Ljubezen — »popolna vez enotnosti«
»Na vse to pa oblecite ljubezen, ki je popolna vez enotnosti.« (Kološanom 3:14, NS)
1. Zakaj je danes zapoved v Kološanom 3:14 izzivajoča?
SREDI sovražnega in neenotnega sveta je zapoved, ki jo imajo danes Jehovine priče iz Božje napisane besede (iz lista Kološanom 3:14) — res izzivajoča. Izgleda že skoraj nemogoča, ker se glasi: »Na vse to pa oblecite ljubezen, ki je popolna vez enotnosti.« Ravno to navdihnjeno zapoved pa danes spolnjujejo Bogu v slavo.
2. Kaj, kot izgleda, povezuje ločine krščanstva, in del česa je zato krščanstvo?
2 Ne dá se zanikati, da danes v krščanstvu ni ljubezni, ker je razdeljeno na stotine prepirajočih se ločin in veroizpovedi, z različnimi verovanji in običaji. Kot izgleda, pa so cerkveni sestavi krščanstva povsem enotni v sovraštvu in nasprotovanju krščanski skupščini Jehovi predanega, krščenega naroda, njegovih današnjih prič. (Izaija 43:10, 12) Z izražanjem takšne mržnje in nasprotovanja se verske organizacije krščanstva ne ločijo od sveta, temveč so njegov del, in pod oblastjo satana, hudiča, »boga tega sveta«. (2. Korinčanom 4:4) Ravno tako je, kot je napovedal ustanovitelj krščanstva. Ko je Jezus zadnjič govoril svojim zvestim apostolom, je, po odhodu izdajalca Jude Iškariota, rekel: »To vam zapovedujem, da se ljubite med seboj. Ko bi bili del sveta, svet bi svoje ljubil, ker pa niste del sveta, temveč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.« (Janez 15:17—19)
3. Katero vprašanje se pojavlja v zvezi s predmetom sovraštva sveta?
3 Glede na Jezusove besede se seveda pojavi vprašanje: Katero versko skupnost danes ta svet skupaj s krščanstvom sovraži in preganja? S pomočjo zgodovine, še posebej od I. svetovne vojne sem, bo lahko pošten vpraševalec to nezmotljivo spoznal.
4. Na koga se nanaša Pavlova zapoved iz Kološanom 3:14; in kdo je njihov duhovni oče?
4 Na osnovi uvodnih besed v pismu apostola Pavla Kološanom, danes Jehovine priče vedo, da ta zapoved velja neposredno zanje: »Oblecite ljubezen, ki je popolna vez enotnosti.« Takole beremo: »Pavel, apostol Kristusa Jezusa po volji Božji in Timotej, brat, svetim v Kolosah in vernim bratom v Kristusu: Milost vam in mir od Boga Očeta našega in Gospoda Jezusa Kristusa!« (Kološanom 1:1, 2) Kdo pa je bil skupen nebeški Oče teh kristjanov v prvem stoletju v Kolasah (Mala Azija)? To je bil Oče njihovega duhovnega voditelja, Jezusa Kristusa, njegov Oče pa je Bog, ki je »Najvišji nad vso Zemljo« in »čigar ime je Jehova«. (Psalm 83:18)
5. Koga morajo častiti tisti, ki jim je Pavel namenil svoje pismo; in kako je to ilustrirano z Jezusom in apostolom Janezom?
5 Zato morajo tisti, ki jim je Pavel naslovil pismo, častiti Boga Jehovo — tako kot Jezus Kristus! Ko ga je na gori satan preskušal, mu je ponudil ves svet, samo če bi se mu poklonil in ga častil, toda Jezus ga je zavrnil. Jezus je odločno zavrnil skušnjavca in citiral navdihnjeno zapoved: »Moli Jehovo, Boga svojega, in njemu samemu služi.« (Matevž 4:8—11; Lukež 4:8; 5. Mojzesova 6:4, 5, 13) Če hočejo posnemati Jezusa, morajo njegovi učenci častiti istega Boga, Jehovo, ki ga je vedno častil Jezus. (Janez 20:17) Ko je apostol Janez hotel počastiti angela, ki mu je posredoval Razodetje, mu je podobno rekel: »Boga moli! kajti pričevanje Jezusovo je duh prerokovanja.« (Razodetje 19:10; 1:1)
6. Po kakšnem obnašanju krščanstva je postala zapoved iz Razodetja 18:4, 5 še bolj nujna? Kdo je poslušal to zapoved, in s kakšnim uspehom?
6 Zatem, ko je Babilon veliki, svetovno kraljestvo krive religije, osramotil Boga med I. svetovno vojno, je postala Božja zapoved, zapisana v Razodetju 18:4, 5, še bolj nujna, kot je bila decembra 1880, ko je izšel časopis Stražni stolp, ali kdaj prej. Ta zapoved se glasi: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib; kajti grehi njeni so se nakopičili do neba, in Bog se je spomnil krivic njenih.a Poslušni tej zapovedi so tisti, ki so želeli biti »narod« Boga Jehove, izšli iz Babilona velikega in se zbrali zavoljo krščanske enotnosti, da bi razvili ljubezen, ki je »popolna vez enotnosti«. Resno so vzeli besede apostola iz 1. lista Korinčanom (14:33): »Bog ni Bog nereda, ampak miru.« In ko danes vidimo več kot 44 000 skupščin Jehovinih prič, nas to spodbuja, da vzkliknemo tako kot piše v 133. psalmu:
»Glej, kako dobro in kako prijetno, da složno bratje prebivajo skupaj! Kakor dragoceno mazilo, razlito čez glavo, ki kaplja na brado, brado Aronovo, ki kaplja tja do roba obleke njegove! Kakor rosa hermonska, ki pada na gore sionske; kajti tja pošilja Jehova blagoslov svoj, življenje do vekomaj.«
7. Kdo je danes dolžan ohraniti to enotnost? Zakaj je Bog varoval svoje priče med I. svetovno vojno?
7 Kot je skupščina v Kolosah v prvem stoletju našega štetja bila dolžna ohraniti to izredno enotnost, je tudi danes naloga Jehovinih prič, da sredi tega razdeljenega sveta ostanejo enotni. Tako je še posebej od konca »določenih časov narodov«, ki so se končali 1914. leta! (Lukež 21:24) Prva svetovna vojna je ogrozila obstoj Jehovinih prič kot resnične krščanske organizacije. Toda zaradi oznanjevanja »te dobre vesti o Kraljestvu po vsej naseljeni zemlji, vsem narodom za pričevanje«, Vsemogočni Bog ni dovolil skupnim sovražnikom iz krščanstva in poganstva iztrebiti z zemlje vse njegove maziljene priče. (Matevž 24:14; Marko 13:10) V prvem povojnem letu, 1919, jih je Bog Jehova osvobodil omejitev in jih poslal, da oznanjujejo med vsemi narodi.
8. Kaj se sedaj satan trudi, ker mu ni uspelo uničiti krščanske enotnosti od zunaj?
8 Satanu, hudiču, ni uspelo uničiti Jehovinih prič z zunanjimi sredstvi in s posredniki, zato se sedaj trudi, da bi zahrbtno razdejal njihov enoten sestav od znotraj. Zato je v Razodetju 12:17 napovedano naslednje: »In razsrdi se zmaj nad ženo in, gre napravljat vojsko z ostalimi semena njenega, ki hranijo zapovedi Božje in imajo pričevanje Jezusa Kristusa.«
Osebnost, za katero se je treba zanimati
9. Kakšne okužbe se morajo varovati Jehovine priče; in kaj v zvezi s tem piše v 91. psalmu?
9 Sovraštvo, s katerim je okužen hudobni svet, se širi tako, kot je napovedal Kristus v svoji prerokbi o ‚koncu sestava‘: »In vstalo bo mnogo krivih prerokov, ki bodo mnoge premotili. In ker bo hudobija narasla, bo ljubezen premnogih omrznila. Kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen.« (Matevž 24:3, 11—13, EI) Sovražnost je zelo nalezljiva, zato morajo tudi člani Jehovine vidne organizacije paziti, da jih ne okuži. Kako bomo to lahko uspeli? Na to nas opozarja navdihnjeni psalmist; takole pravi: »Kdor stanuje v zavetju Najvišjega, bo počival v senci Vsemogočnega. Zato pravim Jehovi: ‚Pribežališče si moje in grad moj, Bog moj, v katerega upam. Ne boj se nočnega strahu, ne pšice, ki šviga po dnevi, ne pogube, ki lazi v temi, ne kuge, ki razsaja opoldne. Pade jih ob strani tvoji tisoč in desetkrat tisoč na desnici tvoji, a k tebi se ne približa.‘« (Psalm 91:1, 2, 5—8)
10. Kako ne bomo ‚dobili‘ osebnosti, ki bi nas naredila podobne ljudem tega sveta? Kako gleda na nas Bog, nasprotno od mrtvega sveta?
10 Božja zaščita nam je sicer zajamčena, toda držati se moramo z njo povezanih postavljenih pogojev. Če se bomo izogibali duhovno-smrtonosne domačnosti z bolnim svetom, ne bomo oblekli osebnosti, po kateri bi bili podobni ljudem tega sveta. Ne bomo prevzeli sovraštva tega sveta. Ljubezen je čisto nasprotje sovraštva, to je ljubezen do Jehove in njegovega Kristusa in do krščanskih bratov in sester. Človek, ki ima to lastnost, je osebnost, ki nam jo navdihnjeni apostol Pavel priporoča, da se v njo oblečemo, kot učenci Jezusa Kristusa. Če to delamo, se bomo drugim pokazali kot Božji služabniki v ‚nehinavski ljubezni‘. (2. Korinčanom 6:4—10) Ta ljubezen je od Boga in če jo imamo, pomeni, da smo z njim v dobrem odnosu. Pomeni tudi, da smo svetu obrnili hrbet, in da so naša srca in duše v skladu z ljubeznijo. Svet je za Boga mrtev in tisti, ki so del sveta, so tudi mrtvi; gotovo je, da zanj niso živi. V Božjih očeh smo živi mi, predani, krščeni učenci Jezusa Kristusa; da živimo kot del njegove organizacije, v kateri vlada ljubezen. Zato izjava, ki je zapisana v 1. Janezovem 3:14, ni pretirana: »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti.«
11. V kakšno bratovščino nas sprejema ljubezen?
11 Vidimo torej, da je ljubezen vstopnica za sprejem v bratstvo, v katerem je Jezus Kristus, Božji Sin, naš starejši brat. Ta krščanska lastnost je plašč ali obleka, s katero bi se morali pokazati, kaj smo — brez hinavščine. To je najvišja lastnost, ki jo od nas zahteva Božja beseda in jo moramo razvijati in po njej postopati.
12. Katere korake moramo ‚prehoditi‘, da bi dosegli takšno ljubezen? Ali smemo zatem izpustiti tisto, kar ti koraki vključujejo?
12 Razumljivo je, da obstajajo določeni koraki, ki jih mora poslušni učenec prehoditi, da bi dosegel pravo vrsto ljubezni. Tistim, ki upajo v Božjo nagrado v nebesih, so namenjene besede iz 2. Petrovega lista (1:5—8): »Prav zato si z vso vnemo prizadevajte, da pokažete v svoji veri krepost, v kreposti spoznanje, v spoznanju zdržnost, v zdržnosti potrpežljivost, v potrpežljivosti pobožnost, v pobožnosti bratoljubje, v bratoljubju pa ljubezen. Zakaj če so v vas te kreposti in če se množe, vas ne puste lenih ne nerodovitnih za spoznanje Gospoda našega Jezusa Kristusa.« (EI) Teh nekaj posamičnih dodatnih lastnosti ne sme manjkati, kadar se doseže najvišja lastnost, ljubezen. Ne, temveč vera, krepost, spoznanje, samoobvladanje, vztrajnost, predanost Bogu in bratoljubje morajo ostati nerazdeljeni deli naše osebnosti. Množiti se morajo skupaj z ljubeznijo. V tem primeru bodo tisti, ki imajo takšne trajne osebnostne karakteristike, dobili nagrado iz Božjih rok v času, ki ga je on določil.
13. Kako razširi Pavel te pripravljalne korake v Kološanom 3:12—14?
13 Da bi zvečali te lastnosti, ki jih moramo razviti v sebi, in da bi dobili primerno nagrado, so tukaj gotovo primerno omenjene lastnosti, za katere je apostol Pavel rekel, da jih moramo ‚nositi‘ kot izraz svoje osebnosti. Preden je poudaril, kaj je popolna vez enotnosti, je Pavel rekel: »Oblecite si torej kakor izvoljenci Božji, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo (usmiljenje), potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo na kom kaj grajati; kakor je Jehova vam odpustil, tako tudi vi; na vse to pa oblecite ljubezen, (EI) ki je popolna vez enotnosti (NS).« (Kološanom 3:12—14)
Nasprotno od tistih, ki niso enotni
14. Kakšni so bili člani krščanske skupščine prej, preden so pričeli živeti po navodilih apostola?
14 Ta apostolova navodila pokažejo, kakšni bi morali biti člani krščanske skupščine. Prej so bili del neprijaznega in brezbožnega sveta z vsemi njegovimi satanskimi lastnostmi. Kakšne osebnosti so bili tedaj? Apostol Pavel opozori na to v 1. Korinčanom 6:9—11, kjer piše: »Ali pa ne veste, da krivičniki ne podedujejo kraljestva Božjega? Ne motite se: ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešeštniki, ne mehkuži (ne možje z nenaravnimi nagnjenji, ne homoseksualci (NS), ne tatje, ... ne podedujejo, kraljestva Božjega. In taki ste bili nekateri; ali umili ste se, ali posvečeni ste bili, ali opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu Boga našega.«
15. Zakaj med posvetnimi ljudmi ni trajne »vezi enotnosti«?
15 Posvetni ljudje, kakršni so opisani v prejšnjem odstavku, bi težko bili nesebični in med seboj povezani z nezlomljivo in popolno vezjo. Oni zares nimajo »popolne vezi enotnosti«. Zato človeška družba v starem svetu ne drži skupaj. Za kratek čas jih morda zbližajo stvari, za katere se zanimajo iz sebičnih interesov, čez čas pa, ko ta skupni samoljubni interes splahni, ne poznajo več drug drugega. Vezi se pretrgajo. Zato so zopet drug drugemu le someščani, ki se jih ne morejo izogniti.
16. K čemu se vračajo posvetni ljudje, ko popusti začasna vez, in zakaj?
16 Nacionalizem! Domoljubje! Verski fanatizem! Rasizem! Takšne stvari, ki razburjajo čustva, prebujajo v ljudeh občutek dolžnosti in obveznosti, kadar so vročično razdraženi. Navsezadnje pa so ti ljudje zopet isti kot prej, na prvem mestu je njihov »jaz«. Ko nimajo več obveznosti, ko so proti in delajo, kar jim ugaja ali pa sploh nič, se oblečejo v iste stare osebnosti in služijo samo sebi. Čeprav so lahko ti ljudje izredni v posvetni službi, ali neomahljivo predani posvetnim zadevam, čeprav zaslužijo visoke časti in slavo, se jih vendar po biblijskem merilu ne more šteti za vredne, da bi dobili mesto v nebeškem Kraljestvu Boga Jehove, kjer bi vladali s Kristusom.
17. K čemu poziva Božje Kraljestvo tiste, ki so dali na prvo mesto Boga, in kaj jim v tem pogledu pomaga?
17 Božje Kraljestvo s tem svetom in njegovimi pristaši nima nič skupnega. Kljub temu, da satan v svetu ni uspel združiti svoje pripadnike, Božje Kraljestvo pod Kristusom poziva predane, krščene kristjane, ki so ga v svojem življenju dali na prvo mesto, k enotnemu delovanju. To Kraljestvo je stvaritev Božje ljubezni. Sam duh te nebeške vladavine je ljubezen, predvsem ljubezen do Boga in sovraštvo do glavnega Božjega sovražnika, satana, in sveta, čigar »bog« je satan. Kljub razdiralnim satanovim poskusom, da bi razdejal to ljubezen, ki izvira od Boga Jehove, nebeškega Očeta, ta ljubezen še naprej deluje kot »popolna vez enotnosti« za vse, ki se pridružijo njegovi vidni zemeljski organizaciji. Da, ta ljubezen vlada v Božji družini, kakor v nebesih tako tudi na Zemlji.
[Podčrtna opomba]
a Na 6. strani tiste izdaje časopisa je bil članek pod naslovom »Babilon Veliki«. (angl.)
Se spomniš?
◻ Na kakšen način so pravi kristjani enotni — nasprotno od krščanstva?
◻ Kako satan poskuša uničiti našo krščansko enotnost?
◻ Kako lahko ‚oblečemo ljubezen‘ kljub sovraštvu sveta?
◻ Zakaj nas lahko ljubezen povezuje bolj od vezi, ki jih pozna svet?
[Slika na strani 21]
Kristjani so del ljubeče bratovščine, v kateri je Jezus Kristus starejši brat.