Ljubezen kot »vez enotnosti« dokazuje, da je »popolna«
1. Zakaj bi lahko Jehovo primerjali z ‚iznajditeljem‘ ali kovačem in zakaj mu vsaka družina na Zemlji dolguje svoje ime?
NAJVEČJI ‚iznajditelj‘ v vesolju, Vsemogočni Bog Jehova, lahko naredi ali ‚skuje‘ »vez enotnosti«, ki bo večno držala. Družinske vezi, celo tiste na Zemlji, so lahko zelo močne in za Boga Jehovo je rečeno, da je ‚Oče, kateremu vsaka družina na Zemlji zahvaljuje svoje ime‘. (Efežanom 3:14, 15) Od vesoljnega potopa v dneh patriarha Noeta, izhajajo vse človeške družine od tega zvestega moža, ki ga je Bog priznal kot vrednega, in je tako njegova družina v splošnem potopu ostala živa. Zaradi tega danes vsaka človeška družina na Zemlji dolguje svoje ‚ime‘ Noetu, in hvaležna bi morala biti, da je živa in da ima ime. V preteklosti je bil Bog Jehova odgovoren za dajanje določenih imen posameznikom na Zemlji, toda družinam ni neposredno dajal imena. Vendar so Njemu dolžne svoja imena, ker če tega ne bi On dovolil, ne bi bilo nobenih družin niti imen. On je vesoljni Dajalec življenja. (1. Mojzesova 5:1, 2, 32)
2. Kako je upornik proti Božji družini postal oče svoje družine? Kaj bi se moral vsak od nas vprašati?
2 Ljudje so se od vesoljne družine nebeškega Očeta ‚odtrgali‘. Na to jih je navedel upornik, višji od človeka, ki se je uprl Božji družini angelov v nebesih. Zato pa je dobil ime satan. Ko je v nebesih zbiral naslednike, je postal, bi lahko rekli ‚oče‘, toda članov njegove družine ne veže ljubezen. Ob neki priložnosti je Jezus Kristus, najzvestejši član Jehovine vesoljne družine, rekel svojim nasprotnikom judovskega porekla: »Ko bi bil Bog vaš Oče, bi ljubili mene, zakaj jaz sem od Boga izšel in prišel ... On je bil ubijalec ljudi od začetka, in na resnici ne stoji, ker resnice ni v njem. Kadar govori laž, govori iz lastnega (nagiba, NS), ker je lažnik in oče laži.« (Janez 8:42, 44) V zvezi s tem se lahko danes vsakdo vpraša: Kdo je po tem merilu moj ‚oče‘?
3. Kako se satanovo stanje od I. svetovne vojne sem razlikuje od časa pred njo? Katera molitev bi zato morala biti še posebej uslišana v korist vseh podložnikov Božje organizacije?
3 Ko se je uprl, je bil satan, hudič, izobčen iz vesoljne Jehovine družine; zatem so bili demoni pod njegovim (satanovim) očetovstvom. V Edenskem vrtu se je pokazal kot skušnjavec in dovoljeno mu je bilo priti na Zemljo in na njej širiti zlobo ter nasprotovati resnici. (Job 1:7; 2:2) Od napovedane vojne, 1914. leta sem, po rojstvu Kraljestva v nebesih, ki se je bila po zaključku ‚določenih časov narodov‘, pa so bili satan, hudič, in njegovi demoni pregani iz nebes na Zemljo. Od tedaj nimajo več neposrednega stika z nebeškimi angeli, ker ne smejo več v nebesa. Zato lahko razumemo, da se satan jezi na Jehovino vesoljno organizacijo in njene zveste člane. (Razodetje 12:1—12; Lukež 21:24) Zato je sedaj najprimernejši čas, da bi bila iskrena molitev apostola Pavla (zapisana v listu Kološanom 1:2), uslišana v korist zvestih podložnikov Jehovine organizacije na Zemlji. Ta molitev se glasi: »Da bi dobili nezasluženo dobroto in mir Božji.« (NS) Ta molitev za mir med njimi se ne bi mogla spolniti, če znotraj njihovih vrst ne bi bili enotni. Mir zahteva mednarodno slogo v vidni Božji organizaciji, ker Bog daje mir in veže člane organizacije.
4. Za kakšno delo se zahvaljujejo Jehovi njegove enotne priče in na kakšni poti morajo vztrajno hoditi?
4 Ker sloga organizacije ‚povzroča‘ mir, po katerem je znana svetovna organizacija Jehovinih prič, lahko danes delajo to, kar je bilo naročeno članom skupščine v Kolosah, namreč, da se zahvaljujejo Očetu, ki jih je ‚naredil sposobne za delež dediščine svetih v svetlobi‘. (Kološanom 1:12) Mi moramo še naprej hoditi v rastoči svetlobi in še posebej se moramo truditi v teh »poslednjih dneh« starega sestava stvari, da bi ostali »sposobni« za nadaljnje prosvetljevanje in za vse, kar bo naša dediščina v novi ureditvi. (2. Timoteju 3:1)
Združeni v »eno čredo«
5. Odkod so zbrane današnje Jehovine priče kljub vsem možnostim nesloge; in zakaj je »ena čreda« z »enim Pastirjem« enotna?
5 Današnje Jehovine priče so zbrane iz večih človeških družin, kot je to bil primer s kristjani v prvem stoletju. Zato tudi izvirajo iz vseh človeških ras, so vseh barv kože in prihajajo iz vseh mogočih življenjskih poti. Te pozornost zbujajoče okoliščine bi lahko bile vzrok nesoglasja med Jehovinimi pričami. Toda ni tako! Jehovine priče vedo, da imajo vsi isti izvor obstoja in svetlobe resnice, ne glede na raso, barvo kože, jezik, narodnost ali družbeni položaj. Med Jehovinimi pričami v tem poznem času je še tudi ostanek duhovno rojenih kristjanov, ki imajo nebeško Upanje in »velika množica« tistih, ki jih je dobri Pastir Jezus Kristus, imenoval »druge ovce«. (Janez 10:16; Razodetje 7:9—17; Matevž 25:31—46) Razen tega dolgoročna napoved Jezusa Kristusa ni napačna, čeprav se glasi: »In bo ena čreda, eden pastir.« Dobri Pastir je s svojo spretnostjo ohranil vse svoje miroljubne, ovcam podobne učence kot »eno čredo«, kljub različnemu upanju za bodočnost. Vsi skupaj enotno ljubijo svojega »Pastirja«, ki je ljubeče žrtvoval svoje človeško življenje za vse in zvesti so mu.
6. Zakaj ostanek razreda z nebeškim upanjem ni prikrival biblijskih resnic, ki se nanašajo na »druge ovce«?
6 Biblijska »resnica«, ki jo danes vse tako zelo ljubijo, veliko govori o rajskem upanju rastoče »velike množice« Pastirjevih »drugih ovc«. Člani duhovnega ostanka kot ljubitelji celotne »resnice« Božje besede, »drugim ovcam« ne zavidajo in te tudi niso prikrajšane za kaj koristnega. Po vsem svetu ljubeče oznanjujejo to veličastno upanje na življenje na Zemlji, še posebej od 1935. leta. Člani ostanka vedo, da živijo sedaj v ‚času obnove vseh stvari, o katerih jim je Bog govoril po ustih svojih prerokov iz starih časov‘. (Dejanja apostolov 3:21) Za člane ostanka je bilo odkritje te resnice del njihove ‚dediščine svetih v svetlobi‘. Že od začetka izdajanja časopisa Stražni stolp, od julija 1879 je bil ta časopis Božje orodje za oživljenje tega veličastnega upanja v raj za odkupljeno človeštvo. Tudi druge izdaje Skupnosti Stražnega stolpa, Biblije in traktatov, so služile za jačanje in potrditev tega upanja, ki se ga danes »velika množica« »drugih ovc« zelo veseli in oni ljubeče cenijo ostanek.
7. Katero upanje, razen svojega, so 1935. leta oznanili člani maziljenega ostanka? Zakaj so dovolili krst tudi tistim z drugačnim upanjem?
7 Vse do pomladi 1935. leta so predane, krščene Jehovine priče verovale, da je »samo eno upanje«, o katerem govori Efežanom v 4:4—6: »Eno je telo in en duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju poklica svojega; en Gospod, ena vera, en krst; en Bog in Oče vseh ki je nad vsemi.« Toda tistega pomembnega 1935. leta je bila na kongresu v Washingtonu identificirana »velika množica«, opisana v Razodetju 7:9—17 kot skupina sestavljena iz pastirjevih »drugih ovc« (omenjenih v Janezu 10:16). Člani ostanka, ki so se še naprej držali svojega veljavnega ‚upanja‘, so se zelo veselili, ker so v napredovanju svetlobe razumevanja Svetega pisma to spoznali; zato so se z vsem srcem trudili, da zbirajo te »druge ovce«. Niso mislili, da bi te »druge ovce« posegle v tuje pravice do »krsta«, ker so se pravtako potopile pod vodo. Tudi krst teh »drugih ovc« je bil simbol njihove predanosti Bogu Jehovi po Kristusu, kakor krst maziljenega ostanka. Ljubezen, v katero so se oblekli, se je razširila in ‚objela‘ te prijazne »druge ovce« njihovega Pastirja.
8. S čigavo ljubeznijo iz časa starega Izraela se lahko primerja ljubezen med dvema razredoma v »eni čredi«?
8 Razvila in poglobila se je vzajemna ljubezen med vsemi ovcam podobnimi ljudmi — »ene črede« pod večjim Davidom, Jezusom Kristusom. Ta enotna vez ljubezni odgovarja nezlomljivi in večni ljubezni maziljenega kralja Davida (iz Judovega rodu) do nesebičnega, ljubečega Jonatana, sina tedaj vladajočega kralja Savla. (2. Samuelova 1:25—27) Malo preden sta se dokončno ločila, ‚je Jonatan Davidu prisegel pri ljubezni, ki jo je čutil do njega; zakaj ljubil ga je kakor svojo dušo‘. (1. Samuelova 20:17) Ko je David izvedel, da je Jonatan umrl s svojim očetom v bitki, je spesnil žalostinko, njen višek pa so besede: »Žalujem po tebi, Jonatan, brat moj. Ljub si mi bil izredno. Tvoja ljubezen mi je bila čudovita, bolj ko ženska ljubezen.« (2. Samuelova 1:26, EI) Njuna vzajemna ljubezen je bila »popolna vez enotnosti«. Ločila ju je samo smrt.
9. Kdo je ponazarjal »druge ovce«? Zakaj se bosta ta dva razreda končno ločila, ne da bi se zmanjšala njuna vzajemna ljubezen?
9 Jonatan je ponazarjal »druge ovce« našega časa. Nekega dne po ‚bitki velikega dne Boga vsemogočnega‘ v Harmagedonu, se bodo preživeli člani Jonatanovega razreda poslovili od ostanka Davidovega razreda. (Razodetje 16:14, 16) To bo potrebno zato, ker bo ljubeči ostanek odvzet s smrtjo in bodo takorekoč ‚odneseni v oblakih, da se srečajo z Gospodom v višavi‘, seveda ob trenutnem vstajenju iz mrtvih v duhovnost. (1. Tesaloničanom 4:17) Še naprej bodo ljubili »druge ovce«, ki jih bodo pustili na Zemlji. Dejansko bodo tedaj lahko pokazali še močnejšo ljubezen!
‚Največja pa je ljubezen‘
10., 11. Zakaj po izjavi v 1. Korinčanom 13:13 vera in upanje nista tako velika kot ljubezen?
10 To nas spomni ni Pavlov veličasten opis ljubezni na koncu prvega pisma Korinčanom v 13. poglavju: »Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen.« (1. Korinčanom 13:13) Zaradi česa? Najprej upoštevaj, kaj piše v listu Hebrejcem 11:1: »Vera pa je trdno pričakovanje tistega, kar upamo, uverjenje o stvareh, ki jih ne vidimo.« Vsekakor upanje v takšne resničnosti obstoja samo dokler, se jih ne ‚vidi‘. Vzemi za primer Abrahama. Veroval je v Boga Jehovo in njegovo sposobnost, da more obujati mrtve. Zato je zaupljivo čakal na stvari, ki jih pred svojo smrtjo ni videl. Jehovine priče danes upajo, (ker verujejo vanj), v stvari, ki jih niso videle in zato nanje čakajo. Ko bodo videle tisto, ‚v kar so upale‘, tedaj preneha njihova vera in upanje v zvezi s temi stvarmi, ker bodo spolnjene. To se vidi tudi iz nadaljnjih Pavlovih besed v Rimljanom 8:24, 25, kjer beremo:
11 »Za to upanje smo bili namreč rešeni. Upanje pa, ki se vidi, ni upanje. Kajti kar kdo vidi, čemu bi to še upal? Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo v potrpežljivosti.« (EI)
12. Kako so Jehovine priče videle »obnovo vsega«, kot je rečeno v Dejanjih apostolov 3:21? Katere lastnosti bodo sčasoma prenehale, in katera bo ostala?
12 Tako so Jehovine priče na Zemlji od povojnega 1919. leta videle ‚obnovo vsega tega, kar je rekel Bog po ustih svetih prerokov iz starih časov‘. Videli so, kako si je Jehovina vidna organizacija opomogla od smrtonosnega udarca I. svetovne vojne in se ponovno ojačala. Zopet se je častilo Boga Jehovo v duhovnem raju tu na Zemlji. (Izaija 35. poglavje) Priče so bile osvobojene iz Babilona velikega, svetovnega kraljestva lažne religije. (Razodetje 18:1—4) Veliko tega, kar je napovedano v Razodetju, v zadnji knjigi Biblije, je že spolnjeno ali pa se še spolnjuje. Zato vera in upanje, ki temeljita na takšni biblijski veri, služita svojemu namenu, in bosta, ko se bo njun namen povsem spolnil, prenehala. Kako pa je z ljubeznijo? Ta je vseskozi in bo tudi ostala. Medtem ko svet razpada in se bodo njegovi elementi stopili zaradi velike vročine, se »vez enotnosti«, zasnovana na Božji ljubezni, ne bo razdrla. Še vedno nepoškodovana deluje med Bogom in njegovo priznano organizacijo in med ostankom »male črede« ter dobrodošlo »veliko množico« »drugih ovc«. Dokazuje, da je »popolna«. »Vez« ljubezni je sad Božjega duha.
13. Zakaj ljubezen ne bo nikoli umrla?
13 Bog je poosebitev ljubezni; in ker Bog nikoli ne bo umrl, tudi ljubezen ne bo umrla. Zato je pravilno rečeno: »Bog je ljubezen.«
14. Katera resnica glede združujoče moči ljubezni, se lahko ponovi?
14 Glede združujoče moči ljubezni se lahko navdihnjena izjava, zapisana v 1. Janezovem 4:8, 16 ponovi in razširi: »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v skupnosti z Bogom, in Bog ostaja z njim.« (NS)
15. Kaj je navedlo Boga, da je ustvaril človeka? Zakaj lahko človek ceni in pravilno reagira na to spodbudno moč?
15 Ko je torej Bog ustvaril prvo človeško stvarjenje na Zemlji, ga je ustvaril iz ljubezni. V 1. Mojzesovi 1:27 je o tem zapisano: »In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril.« To ni pomenilo, da je bil prvi človek po telesu podoben Bogu, temveč da je bil obdarjen z lastnostmi, ki jih ima Bog, te pa so miselne in duhovne. Po teh lastnostih se loči od nižjih oblik življenja na Zemlji. Iz tega razloga je nadarjeno človeško stvarjenje lahko cenilo ljubezen svojega Stvarnika in je lahko na to ljubezen reagiralo pravilno — kot sin do očeta. Med njima je obstajala družinska vez, ki je bila vzdrževana z rednimi stiki kljub dejstvu, da je bil oče neviden za zemeljskega sina, ker noben človek ne more Boga videti in ostati živ. To je pozneje Mojzesu potrdil sam Bog: »Ne moreš videti obličja mojega, zakaj človek me ne more videti in ostati živ.« (2. Mojzesova 33:20) To pravilo se ni spremenilo, saj je več kot tisoč petsto let pozneje pisal apostol Janez svojim krščanskim bratom in sestram: »Boga mi nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v naročju Očetovem, on ga je oznanil.« (Janez 1:18)
16. S čim so Janez in ostali učenci odgovorili na Božjo očetovsko ljubezen? Kot kakšna se je pokazala »vez ljubezni« v odnosu med maziljenim ostankom in »drugimi ovcami«?
16 Kot duhovno rojen Božji sin, je bil apostol Janez v družinskem odnosu z Bogom Jehovo in njegovim Sinom, ‚edinorojenim Sinom‘, Jezusom Kristusom. Janez in ostali kristjani so na to Božjo očetovsko naklonjenost odgovorili s sinovsko ljubeznijo. Ta ljubezen je bila »vez enotnosti« med njimi in njihovim nevidnim nebeškim Očetom. Pravtako je še tesneje združila duhovno rojene Božje sinove in krščanske brate in sestre. Ko danes preiskujemo »vez enotnosti«, lahko vidimo, da se je izkazala kot »popolna«, ker se člani maziljenega ostanka neločljivo drže skupaj kot častilci in priče Boga Jehove. Ta ljubezen jih »drži« v Božji družini in krščanski bratovščini. Upoštevanja vredno je, da tudi njihovi sočastilci Boga v njegovem templju, »velika množica« Kristusovih »drugih ovc«, izražajo isto neugasljivo ljubezen, ki tako popolno povezuje današnje Jehovine priče. Bodimo odločno enako prepričani, kot je bil apostol Pavel, da nas ‚ničesar ne more ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem‘! (Rimljanom 8:38, 39)
Kako boš odgovoril na naslednja vprašanja?
◻ Zakaj vsaka družina dolguje svoje ime Bogu?
◻ Kako naj bi to dejstvo vplivalo na vse v krščanski skupščini?
◻ Koga je ponazarjal Jonatan?
◻ Zakaj je ljubezen večja od vere in upanja?
◻ Kako nas ljubezen povezuje z Bogom?
[Slika na strani 24]
Iskrena ljubezen med Davidom in Jonatanom je ponazarjala ljubezen med maziljenci in »drugimi ovcami«.