»Veselite se, narodi, z njegovim ljudstvom«
1. Zakaj se Hebrejci, ki se še vedno držijo Mojzesovega zakona, niso izkazali kot »njegovo ljudstvo«, h kateremu so narodi povabljeni, da se »vesele«?
KATERI pa je ‚njegov narod‘, s katerim naj bi se ‚veselili‘ vsi narodi? (Rim. 15:10) Hebrejski narod se ni izkazal kot takšen. Naravni Hebrejci, ki se še vedno poskušajo držati Mojzesovega zakona, so bili osovraženi in preganjani, vseh 1900 let, od leta 70 n. št., ko so rimske čete pod generalom Titusom, uničile stari Jeruzalem. Nenavadno je, da se celo naravni Hebrejci niso veselili ‚z njegovim ljudstvom‘, z Jehovinim narodom. Na koncu navdihnjene pesmi, ki so jo peli leta 1473 pr. n. št., je hebrejski prerok Mojzes pel naslednje: »Veselite se, poganski narodi, z ljudstvom njegovim! zakaj on bo maščeval kri svojih hlapcev in osveto ( z maščevanjem, EI) povrne svojim nasprotnikom, in izvrši poravnavo za deželo svojo, za ljudstvo svoje.« (5. Moj. 32:43)
2. Kdaj se je začel prenos Jezusovih naslednikov iz »oblasti teme ... v kraljestvo Sina njegove ljubezni«?
2 Pavel je Mojzesove besede citiral leta 56 n. št., Jezus pa je umrl leta 33 n. št., bil obujen in šel v nebo. Od binkošti tega leta dalje, so bili »njegovo ljudstvo« — Jehovino ljudstvo, predani in krščeni, duhovno rojeni učenci Jezusa Kristusa. Pavel je nekaj let pozneje, med leti 60 in 61, pisal članom Jehovinega ‚naroda‘ v Kolosah, rekoč: »Zahvaljujoč Očeta, ki nas je storil sposobne za delež dediščine svetih v luči, ki nas je rešil iz teme oblasti in prestavil v kraljestvo Sina ljubezni svoje.« (Kol. 1:12, 13) Ta prenos se je začel na hebrejski binkoštni dan (6. sivana) leta 33, ko se je Jezus vrnil v nebesa.
3. Kaj so postali v korist Kralja, ker so bili preneseni v duhovno kraljestvo Božjega ljubljenega Sina?
3 Tistega dne je po svojem oslavljenem kraljevskem Sinu, Jezusu Kristusu, njegov nebeški Oče izlil svojega svetega duha najprej na približno 120 učencev, ki so na to čakali v Jeruzalemu. Tako so bili preneseni iz oblasti posvetne teme v duhovno kraljestvo Božjega ljubljenega Sina, Jezusa Kristusa, ki je »luč sveta«. (Jan. 8:12) Bog Jehova je vzpostavil to duhovno kraljestvo in v njem je služil Jezus Kristus, duhovni kralj kot državni minister. Pri izvrševanju svoje službe na Zemlji uporablja svoje duhovno maziljene učence kot ‚poslance namesto Kristusa‘. (2. Kor. 5:20) Po angleški Revised Version Bibliji, so oni »poslanci v Kristusovem imenu«. Takšni »poslanci« imajo dejansko ministrsko službo ali vladno službo.
4. a) Kdo sestavlja Božji ‚narod‘, s katerim naj bi se narodi »veselili«? b) Zakaj naj bi poganski »narodi« Boga slavili?
4 S temi poslanci naj bi se »veselili« vsi narodi, ki ne sestavljajo duhovnih Izraelcev. Zakaj? Na to nam odgovarja krščanski poslanski služabnik Pavel, ko piše skupščini v Rimu: »Kristus (je) postal služabnik obreze (naravnih Hebrejcev) zavoljo resnice Božje, da bi potrdil obljube, dane očetom, pogani pa da zavoljo usmiljenja proslavljajo Boga.« (Rim. 15:8, 9a) Kakšna je bila Božja milost do poganskih »narodov«?
5. a) Kakšno je bilo Božje »usmiljenje« do neobrezanih poganov? b) Kdaj in komu je Bog začel izkazovati to »usmiljenje«; in kam jih je sprejel?
5 V prvem stoletju je Bog Jehova ‚milost‘ izkazal takole: dovolil je neobrezanim poganom (ali ljudem iz narodov), priti pod »obljube«, ki jih je dal prednikom obrezanih Hebrejcev. Za neobrezane nehebrejce se je to začelo leta 36, ko so rimski stotnik Kornelij in njegova družina ter prijatelji v Cezareji, sprejeli službo apostola Petra in bili maziljeni z Božjim svetim duhom, in krščeni. (Dej. ap. 10. poglavje) Ne vemo, če so Kornelij in njegova družina zapustili Cezarejo in se vrnili v Italijo ter postali člani skupščine v Rimu, ki je bila vse do takrat sestavljena iz obrezanih hebrejskih vernikov in verjetno tudi iz hebrejskih proselitov. (Dej. ap. 2:1—10) Toda od takrat je izkazoval »usmiljenje« vernim, krščenim poganom, tako da jih je sprejel v duhovno »kraljestvo« svojega ljubljenega Sina, kljub njihovi neobrezi.
6. a) Čigavi člani so zaradi Božje »milosti« postali narodi v Pavlovih dneh? b) Zakaj ti deležniki Božjega »usmiljenja« ne morejo sodelovati v službah posvetnih vladavin?
6 Tako so »narodi« bodisi obrezani Samarijani, obrezani Egipčani ali neobrezani nehebrejci — dobili prednost, da postanejo člani ‚Abrahamovega semena‘, po katerem bodo blagoslovljene vse družine na Zemlji. (1. Moj. 12:3; 22:15—18; Gal. 3:3—29) Čeprav so sedaj v duhovnem kraljestvu Božjega ljubljenega Sina, bodo vsi ti, ki ostanejo zvesti do svoje zemeljske smrti, obujeni v nebeško Božje kraljestvo, kjer bodo vladali s Kristusom tisoč let, v blagoslov vseh družin na Zemlji. (Razod. 20:4—6) Medtem pa, ko so še na Zemlji, so v službi, ki odgovarja ‚poslancem namesto Kristusa‘, ker sodelujejo v »službi oznanjevanja« Jehovinega kraljestva pod Kristusom. Zato zanje ni mogoče, da bi bili služabniki (ministri) posvetnih vladavin tega sveta, s katerimi upravlja satan. (Dej. ap. 6:4)
JAVNO PRIZNANJE MED NARODI
7. Kakšno stališče imajo ti »poslanci« do sporov tega sveta in zakaj se še vedno vesele in vabijo druge, da bi se jim v tem pridružili?
7 Kraljevski ‚poslanci‘ so strogo neopredeljeni v odnosu na posvetne spore. Vedo, da so končali »časi poganov« ali »določeni časi narodov« zgodnje jeseni leta 1914, v tretjem mesecu prve svetovne vojne. (Luk. 21:24; primerjaj Authorized Version.) Tedaj se je iztekla pravica poganskih narodov, da vodijo svet. Takšni posvetni narodi, vključno krščanski, zakrknjeno zavračajo to dejstvo. Zato nasprotujejo in preganjajo krščanske Jehovine priče, ki na to opozarjajo. In vsa ta preganjanja so bila v Bibliji napovedana. Kljub vsemu pa se ‚poslanci‘ Božjega vzpostavljenega Kraljestva še naprej vesele. Vabijo ljudi vseh narodov, da se vesele z njimi in z njimi sodelujejo v oznanjevanju Kraljestva, ki ga je dal Bog na ramena Jezusa Kristusa.
8. a) Od kdaj se zbira »velika množica« iz vseh narodnosti na stran Božjega vzpostavljenega kraljestva? b) Kaj dobro vedo in kakšno milost želijo doživeti?
8 Pomladi (maja) 1935 se je začela »velika množica« ljudi iz vseh narodov veseliti z duhovno maziljenim Jehovinim »narodom« z dediči Božjega nebeškega kraljestva. Radostne osebe, ki sestavljajo »veliko množico« iz vseh narodnosti, se iskreno zanimajo, da bi postale zemeljski podložniki Božjega tisočletnega kraljestva pod Kristusom. (Razod. 7:9—17; 22:17) Jasno spoznavajo, da je na koncu časa narodov, leta 1914 »kraljestvo sveta postalo kraljestvo Gospoda (Jehove) našega in Kristusa njegovega, in kraljeval bo na vekov veke«. (Razod. 11:15) Vedo, da živijo v času, v katerem bodo uničene obsojene posvetne vladavine tega sveta in se bo začelo tisočletno kraljestvo Božjega Mesija ali Kristusa. Zelo si želijo, da bi preživeli to prehodno obdobje in vstopili v to novo ureditev na Zemlji pod mesijanskim kraljestvom. To bi za njih bila velika ‚milost‘ Boga Jehove.
9. a) Na čigav poziv so se odzvali tisti, ki sestavljajo »veliko množico« in s čim so to pokazali? b) Kako delajo ti ovcam podobni ljudje dobro Kristusovim duhovnim »bratom« v času konca tega sestava stvari?
9 Da, Jehova je že pokazal izredno ‚milost‘ s tem, ko se »ta dobra vest o kraljestvu oznanjuje po vsej naseljeni Zemlji, vsem narodom za pričevanje« in se tako išče takšne ljudi. (Mat. 24:14, NS) Od pomladi leta 1935 se tisti, ki sestavljajo»veliko množico«, okoriščajo Božje »milosti« in so se odzvali pozivu, naj se predajo Bogu Jehovi po Kristusu ter simbolizirajo svojo predanost s krstom v vodi. Jezusova prilika o ovcah in kozlih, zapisana v Matevžu 25:31—46, pokaže, da morajo sedaj, v času »konca tega sestava«, delati dobro Jezusovim izbrancem ali njegovim duhovnim bratom. (Mat. 24:3, 31) To pomeni, da morajo pomagati Kristusovim duhovnim »bratom« pri oznanjevanju »dobre vesti o Kraljestvu« vse do prihajajoče »velike stiske«, kakršne še nikoli prej ni bilo. (Mat. 24:14—22) Ker sodelujejo z ostankom ‚poslanih namesto Kristusa‘, dobivajo novi status.
10. Kakšen nov status je dobila »velika množica«, in kakšno službo prinašajo skupaj s ‚poslanici namesto Kristusa‘?
10 »Velika množica« ovcam podobnih ljudi, ki se zbirajo na Kristusovo desnico kot priznani, vsi ti služijo kot poslanci za Kristusa v sveti službi njegovega Kraljestva. Dana jim je »služba«, da služijo v interesu kraljevske vladavine, ‚nebeškega Kraljestva‘. S svojo veličastno službo, ki jo prinašajo s kraljevskimi »poslanci«, pokažejo svojo hvaležnost Bogu Jehovi.
NAPOVEDANA RADOST NARODOV
11. Kdo je Tisti, čigar imenu bo David pel, in kako ga opisuje?
11 Apostol Pavel je citiral psalmista, kralja Davida, ko je rekel, da bodo narodi prišli ‚slavit Boga zaradi usmiljenja‘. Pavel pravi: »Kakor je pisano: ‚Zato te bom pripoznaval med pogani in imenu tvojemu prepeval‘.« (Ps. 18:49; 2. Sam. 22:50; Rim. 15:9b) Navdihnjeni psalmist je opisal, kdo je tisti, čigar imenu bodo prepevali, ko je dodal zaključne besede: »Veliko in obilo rešenje daje kralju svojemu in milost izkazuje maziljencu svojemu, Davidu, in semenu njegovemu na veke.« (2. Sam. 22:51)
12. a) Kako je Jezus, ko je bil na Zemlji, »slavil« Jehovo med narodi? b) V kateri pokrajini je obujeni Jezus rekel svojim učencem, kaj naj delajo kot njegovi »poslanci«?
12 Večji David, Jezus Kristus, ko je bil kot popoln človek na Zemlji, ni veliko hvalil Boga Jehovo med poganskimi narodi. Malo je oznanjeval kraljestvo Samarijanom in neki Feničanki iz Sirije, katere hčer je osvobodil demonov. Precej je oznanjeval v ‚poganski Galileji‘ — kakor je ta kraj imenovan v Izaiji 9:1. Središče njegove oznanjevalske dejavnosti o kraljestvu je bil Kafarnavm, ki je bil prav v Galileji ob Galilejskem morju. (Mat. 4:12—15) Po vstajenju iz mrtvih je v ‚poganski Galileji‘ rekel svojim učencem kot ‚poslancem namesto Kristusa‘: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal.« (Mat. 28:19, 20)
13. a) Katerega dne in kako je bila dodeljena poslanska služba učencem, ki so čakali v Jeruzalemu? b) Kje so začeli »javno slaviti« Jehovo med narodi?
13 Nekaj dni zatem, ko je obujeni Jezus dal to nalogo svojim krščenim učencem, je bil binkoštni dan, leta 33 n. št. Tega dne, zgodaj zjutraj, je oslavljeni Jezus prenesel svetega duha od Boga Jehove na okoli 120 učencev v Jeruzalemu. Ker so tisti dan oznanjevali, je sprejelo okrog tritisoč Hebrejcev in nehebrejskih proselitov radostno vest o Kraljestvu in se krstilo v vodi. Zatem so pričeli tisti, ki so dobili svetega duha, opravljati poslansko opravilo kot Jezusovi zastopniki. Ko je izbruhnil val preganjanj v Jeruzalemu, so nekateri začeli ‚javno slaviti‘ Jehovo med Samarijani, pozneje pa tudi med neobrezanimi pogani rimske in drugih narodnosti. Ker so slišali, da se Jehovo javno slavi in hvali med njimi, so lahko ljudje iz vseh narodov po Kristusu klicali Božje ime za usmiljeno rešitev.
14. Kaj je zatem citiral apostol Pavel z 5. Mojzesove 32:43 in kaj morajo zato delati tisti, ki pripadajo Jehovinemu narodu?
14 Apostol Pavel citira še eno prerokbo, da bi podprl svoje dokazovanje, rekoč: »In zopet pravi: ‚Veselite se, pogani, z njegovim ljudstvom‘«. (Rim. 15:10; 5. Moj. 32:43) Kako bi se torej lahko ljudje iz vseh narodov veselili z Jehovinim »ljudstvom«, če o njem ne bi slišali? Zato so jim tisti, ki so pripadali »njegovem narodu«, morali oznaniti Mesijansko kraljestvo. (Rim. 10:13—15)
15. S kakšnim delom in kdo mora izvršiti Pavlov citat iz Psalma 117:1, da bi se lahko narodi temu odzvali?
15 Apostol Pavel to še enkrat biblijsko podpre, ko pove, kar je rekel Jehova po svojem navdihnjenem govorniku: »In zopet: ‚Hvalite Jehovo, vsi pogani, in slavite ga, vsa ljudstva.‘« (Rim. 15:11; Ps. 117:1) Da, to je lahko reči, toda kako lahko vsi narodi, narodnosti in rodovi to delajo, če jim ne govorimo o Jehovi in ne pojasnimo, zakaj ga je treba hvaliti? Zato je nujno potrebno mednarodno oznanjevanje kraljestva pod Kristusom. To je »služba«, ki je dodeljena ostanku kraljevskih dedičev in »veliki množici« njegovih sodelavcev. (Razod. 7:9—17)
16. Kako se bo izpolnil Pavlov citat iz Izaije 11:10 glede »Jesejeve korenine«?
16 Apostol Pavel četrtič podpre svoje dokazovanje, ko citira: »Zopet Izaija pravi: ‚Pride korenina Jesejeva in on, ki vstane, da gospoduje poganom; vanj bodo upali pogani.‘« (Rim. 15:12; Iza. 11:10) Jesej iz Betlehema je bil oče Davida, ki ga je Bog imenoval za kralja nad dvanajsterimi Izraelovimi rodovi. David sam ni mogel biti življenjska ‚korenina‘ svojemu telesnemu očetu. Prava »Jesejeva korenina« je torej moral biti Jezus Kristus, ki je bil rojen v Betlehemu in v kraljevskem rodu Jude, Jesejevem rodu. Jezus bo postal življenjska ‚korenina‘ svojemu zemeljskemu predniku Jeseju, ko bo obudil njega in njegovega sina Davida iz mrtvih v času svoje tisočletne vladavine. (Razod. 22:16)
17. Kdo je torej »korenina Jesejeva«, v katerega bodo upali pogani?
17 David je ‚vladal poganom‘ zatem, ko si je podredil nehebrejske narode, ki so ostali v obljubljeni deželi. Toda David je umrl že leta 1037 pr. n. št. in pogani ne morejo upati vanj. K sreči pa lahko upajo v večjega Davida, Jezusa Kristusa, ki vlada sedaj in ki je »korenina in rod Davidov«. (Razod. 22:16) Njihovo zaupanje v njega, sedanjega Davida, ne bo niti prazno niti napačno.
18. Kdo iz vseh narodov je že upal v obljubljenega vladarja; in komu on že vlada?
18 Stotisoči člani »velike množice«, ki prihajajo iz vseh rodov, narodnosti in jezikov, od leta 1935 upajo v vladarja, ki jih ne bo razočaral. To dokazujejo tako, da poslušajo njegovo zapoved in oznanjujejo »to dobro vest o kraljestvu ... po vsem naseljenem svetu, vsem narodom za pričevanje«. (Mat. 24:14, NS) Upanje vseh narodov, ki so pomrli od smrtonosnega greha med človeštvom, počiva na sedaj vladajočem nebeškem Kralju, Jezusu Kristusu. Od njegovega ustoličenja ob koncu časa narodov leta 1914, vlada ljudem iz vseh narodov, ki verujejo in upajo. Vladal bo še nad mnogo, mnogo več ljudmi in sicer po vstajenju vseh odkupljenih od človeštva.
19. Ali imajo verniki vseh narodnosti razlog, da se vesele v upanju, medtem ko čas mineva?
19 Ali imajo torej ljudje iz vseh narodov razlog, da se »veselijo« z Jehovinim »narodom«, z duhovnimi Izraelci? Da, za to imajo vse razloge. Kako zelo temu odgovarja ljubeči blagoslov, s katerim zaključuje Pavel citiranje raznih prerokb! Takole pravi: »Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da ste prebogati v upanju, v moči svetega duha.« (Rim. 15:13) Nikakor se ne more zanikati, da se ta navdihnjena prošnja izpolnjuje na vseh krščanskih Jehovinih pričah po vsej zemeljski krogli. Uresničenje biblijskih prerokb kaže, da se bliža uresničenje našega najslavnejšega upanja. »Veseli se«!
»Kdor pazi na besedo, doseže dobro, in kdor upa v Jehovo, blagor mu!« (Preg. 16:20)