovala v različne variante krščanskega gnosticizma ali pa pripadala nastalim sektam, ki so se zbirale okrog nadarjenih ... V tretjem stoletju je bila pravovernost samo ena izmed številnih oblik krščanstva in ni postala vodilna vse do časa Eusebija (v začetku 4. stol.)« (A History of Christianity, Zgodovina krščanstva, napisal Paul Johnson)
Takšen preobrat dogodkov je napovedal že apostol Pavel, ki je pisal: »Pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, temuč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe; in od resnice bodo odvračali ušesa in se obračali k basnim (pripovedkam, NS)« (2. Timoteju 4:3, 4)
Nekateri izmed teh odpadlih učiteljev so postali cerkveni očetje, kot jih imenujejo krščanske cerkve. V glavnem se jih deli na prednicejske in ponicejske očete. Preobrat je predstavljal takoimenovani prvi ekumenski koncil v Niceji, ki ga je leta 325 sklical poganski, rimski cesar Konstantin v Mali Aziji.
Napori, da bi se utrdil primat Rima
Pomembno je vedeti, da v drugem in tretjem stoletju veliko število teh »očetov« ni bilo iz Rima in da so pisali v grškem, in ne v latinskem jeziku. Potrjujoč to, piše Encyclopaedia Britannica: »Kakšnih 250 zahodnih krščanskih voditeljev je bilo po rodu grških in ne latinskih (na primer: Irenej in Hippolit). Glavni latinski teologi niso bili Rimljani, ampak iz severne Afrike (na primer: Tertulijan in Ciprijan)«.
Katera mesta so bila v teh prvih stoletjih odpada velika središča takoimenovane krščanske teologije? To ni bil Rim, ampak so bila Antiohija, Aleksandrija, Kartagina, Cezareja, Jeruzalem in druga mesta v Mali Aziji. Katoliška enciklopedija priznava: »Čeprav je bil v drugem stoletju Rim močan in spoštovan... je prišlo v njegovi literaturi do popolnega zloma... Latinska literatura je tako... praktično dve in pol stoletji mlajša (kot grška). Tertulijan je ostal sam in postal je krivoverec. Do sredine četrtega stoletja se je pojavil en sam oče (Ciprijan iz Kartagine v Severni Afriki). Od Ciprijana (umrl je leta 258) do Hilarija (umrl je leta 367)... ni bilo tam nobenega teologa.«
Kako je potem cerkev v Rimu uspela dobiti premoč nad cerkvami v drugih mestih, ki so bila daleč pomembnejša, kar se tiče »cerkvenih očetov«? Brez dvoma je bila ena izmed prednosti ta, da je ta cerkev bila v glavnem mestu cesarstva. Bila je bogata cerkev, ki je pošiljala finančno pomoč revnejšim cerkvam v drugih mestih, in to je prav gotovo dalo določeno moč njenemu škofu... Začel si je prisvajati pravico, da razpravlja o pritožbah zoper odločitve, ki so jih sprejeli lokalni škofje v zvezi s cerkvenim redom.
Razen tega pa je celo rimski poganski cesar Konstantin spoznal, da lahko uporabi odpadlo krščanstvo, da bi utrdil propadajoče cesarstvo. Tako je rimski škof videl, da bi poganstvo lahko bilo privlačen klic za različne vrste odpadlega krščanstva. Rimska cerkev je prevzela pogansko »nedeljo« kot dan praznovanja Velike noči, medtem ko so jo cerkve v vzhodnih mestih praznovale katerikoli dan v tednu, ko je pač bil po židovskem koledarju 14. nisan. Medtem ko so nekatere cerkve sledile Ariju, ki je zavrnil nauk o trojici, je Rim hitro osvojil to pogansko idejo o troedinem bogu.
Cesar Konstantin je v zvezi z obema zadevama bil na strani Rima. To je storil tako, da je leta 312 z zakonom odločil, da se praznuje nedelja, in leta 325 je Nicejskemu koncilu vsilil nauk o trojici. Tako je zlil odpadlo krščanstvo s čaščenjem poganskega Rima in ‚ustvaril‘ »občo« ali »katoliško« oboževanje za državno veroizpoved.
Zatem je 382. leta n. št. cesar Gracijan izdal ustavo, s katero je rimskega škofa Damasa opolnomočil, da sprejema vse prošnje in pritožbe drugih škofov, celo tistih »iz najbolj oddaljenih področij« cesarstva. Kljub temu, da so takšni odločitvi nasprotovali tako vzhodni kot tudi nekaj zahodnih škofov, je to nedvomno pomenilo premoč rimskega škofa. Škof Damas je sprejel insignijo (znamenje časti) pontifex maximus, poganski naziv in oficij. Cesar Gracijan je ta naziv zavrnil, ker je menil, da je neprimeren za kristjane! Škof Damas pa ni bil tako tankovesten. Po Katoliški enciklopediji je pontifex maximus še vedno eden »najpomembnejših častnih naslovov«, ki jih nosi papež. V Franciji se papeža še vedno imenuje le souverain pontife, veliki svečenik.
Razkoli, razcepi in preurejanje
Seveda to prilaščanje vrhovne oblasti ni šlo brez nasprotovanja. Za voditelje odpadlega krščanstva v vzhodnih mestih, Aleksandriji, Jeruzalemu, Antiohiji in še posebno v Konstantinoplu (Bizancu), je bilo to poseganje v tuje pravice. Verski voditelji v teh mestih so bili enotni v svojem nasprotovanju rimski premoči, niso si pa bili edini v zvezi z nauki. V njihovih mestih so bile razne konkurenčne idejne šole, ki so ustvarjale različne sekte, vse pa so se imele za krščanske.
Ker so hoteli ublažiti vedno večji razdor med konkurenčnimi odpadlimi krščanskimi sektami, ki sta imeli središči v Rimu in Konstatinoplu, so, da bi ožigosale krivoverske odpadle krščanske učitelje, v drugih mestih skozi stoletja organizirana različna »ekumenska (splošna) cerkvena zborovanja«. Prvo je bilo v Niceji leta 325, kjer so ovrgli Arijevo »krivoversko« nasprotovanje nauku o trojici. Potem so štirikrat zborovali v Konstantinoplu, nato v Efezu, zatem v Kalkedonu (ravno na nasprotni strani Bizanca, čez Bospor) in zopet v Niceji. Teh prvih sedem koncilov (zborovanj) priznavajo tako rimokatoličani kot ortodoksne cerkve. Nauki, ki so bili izoblikovani na teh koncilih, so vključevali nauk o trojici, verovanje v Marijo kot »mater Božjo« in druge dogme, ki nimajo nič skupnega z biblijskim krščanstvom. Na teh cerkvenih shodih so tudi obsodili različna »krivoverstva«, kar je doprineslo k nadaljnjemu deljenju (na sekte) odpadlega krščanstva.
Zanimivo je, da niti eden izmed teh »občih« cerkvenih shodov ni bil v Rimu, mestu za katerega trde, da je svetovno središče krščanstva. Šele leta 1123 n. št. je bil v Rimu takoimenovani ekumenski koncil (shod). Tedaj pa je bila med Rimom in vzhodnimi cerkvami že »velika razlika«. Razhajati so se začeli že leta 867 in dokončno so se razšli leta 1054. n. št. Če gledamo strogo z zgodovinskega stališča, potem v Rimu ni nikoli bilo pravega ekumenskega ali občega koncila ali shoda.
Vzhodna oblika odpadlega krščanstva, ki se je oddvojila od Rima, se ni zbrala okoli katerega drugega škofa, ki bi trdil, da je Kristusov namestnik na zemlji. Cerkev v Konstantinoplu (imenovana tudi Novi Rim) je želela postati »Rim« vzhodne ortodoksne religije. Toda ni uspela. Sčasoma se je vzhodna ortodoksna cerkev razdelila v 15 samostojnih narodnih cerkva, ki so priznavale samo premoč patriarha v Konstantinoplu, današnjem Istanbulu. Razen tega je še precej neodvisnih vzhodnih cerkva, ki ne priznavajo ne Rima in ne Konstantinopla. Jasno je, da je vzhodno »krščanstvo« razdeljen dom.
Z odcepom vzhoda, se je rimska cerkev, ki je dotlej še upala da bo privedla vzhodne cerkve nazaj k sebi, imela za nesporno gospodarico v svojem domu — na Zahodu. Vendar se njene težave še niso končale. Kmalu so se začeli pojavljati ljudje, ki se niso idejno strinjali s svojo vero. Tega seveda niso mogli prenesti, zato so z vso silo napadli te »krivoverce«. Ustanovljena je bila inkvizicija, ampak še naprej so odstopali od cerkve. V 16. stoletju je izbruhnil splošen upor, najprej verski, pozneje pa še politični.
Ta upor se je imenoval reformacija, ‚prinesel‘ pa je tretjo versko skupino, ki je tudi trdila, da so kristjani. Toda namesto, da bi obnovili prvotno enotnost in prave nauke biblijskega krščanstva, je protestantizem ustvaril množico razdeljenih cerkev in sekt.
Zakaj jih je toliko?
Če pripadaš cerkvi ali sekti, ki trdi, da je krščanska, si se brez dvoma že vprašal, zakaj toliko religij trdi, da slede Kristusu in Bibliji? Verjetno si se že zgražal nad takšnim razkolom, še posebej, ker je to vzrok verskih vojn, kakršne so divjale skozi stoletja in še danes. Iz teh ali drugih razlogov si morda celo prenehal hoditi v cerkev in se zadovoljil s svojo lastno predstavo o krščanstvu. V sebi pa še vedno misliš, da mora krščanstvo biti drugačno, kot je. Iz Biblije boš izvedel, da so bili prvi kristjani srečna in enotna duhovna družina. (Janez 13:34, 35; Efežanom 4:1—6)
Danes so Jehovine priče takšna srečna družina kristjanov. One niso sekta, pa tudi učenci kakšnega človeka niso, niti so veja katerekoli cerkve ali sekte. Priče prihajajo iz vseh življenjskih poti. Ne sledijo človeku, ampak Bogu in Njegovemu sinu Jezusa Kristusa. Na tvoje vprašanje, zakaj je toliko ver, ki trde, da so krščanske, ti bodo odgovorile: »Ker so te verske skupine sledile ljudem, in ne Bibliji.« Jehovine priče bodo srečne, če ti bodo lahko pomagale najti pravo biblijsko krščanstvo. Zato, prosimo, govorite z osebo, ki vam je prinesla ta časopis ali pa pišite izdajatelju!
[Zemljevid na strani 6]
(Lega besedila – glej publikacijo)
Glavna središča odpadlega krščanstva
Kartagina
Rim
Bizanc (Konstantinopel)
Nikeja
Efez
Antiohija
Jeruzalem
Aleksandrija
[Slika na strani 8]
Krščanske cerkve so — brezupno neenotne!