Prihajajoča svetovna vladavina — Božje kraljestvo
»Pojte Bogu, pojte psalme, pojte Kralju našemu, pojte psalme!« — Ps. 47:6, 7.
1. Zakaj govorimo o tej vladavini kot o »naši prihajajoči svetovni vladavini«?
SVETOVNA vladavina, o kateri govorimo, je namenjena nam na Zemlji in popolnoma odgovarja našim nujnim potrebam. Prevzela bo skrb za vse naše zadeve, zato govorimo o njej kot o »naši prihajajoči svetovni vladavini«.
2. Kakšne so vladarske sposobnosti Tistega, ki bo vzpostavil to svetovno vladavino?
2 Ta vladavina poteka od Izvora, mnogo višjega in večjega kakor smo mi, drobna človeška stvarjenja, ki smo tako žalostno odpovedali pri reševanju naših zadev na Zemlji. Prihaja od Tistega, ki ve, kako mora delovati ne samo naša mala Zemlja, temveč celotno vesolje. Izhaja od Stvarnika vseh stvari. Svetovna vladavina je njegovo Kraljestvo, ki ga je napovedal pred več kot šest tisoč leti. Mar ni potrebno, da se veselimo in mu pojemo hvalo za vse, kar je storil? Da, zares bi to morali!
3. Nad čem in komu bo kraljeval Bog, ko bo njegovo kraljestvo svetovna vladavina?
3 Ker je Božje Kraljestvo vladavina svetovnega obsega, se ne bo ukvarjala samo z enim narodom na Zemlji. Davno, od pomladi 1513 pr. n. št. pa do pomladi leta 33 n. št, je bil Bog nebeški Kralj edino izraelskemu narodu. (Ps. 147:19, 20) Sedaj pa daje on svojo besedo, da bo Kralj vse Zemlje, to pomeni Kralj ljudem vseh narodov. Zato je vsem narodom namenil spodbudne besede po preroku Izaiji, enem svojih vodilnih prerokov: »Hiša moja se bo imenovala dom molitve vsem ljudstvom.« (Iza. 56:7)
4. Katero prerokbo, pomembno za nas vse, je izrekel Bog v Edenu in na katerega predstavnika vladavine je mislil?
4 Toda Bog je že tisočletja pred tem, v Edenskem vrtu, izrekel prerokbo, pomembno za vse narode. Velikemu zapeljevalcu človeštva je tam rekel: »In sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to (ženino seme) ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Moj. 3:15) Te preroške besede pokažejo, da so vsi potomci prvega človeškega para prizadeti s prevaro tega velikega zapeljivca, zato bo vsem koristilo, ko bo zmagoslavno »Seme« Božje »žene« zdrobilo njegovo glavo. Ali je to dobro za nas danes? K sreči, da! Ko je Bog govoril o tistemu, ki bo zdrobil glavo sovražniku, je govoril o predstavniku vladavine, ki ga bo on postavil nad vse človeštvo. Ta vladavina bo od Boga in po Bogu in za vse ljudi. To dejstvo bi nas vse moralo razveseliti.
5. Kako Mojzesova pesem in Pavlov citat kažeta, da Božji namen v bodočnosti ne zajema samo Izraelcev?
5 Božja vladavina nad izraelskim narodom — ko je bil on še njihov nebeški Kralj — je trajala samo določeno časovno razdobje. Njegov ljubeč namen za bodočnost je zajemal več kot samo ta mali narod. Na gori Sinaj v Arabiji je postal Bog izraelski Kralj; toda štirideset let pozneje je pel Mojzes pesem v prisotnosti vseh Izraelcev in njen višek je izrazil z besedami: »Veselite se, poganski narodi, z ljudstvom njegovim! zakaj on bo maščeval kri svojih hlapcev in osveto povrne svojim nasprotnikom, in izvrši poravnavo za deželo svojo, za ljudstvo svoje.« (5. Moj. 32:43) Približno 1528 let pozneje je te Mojzesove besede omenil človek, ki je bil apostol »dobre vesti« neizraelskim narodom. Ko je citiral te besede v svojem navdihnjenem pismu kristjanom v Rimu, je rekel: »Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze (Izraelcev) zavoljo resnice Božje, da bi potrdil obljube, dane očetom, pogani pa da zavoljo usmiljenja proslavljajo Boga ... In zopet pravi: ‚Veselite se, pogani, z njegovim ljudstvom.‘« (Rim. 15:8—10)
6.–8. a) Kako je Pavel pokazal, da Bog nima rasnih ali narodnostnih predsodkov, temveč da ljudi opravičuje iz vere? b) Kakšne vrste vladavino namerava vzpostaviti Bog?
6 Apostol Pavel je citiral Mojzesove besede. Bil je misijonar, ki je daleč potoval, končno dospel v Rim, načrtoval pa tudi obiskati celo Španijo. Vedel je, kaj je takrat Bog delal ne samo za Hebrejce, ki so sprejeli »dobro vest«, temveč tudi za neobrezane Nežide, pogane, ki so verovali »dobri vesti«. Vedel je, da je Bog naklonjen vsem narodnostim. Zato je Pavel pisal krščanski skupščini v Rimu, sestavljeni iz hebrejskih in poganskih kristjanov:
7 »Ali je Bog samo Bog Judov? ni li tudi poganov? Da, tudi poganov, ker je le eden Bog, ki opraviči obrezo iz vere in neobrezo po veri.« (Rim. 3:29, 30)
8 Bog torej ne namerava v našem času vzpostaviti narodnostno vladavino, temveč svetovno vladavino za ljudi vseh narodov.
KRALJESTVO BOŽJEGA LJUBLJENEGA SINA
9. Zakaj naravni Izraelci nimajo dedne pravice do prednosti vzpostavljanja obljubljene svetovne vladavine?
9 Ljudje, ki vedo, da namerava Bog vzpostaviti neobhodno potrebno svetovno vladavino, niso odvisni od nekega naroda, skupine narodov ali celo od Združenih narodov, ki imajo zdaj 149 članov. Vedo, da Republika Izrael nima dedne pravice do prednosti vzpostavljanja svetovne vladavine, ki bi služila v blagoslov vseh rodovin na Zemlji. Dejstva kažejo, da je Božje Kraljestvo nad naravnimi obrezanimi Judi prenehalo v prvem stoletju našega štetja. Toda Bog je nato naredil milostno potezo v odnosu na svetovno vladavino. Vzpostavil je duhovno Kraljestvo. Komu je vladalo to Kraljestvo, ko so bile prednosti Božjega Kraljestva odvzete mesenemu Izraelu? Kdo so podložniki tega duhovnega Kraljestva na Zemlji?
10. Kako je Pavel imenoval to Kraljestvo v Kološanom 1:13 in kdaj se je pričelo?
10 To Kraljestvo je imelo svoj začetek v prvem stoletju našega štetja. Apostol Pavel mu je posvetil posebno pozornost v pismu, naslovljenem krščanski skupščini v Kolosah, Mala Azija (današnja Turčija), ko je rekel: »Zahvaljujoč Očeta, ki nas je storil sposobne za delež dediščine svetih v luči, ki nas je rešil iz teme oblasti in prestavil v Kraljestvo Sina ljubezni svoje, v katerem imamo odrešenje, odpuščenje grehov.« (Kol. 1:12—14) Takrat, v prvem stoletju, je začel Bog usposabljati vernike za svoj namen, vseeno, če so bili tudi iz poganskih narodov. Oprostil jim je njihove grehe.
11. Kaj je pomenilo za kristjane v Kolosah, da jih je Bog »rešil iz oblasti teme«?
11 Zato so bili tudi verniki v Kolosah usposobljeni za delež na dediščini z Božjimi svetimi, ki so bili v svetlobi. Ti verniki so bili pred tem pod »oblastjo teme« — ali pod oblastjo vsega, kar predstavlja temo. To pomeni: prezirali so Boga Jehovo, bili odtujeni od njega in niso bili pod njegovo vladavino. Ko je torej Bog usposobil takšne vernike za delež v svetlejšem življenju, jih je »rešil iz oblasti teme«. Postali so najbolj osvetljen narod na svetu, ker jih je Bog osvetljeval. Niso bili več pod oblastjo »mogočnikov te teme, ... duhovnih vojsk hudobnosti v nebeških prostorih«. (Efež. 6:12) Bog je posredoval, da bi jim odprl oči, in bi se »obrnili od teme k luči in od oblasti satanove k Bogu«. (Dej. ap. 26:18)
12. S čim je po Pavlovih besedah bilo povezano razsvetljeno stanje kristjanov prvega stoletja?
12 Tako so ljudje, ki so verovali v »dobro vest«, bili pripeljani v področje svetlobe. Toda s čim je bilo povezano njihovo razsvetljeno stanje? Bilo je povezano s Kraljestvom. Ko jih je Bog »rešil iz oblasti teme«, jih je istočasno premestil v »Kraljestvo Sina svoje ljubezni«. (Kol. 3:13) Ta Sin je Jezus Kristus.
13. Kako so razumevali Kristusov položaj ne le kristjani v Kolosah, temveč tudi sovražniki?
13 V času ko je apostol Pavel pisal svoje pismo skupščini v Kolosah, je Jezus Kristus govoril kot Kralj, ki že ima Kraljestvo. Tako je razsvetljena krščanska skupščina v Kolosah stvari razumela. Celo njihovi sovražniki so pričenjali tako razumevati stvari. Kakšna je bila na primer obtožba, s katero je množica obtožila kristjane v Solunu? Da bi nahujskali mestne upravitelje proti kristjanom, je drhal takole obtoževala: »Ti (apostol Pavel in njegovi misijonarski tovariši), ki ves svet narobe prevračajo ... govoreč, da je drug kralj, namreč Jezus.« (Dej. ap. 17:6, 7)
14. Kako je Pavel primerjal cesarje in druge politične vladarje z oslavljenim Jezusom Kristusom?
14 Pokazujoč na razliko med oslavljenim Jezusom Kristusom in cesarji ter drugimi političnimi vladarji na Zemlji, je govoril apostol Pavel o nesmrtnosti vladarja Jezusa Kristusa, ki je »Kralj (umrljivih) kraljujočih in Gospodar (umrljivih) gospodujočih, ki ima sam neumrjočnost in biva v nedostopni svetlobi«. (1. Tim. 6:15, 16) Poleg tega apostol Pavel primerja nesmrtnega Božjega Sina, Jezusa Kristusa, s kraljem Melhizedekom, ki je živel v dvajsetem stoletju pred našim štetjem, in pravi: »Ta Melhizedek namreč, kralj v Salemu, duhovnik Boga Najvišjega, ki je bil naproti prišel Abrahamu, vračajočemu se s poboja kraljev, in ga blagoslovil, ... (njegovo ime se najprej tolmači: ‚kralj pravičnosti‘ ... prispodobljen pa je Sinu Božjemu) ... In ta premena se še jasneje vidi, če je po podobi Melhizedekovi postavljen drugačen duhovnik, ... kajti priča se o njem: Ti si duhovnik na vekomaj po redu Melhizedekovem.‘« (Hebr. 7:1—3, 15—17; Ps. 110:1—4)
15. Kdaj je Jezus Kristus postal kralj-duhovnik kakor Melhizedek?
15 Kdaj je bil Božji Sin — kot Melhizedek — postavljen za Kralja-duhovnika? To je bilo štirideset dni po njegovem vstajenju iz mrtvih, ko je šel v nebesa. Zatem se je pojavil v Božji prisotnosti z vrednostjo svoje popolne človeške žrtve v korist odkupljenih ljudi, ki bi postali njegovi podložniki v bodočnosti.
16. Zakaj bi pri tej točki nekateri lahko imeli vprašanja glede Kristusovega vladanja?
16 Pri tej točki se nekateri morda zmedejo v mislih in pravijo: »Razumel sem, da je Jezus Kristus zavladal v nebesih šele ob koncu časov narodov, leta 1914. Kako je tedaj mogoče, da vlada v nebesih že od leta 33 n. št. — od leta njegovega vnebohoda? (Dej. ap. 1:1—11; 2:22—36; Hebr. 9:24; 10:12, 13) Na kakšen način je bil on kralj ves ta čas in komu je vladal?«
DUHOVNO KRALJESTVO NAD DUHOVNIM IZRAELOM
17. Komu Kristus ni zavladal leta 33 n. št.?
17 Jezus Kristus leta 33 n. št. ni začel vladati svetovnemu človeštvu. V posvetnih vladavinah ni sodeloval. Ni zavladal nad poganskimi narodi, ker so se morali časi poganov končati leta 1914 n. št.
18. Zakaj Kristus ni vladal »svetu«, čeprav je začel takrat vladati?
18 Ob binkoštih leta 33 n. št., ko je bil izlit Božji sveti duh, je nastal nov narod, duhovni Izrael. (Gal. 6:15, 16; 1. Petr. 2:9, 10) Oslavljeni Jezus Kristus je torej tedaj začel vladati nad duhovnimi Izraelci — nad tistimi, ki jih je Bog »prestavil ... v kraljestvo Sina svoje ljubezni«. (Kol. 1:13) Na tej skupščini duhovnih Izraelcev se izpolnjujejo besede Jezusa Kristusa: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Jan. 17:14) Ker ni zavladal tistim, ki »so od sveta«, ni vladal svetu. Vladal je nad nečim, kar je bilo ločeno od sveta. Njegovi podložniki so bili v svetu, toda »niso bili del sveta«.
19. Kakšno je bilo kraljestvo »Sina (Božje) ljubezni« in kdo so bili njegovi podložniki?
19 Jezus Kristus ni bil nikoli zemeljski, človeški kralj. On je sedaj nebeški, duhovni kralj (Jan. 18:36) Po listu Hebrejcem 4:14 je šel on »skozi nebesa«. Po 1. Petrovem 3:22 je on »na desnici Božji, in podrejeni so mu angeli in oblasti in moči«. Tu so vključeni tudi duhovni Izraelci na Zemlji, zato je Kristusovo Kraljestvo od binkošti leta 33 n. št. duhovno Kraljestvo. Posvetno misleče cerkve tako imenovanega krščanstva, ki se vmešavajo v politiko tega sveta — niso postale podložne »kraljestvu Sina (Božje) ljubezni«. So prijatelji tega sveta. (Jak. 4:4)
20. Kakšne vrste je bilo Kristusovo kraljestvo zato, ker so bili njegovi podložniki v posebnem odnosu z Bogom?
20 Kristusovo kraljestvo je neminljivo duhovno kraljestvo in kot takšno je vladalo nad krščenimi kristjani, rojenimi po Božjem duhu, s čimer so postali duhovni Božji otroci. Bilo je točno tako, kakor je rekel Jezus hebrejskemu predstojniku Nikodemu: »Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti kraljestva Božjega. ... Če se kdo ne rodi iz vode in duha, ne more priti v kraljestvo Božje. Kar se je rodilo iz mesa, je meso, in kar se je rodilo iz duha, je duh.« (Jan. 3:3, 5, 6)
21. Zakaj Kristusovo kraljestvo takrat ni bila zemeljska vladavina?
21 Kar zadeva tiste, ki so sprejeli Jezusa za Mesijo, jim je on po Janezu 1:12, 13 »dal oblast, da postanejo otroci Božji, njim, ki verujejo v ime njegovo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, marveč iz Boga«. Zato je Kristusovo Kraljestvo vladalo od izlitja svetega duha na krščansko skupščino leta 33 n. št. duhovno rojenemu razredu, duhovnim Izraelcem. (Rim. 2:29)
22. Soglasno s katero objavo bo Kristus v od Boga določenem času imel delež na svetovni vladavini?
22 Mar naj bo sedaj »Sin (Božje) ljubezni« Kralj samo skupščini duhovno rojenih učencev? Ali morajo biti vsi ljudje duhovno rojeni ali »na novo rojeni« kot duhovni Božji sinovi, da bi postali Kristusovi podložniki? Ali bo svetovna vladavina zavladala vsemu človeštvu s splošno spreobrnitvijo sveta h krščanstvu pred Kristusovo tisočletno vladavino? Ne! Kljub temu bo Jezus Kristus imel delež na svetovni vladavini nad vsem človeškim rodom. Preroška objava iz Razodetja 11:15 se mora izpolniti v od Boga Jehove določenem času: »Kraljestvo sveta je postalo kraljestvo Gospoda našega in Kristusa njegovega, in kraljeval bo na vekov veke.«
23. Zakaj Bog priznava, da je Jezus Kristus zaslužil delež na svetovni vladavini?
23 Ta objava naznanja svetovno vladavino! Kako bo tedaj Jezus Kristus pridobil delež v tej svetovni vladavini? Bog Jehova priznava, da ima njegov Sin pravico do takšne svetovne vladavine. Zakaj? Ker je Bog dal svojega Sina, da je umrl za ves človeški rod in ta Sin je umrl kot popolna človeška žrtev. Tako je odkupil vso človeško družino. O tem piše v listu Hebrejcem 2:9: »Da po milosti (nezasluženi dobroti, NS) Božji okusi smrt za vsakega.« Tudi v 1. Timoteju 2:5, 6 je imenovan Jezus kot tisti, »ki je dal samega sebe v odkupnino za vse«.
24. Za kdaj je Bog določil, da Sin prevzame njegov delež na svetovni vladavini?
24 Vendar je Bog Jehova določil čas, ko bi njegov Sin, ki je žrtvoval samega sebe, dobil delež na svetovni vladavini. Kdaj? Ob koncu časa narodov. V tem označenem času se je iztekel čas Božjega dopuščanja poganskim (vključno tako imenovanim krščanskim) narodom, da vladajo vsemu svetu brez kakršnegakoli vmešavanja Božjega Kraljestva (Luk. 21:24; Hebr. 10:12, 13).
25. Kako so nastopajoči časi Bogu dovolili, da je naredil, kar je v bistveni zvezi s prihajajočo svetovno vladavino?
25 Vse, kar se je zgodilo v stoletjih, je Bogu dovolilo, da naredi nekaj nujno potrebnega v zvezi s prihajajočo svetovno vladavino. Kaj je to bilo? Premeščanje dodatno priznanih učencev Jezusa Kristusa v duhovno »kraljestvo Sina svoje ljubezni«. (Kol. 1:13) To je naredil po svoji lastni božanski volji, ko jih je rodil s svojim duhom (Jak. 1:18) On namerava izmed ljudi prenesti 144 000 oseb v duhovno Kraljestvo svojega Sina. 144 000 morajo biti takšni, ki bodo neomajno ostali v Kraljestvu kljub vsem stiskam, težavam in preganjanju v tem svetu. Dokazati morajo, da so duhovno rojeni učenci, ki ostanejo »zvesti do smrti«. (Razod. 2:10; 7:4—8; 14:1—3)